polderji

Dan se je pravzaprav začel čisto obetavno. Še med romanjem v tisti zatok, v katerem vdano mešetarim s crkovino, sem na pločniku ugledal kolosalno rit (spodnja slika je zgolj za boljšo predstavo).

Človeka znajo taki prizori dodobra predramiti. Lastnica se je svojega bogastva očitno zavedala, saj ga je konkretno premetavala levo – desno, vsled česar se je vsa zadeva ravno prav potresavala. Hočem rečt: ni se obnašala niti kot kamnita klada, niti kot žolcasta gmota. Ravno prav. Z orodjem teh gabaritov in čvrstoče ter z minimalnim vložkom v nabavo repromateriala (pločevine) bi damica komot odprla obrt, štancala lopate za sneg in na koncu še pobrala nagrado za podjetnico leta.

Nadaljnjih osem ur sem pa vedno bolj ugotavljal, da po vsej verjetnosti noben galjot nikoli zares ne vzljubi svoje galeje. Čudno. Najbrž smo taka posebno zagovedna in nehvaležna pasma, opeharjena za tisti čudoviti, tolikanj opevani občutek pripadnosti.

Končno sem tudi izpolnil pildek za zavarovalnico. Ugotovil sem, da bi lahko, če bi si vsak mesec strgal tetivo ali dve in če bi se malo omejil pri melisnicah, morda celo opustil veslanje in mešetarjenje s crkovino. Ne vem sicer, kolikšen delež bodo zase zahtevali dacarji, je pa ideja vredna razmisleka.

Po osmih urah napornega tuhtanja sem se odkotalil proti ljubljenemu kraalu. Tam nekje sredi poti so imele črne mačke očitno nek kongres in so med pavzo množično paradirale čez cesto. To običajno ni najboljši znak. Pljuval sem čez obe rami kot verzirana lama, virtuozno sukal volan kot svojčas Yves Montand tam doli v Gvatemali in po neskončnih minutah hromeče negotovosti končno za seboj zaloputnil leso kraala. Četrtek je ocvrt in ne nameravam ponoviti napake omenjenega Yvesa, ki ga je na koncu vendar posračkal.

Ne sprašujte me, kako se tej zadevi reče, ker ne vem.

Vem pa, kakšne so sestavine, saj sem jih sam zmetal skupaj. Torej, sestavine so:

• približno pol kile frigidne ribe, ki ji Vietnamci menda pravijo panga
• tri bučke, ki so že kak teden obupavale v frižiderju
• že ocvrta čebula, ker se sveža pač ni valjala nikjer po Kraalu
• olivno olje (z njim običajno ne šparam in ga obilno vlivam v vsakovrstne jedi, vendar skrivaj, da me izbrana zdravnica ne zasači)
• sol, pa še kaka druga začimba, ki se slučajno znajde pod rokami (mislim, da je v tem konkretnem primeru nastopala kurkuma)

Sestavine, ki se jih da nasekljati, nasekljaš in jih vržeš v ponev, ki po obliki spominja na wok. Z ostalimi ga ne sekljaš kaj dosti in jih vržeš v taisti wok brez odvečnih ceremonij. Fino je, če je plošča pod wokom prižgana, razen v primeru, da si totalno usekan na ribji sladoled. Osebno sem kar konkretno usekan, vendar ne na ribji sladoled. Torej sem flegma pustil, da se je zadeva kar nekaj časa cmarila. Malo tudi zato, ker sem nanjo pozabil. V zadnji fazi tako scmarjeno zmes zaradi lepšega naložiš v primerno skodelo, od tam pa jo s pomočjo žlice trpaš v glavo skozi temu namenjeno odprtino. Slednje sem storil pred dobre pol ure in kljub pozornemu prisluškovanju v lastne globočine ne opažam simptomov, ki bi me morali skrbeti. Pa tudi dokaj okusno je bilo. Zlasti če upoštevamo podatek, kdo je bil tvorec te kulinarične umetnine.

…kovač. Tako so nas učili že od ljudske šole ven. Ljudje imamo od pamtiveka smisel za take slikovite prispodobe. Treba je priznati, da je prizor, kako v polmraku kovačije tršat možakar, ožarjen s pršečimi iskrami, vihti mogočno kladivo in udriha po razbeljenem železu, prav prvinsko silovit.

Če si potem še prestavljamo taistega silaka, kako med pavzo zloži mogočne ude na klopco, pomlati zasluženo kajlo črnega kruha in funt špeha ter s hvaležnim pogledom objame svojo hiško, ozaljšano z lastnoročno kovanimi gavtrami na oknih in pravtako lastnoročno kovanim pajkom na fasadi, je pa to skorajda že podoba popolne sreče.

Pravim skorajda, kajti že nekaj časa velja tudi reklo, da je človek odnosno bitje. Verjetno si ga je izmislil kak zavistnež, ki ni bil kaj prida kovač, zato pa toliko bolj okretnega in prepričljivega jezika. Ko v enačbo za popolno srečo vstavimo še odnos, je hitro jasno, da vihtenje kladiva tu nima kaj početi. Hiške, gavtre in pajke sicer še vedno hočemo, vendar bolj kot samo po sebi umevno osnovo. Potem pa odpade lenuharjenje po klopcah. Razsoden človek redno skrbi, da razne odnosne usedline ne zaštopfajo srečevodov v hiški, sicer mu tolče nazaj na vseh koncih in krajih in situacija se prav neznosno usmradi. Lahko bi mirne duše lansirali modrost “vsakdo je lastne sreče grezničar”, vendar se, roko na srce, res malo čudno sliši.

Znano je, da je človeška pasma jako nemarna in bi marsikako reč prepustila pogubi, če ne bi zanjo poskrbel nekdo drug. Vključno z lastnimi domovanji. Na srečo je tisti tam zgoraj to grozečo nevarnost pravočasno uvidel in ustvaril upravnike zgradb. Predstavnika te nadpasme si po zaslugi višje previdnosti delimo tudi lastniki votlin v našem bloku. Položnice prihajajo redno, po tej plati nimam pripomb. Pri kaki malenkosti se pa včasih tudi zatakne.

Pred kakimi šestimi leti se je teta, ki stanuje pod menoj, začela pritoževati, da ji z moje terase neusmiljeno lije na glavo. In da naj to zrihtam. Nekonflikten kot sem, bi to z veseljem storil, ko bi le vedel, kako. Moja terasa je bila namreč v čisto solidnem stanju, s keramičnimi ploščicami vred in sploh vsem, kar spada v mojo pristojnost. In nič ni pomagalo, da sem teti pokazal, kako zaradi idiotsko zasnovanih in pogosto zamašenih odtokov ob vsakem večjem deževju tudi meni lije v kuhinjo. Alarmirala je upravnika in ta je nastopil z zelo avtoritativnim ukazom, naj porihtam teraso. Potrebno je bilo kar nekaj dokazovanja, da smo se načeloma vendarle dogovorili, da je z mojim delom terase vse v redu, očitno pa je nekaj hudo narobe z marsičem drugim. Renomirana gradbena tvrdka, ki je pred davnimi leti zadeve vešče zašuštrala, seveda ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po tako dolgem času. Vprašanje je, če bi odgovarjala takoj po izročitvi. Ampak takrat so bili ljudje itaq srečni, da so dobili stanovanja in se niso kurčili za vsako figo.

Tako se je začel svečani defile raznih stručkotov. Vsak je nekaj razkopal, poflikal, pobasal cekine in odšel, teti pod menoj pa je vedno bolj lilo na glavo. Voda je, kot so nas učili v ljudski šoli, sicer res vir življenja, vendar tako temeljito zamočeno življenje kaj kmalu postane izrazito neprijetno, če človek v dnevni sobi ne namerava gojiti šampinjonov. Ali krokodilov. Ali morda služiti mastnih cekinov z vódenimi ogledi stalaktitov, ki se v lepi slovenski maniri zaključijo s skupinskim malicanjem tradicionalnih escalopes de crocodile aux champignons.

Trenutna situacija je taka, da so pred poldrugim mesecem teraso razkopali do plošče. Torej odstranili estrih in vse sloje izolacije, potem pa čez vse skupaj na lično leseno konstrukcijo razpeli folijo in se zadovoljno počohali po glavi, češ, zdaj bomo pa videli, v katerem grmu tiči zajec. Rezultat: teti kljub občasnim nalivom ne teče na glavo, zajca pa še vedno ni na spregled. Klicaril sem razne stručkote in pravijo, da jim ni nič jasno. Meni tudi ne. S to razliko, da sem jaz samo trotl in dežurni delinkvent, pa še bistveno slabše sem plačan za to delo kot oni. Moj edini profit iz te zgodbe so srepeči pogledi zamočene tete. Kot da bi ji lastnoročno, s posebej za te rabote namenjenim korcem zlival vodo na glavo.

Ondan sem se spravil emajlirati upravnika s predlogom, da bi počasi vendarle kazalo zaključiti projekt. Resda novoustvarjeni ambient zgleda prav privlačno, na nek način. Morda bi lahko takole pod véčer na terasi zbobnal skupaj vse klošarje, ki trenutno ne bodo zasedeni s kakim pomembnejšim opravilom, pa bi kako priložnostno zapeli in popestrili kulturno ponudbo naših rovt. Vendar se bojim, da takele folije ne trajajo večno. Zlasti toča jih neusmiljeno cefra. In da bi bilo fino, sem še dodal, če bi zdaj, ko smo že enkrat pri delu, zadeve izvedli kvalitetno in celovito. Da ne bomo imeli ob prvem prihodnjem nalivu spet veselice s tekmovanjem za miss mokre majčke. Kot vedno, sem emajl naslovil na osebo, ki se ubada z administracijo, pa tudi na osebo, ki je zadolžena za tehnično plat. V rekordnem roku sem prejel povratni emajl, s katerim prvoomenjena oseba pooblašča drugoomenjeno, da zadevo prouči in skomponira odgovor. Moje znanje oftalmologije je sicer jako šepavo, vendar sem takojci posumil, da gre za redko očesno bolezen, ki prizadetemu onemogoča videti, na koga vse je bil emajl že v osnovi naslovljen. Ali pa je bil namen povratnega emajla samo ta, da svet spozna, kako ažurna je prvoomenjena oseba? Glede na to, da je bila kopija poslana tudi direktorju upravniške tvrdke, bo najbrž slednja diagnoza kar prava. Kar je z zdravstvenega vidika verjetno bolje.

Kljub jasnemu pooblastilu še vedno čakam na odgovor drugoomenjene osebe. Ždim tule v svojem scriptoriumu in klobasam traparije, ob pomirjujočem šumljanju folije v blagi sapici. Na koncu se bo menda izkazalo, da zamisel s šampinjoni, krokodili, stalaktiti in oktetom klošarjev niti ni tako napačna. Le tekmovanju za miss mokre majčke bi se odločno odpovedal. Moja soseda enostavno ni tiste vrste, če me hočete razumeti.

Tule in zdaj bom objavil, da se je vaš vdani hropec in priložnostni narator Žakob Ž. (v nadaljevanju: jaz) odločil pokuriti lanski dopust. Spodobi se, pa tudi pravično je. Seveda sem bil v sklopu poslovitvenih slovesnosti deležen premnogih medklicev v smislu: “Saj boš dosegljiv, ane?” Logiš, dopusti so pravzaprav prvenstveno namenjeni temu, da je človek durhmarš dosegljiv Vendar si kljub temu obetam, da bomo imeli imenitno priložnost malce bolj pogosto in sproščeno počebljati, recimo tule v polderjih. Če bo komu do tega in če nas ne bodo žrli komarji. Za začetek naj vsem prisotnim z manjšo zamudo zaželim nepozaben vnebohod. Najraje v dvoje. Lahko tudi po večkrat na dan oziroma noč, morda tja do sedemkrat. Zmernost se običajno obrestuje, zlasti pri tako napornih dejavnostih.

Posebnih načrtov za tale dva tedna nimam. Najprej bom rezerviral kolibe za tisti pravi dopust, ki ima napočiti tam v zadnjem tednu julija. Z mojo domino in izbrano zdravnico sva nekaj trmarila, da hočeva letos odplužiti na Korčulo, ker da naju na Korziki že vsi poznajo. Oboje se začne na Kor-, tako da bi nama bili odtegnitveni simptomi morda celo prihranjeni. Vendar v tem trmarjenju nisva bila dosledna in v zadnjem tednu je prišlo do preobrata: za spremembo bova vseeno spet odplužila tja, kjer naju vsi poznajo. Trikrat smete ugibati, kam. Glede na to, da ste brihtni, vam bo verjetno uspelo že v prvo.

Malo se tudi nameravam svaljkati po netu in iskati priboljške za Magnusa. Ožji izbor je že narejen, treba je samo še konkretizirati zadeve. BTW, franže oziroma resice se ne nahajajo v ožjem izboru, čeprav so izjemno slikovite.

Sicer se bom pa najbrž, kolikor mi bo vreme naklonjeno, kotalil po bližnji okolici in zabušaval. Kar je sploh eno mojih najljubših opravil. V primeru, da se vreme skazi, ga lahko še vedno izvajam denimo na Jurijevini, kjer so dela na ZVIZu že pred časom žalostno obtičala. V skrajnem primeru pa mi tudi doma v kraalu ne bo dolgčas. Mojemu zaležanemu telescu ne bo prav nič škodilo malo zmerne torture na veslaču, ob odmorih pa lahko pisarim traparije v tistih pet blogov, ki jih redno prebiram. Da sploh ne omenjam najpomembnejše spletne strani na temo mopedov. Ta je neizčrpen vir raznih modrosti in novotarij, tudi s področja gramatike. V času, odkar se za to spletno stran intenzivneje zanimam, mi ni več jasno, ali se denimo “nevem” piše s kupaj ali na razen. In vedno znova me presune, iz česa vsega so bajkerji sposobni doktorirati. Zadnje čase je kot tema disertacij spet precej v modi švicanje in kako ga preprečiti. Kaj pa vem. Zase sem se že davno vdal v usodo, da po par 100 kilometrih poti pri 30 ali več °C najbrž ne bom dišal kot sveže ubrana vijolica. Običajno se tam na cilju tudi najde kaka voda. Če pa ne, bogpomagaj. Okoli tega pa menda res ne bomo afen guncali. Moje sposobnosti avtosugestije so preverjeno omejene in živ se ne nameravam zbasati v kako takole zadevo:

Saj menda nočete, da bi me kdo zamenjal za v ribiško mrežo zapakiranega metroseksualnega medveda? Torej mi ne preostane drugega, kot da neženirano švicam in temu primerno dehtim. Feromoni so bojda itaq nenadkriljiv afrodiziak. Vsaj za tiste polnokrvne samice. Ostale finonose frajle pa flegma škartiramo, kaj pa naj si človek z njimi pomaga?

Aja, svoje dopustovanje sem danes dopoldne začel s kontrolo pri vračih. Ponovno in tokrat menda dokončno so se odločili, da mi nogice ne bodo amputirali. Najbrž sem naredil dober vtis, ker sem že v soboto omenjeno nogico zgledno umil in celo pristrigel kremplje. Na srečo ni nikomur prišlo na misel, da hoče pogledati še tadrugo šapo, sicer bi šla verjetno moja prizadevanja v nič.

Že dolgo vrsto let se strižem sam. Na srečo, kajti v nasprotnem primeru bi se moj brivec znašel v podobni zagati kot njegov stanovski kolega, ki se je ubadal s pričesko kralja Midasa. Kot vsi dobro vemo, se šepetanje raznih skrivnosti v nedra zemlje ne obnese preveč, zatorej bom kar tule prostodušno in korajžno objavil: Žakob Ž. je obdarjen s krepkimi oslovskimi uhlji.

Resnica je taka, da sem se v torek herojsko podal na tlako. Kljub temu, da bi smel po mnenju vrača – specialista z vso pravico trohneti doma vsaj do 25. maja. Vrač seveda ni računal s tem, da sem goreč občudovalec Pavla Korčagina, sicer bi svoja mnenja in nasvete verjetno malce drugače pretehtal.

Svoje ugotovitve v pravkar se poslavljajočem tednu lahko na kratko strnem takole: nič se ni spremenilo. V času, ko sem celil rane, se ni nihče okužil z virusom hiperdomišljije. Tako še vedno goreče premlevamo iste temeljne resnice kot zadnjih 20 let, kako težki in vsakršnih krivic polni da so časi in kakšne barabe da so vsi, razen seveda nas. Vsake toliko se kdo spomni in debato začini s kako motivacijsko parolo, češ da se je treba borit ali kaj podobno bodrilnega. No prav, pa se dajmo. Fino bi pa bilo, če bi se tudi UNICEF malo vključil, a niso konec koncev oni zadolženi za otročje zadeve?

Kakorkoli, fantje in dekleta, šele zdaj mi je jasno, kako zelo sem bil potreben tega štimunga. Kot crknjen dromedar šusa v glavo

Pa lep in primerno lenoben konec tedna želim.

TOLE je pa čisto res dobra mačka. Pa še masažo obvlada.

Včeraj sem ugotovil, da je poliklinika na Njegoševi priljubljeno zbirališče kruljavcev. Na hodniku natanko pred tisto ambulanto, v katero sem bil povabljen na kontrolo zagipsane nogice, se nas je zbralo za dobri dve kohorti. Nekateri so prišlepali s seboj kompletne familije, kajti le malokdo zamudi tako imenitno priložnost za druženje. Jaz se seveda nisem kaj prida družil, ker sem pač bolj odljudne vrste kruljavec. Večino časa sem trepetal, da bo kdo prišel na veličastno zamisel, da še kaj zborovskega zapojemo. Tista, ki se začne z “Levkup, levkup, uboga gmajna…” bi bila denimo čisto primerna, ali pa morda ona druga, ki pravi “Ko v ranem jutru tiči so zapeli…” . Na srečo se ni nič podobnega zgodilo in edina kulturna točka dneva je bila mladinka, ki je občasno defilirala mimo nas, čakajočih, z zares upoštevanja vredno količino dodonov, pripetih na izrazito rahitičen geštelček. Običajno je takrat zavladala grobna tišina, ki jo je zmotil edinole mehkoben “plop – plop – plop…” zvok, ko so prisotnim možakarjem popadale oči iz jamic in odskakljale za omenjeno mladinko.

Tako je čas, kljub temu, da se je lepil na vse mogoče vogale, kljuke in v kopice zgledno zložene bergle, vendarle nekako polzel mimo po tistem dolgem hodniku. Vsake toliko je iz ambulante prikorakal v medicinsko sestro zakrinkan centurion in poklical naslednjega Toneta Novaka. Ob štiriinsedemdesetem Tonetu Novaku mi je malce pošlo potrpljenje, pa sem se vljudno, a odločno pozanimal:

“Kako zdaj spet Tone Novak? Kaj pa mi, ostali Novaki, ki smo zasedli položaje že pred vsemi temi Toneti?”

“Kako se pišete?” je vprašal centurion.

“Žakob Žablonski Novak,” sem odvrnil in se potrudil, da je bilo vsem takoj jasno, kako resno mislim.

Centurion je odkorakal v ambulanto in se čez hip vrnil s podatkom, da imam startno številko trideset in da je pred menoj še kakih šest ali sedem Tonetov. Tudi prav.

Da ne dolgovezim, tam nekje okoli pol enih, po štirih urah ždenja na hodniku, sem končno prišel na vrsto in sneli so mi gips. Po skoraj dveh mesecih je luč dneva ugledala nadvse klavrna in pomilovanja vredna kračica precej nezdrave barve in vonja. Posumil sem, da se je razen vseh Tonetov Novakov predme prav perfidno vštulil še kak naključni Mohandas Karamčand, za frende Mahatma, in da zdaj on leži na tisti mizi namesto mene. Na srečo sem imel pri sebi legitimacijo, pokukal sem vanjo in se prepričal, da so moji sumi neosnovani. Kračica je bila res moja. Pravim na srečo, kajti v nasprotnem primeru sem bil pripravljen zagnati celega hudiča in ne verjamem, da bi se dobro končalo. Vse ima svoje meje, Mahatma gor ali dol.

Kakorkoli, v zaključni fazi mojega včerajšnjega bivanja na polikliniki me je na hitro ošinil še vrač, zdiktiral svoje ugotovitve administratorki, potem pa sem smel z zapisnikom v žepu odekvilibrirati domov v kraal. Nogica, ki je dva meseca bivala v plantarni fleksiji, mi je bila ob tem le v zanemarljivo pomoč. Plantarna fleksija namreč pomeni, da je bila zagipsana s prsti v špičko, sčasoma se ud takemu prisilnemu položaju privadi in trenutno stanje je tako, da zlahka kandidiram za primabalerino v Bolšoj teatru. Morda za polovični delovni čas, kajti druga nogica je povsem normalno platfusarska, kakršne sem vajen in kakršno sem, na nek hecen način, v vseh teh letih vzljubil.

Za konec naj omenim še to, da je ravno včeraj moj prijatelj Twistan, psihometalurg po profesiji in naturi, odplahutal na tritedensko dopustovanje v Žolbertland. Seveda ga spremlja zvesta zaročenka Eh Wah, da ne bi prihajalo do kakih škandalov in eskapad. Ko se vrneta, bom spet poskočen kot mlad gnu in sračkali ga bomo, da se bo kar kadilo.

Na izrecno željo mnogih občudovalcev se na vaše male zaslone vrača vaš priljubljeni polderist in grezničar, Žakob Žablonski. V bistvu cikam na to, da ste sami krivi. Morda vas bo ta lekcija izmodrila in boste v prihodnje ravnali bolj previdno.

Najprej moramo razčistiti glede ene od temeljnih značilnosti žombatistov, ki je naslednja: za razliko od večine ostalih zvrsti laznine, ki praviloma hibernirajo pozimi, se žombatistom gladko fučka za letne čase in se zakokonijo, kadarkoli se jim ravno sprdne. Kakor je to latentno stanje morda na prvi pogled skrb zbujajoče, ni razloga za paniko. Zakokonjeni žombatist pač funkcionira na minimalnem nivoju. Ravno toliko, da po njem preveč ne kakajo muhe. Vsi dosedanji poskusi, da bi to pasmo zdresirali, socializirali in naučili nekega reda, so obrodili le izrazito piškave lesnike, če sploh kaj.

Kar se ostalih zadev tiče, se mi je zadnjič enkrat sanjalo, da sem tekel. Zelo počasi, kot se za hropca spodobi in kot se v sanjah pogosto dogaja. Iz Trnovega tja nekam v Šiško, potem pa zlagoma nazaj. Hecno je, da sem po vsem sodeč delno tekel tudi skozi čas, kajti ponekod je bila slika črno bela, ljudje pa za današnjih prizorov vajeno oko nenavadno oblečeni. Povsem dobro se spomnim, da sem tekel po Šelenburgovi cesti, torej kasnejši Titovi in sedanji Slovenski. Kakega globljega pomena tem sanjam ne pripisujem, se mi je pa potem porodilo vprašanje, ali si morda čas malce narobe predstavljam. Kaj če čas sploh ne teče, kot denimo reka, pač pa v glavnem miruje, kot ena taka velikanska mlakuža, moje zaznavanje njega (časa) pa je odvisno od tega, od kod pač zajamem vodo za zalivanje tistih svojih zapleveljenih treh gredic? Dlje kot do te točke pa v svojih razglabljanjih nisem prišel, malo tudi namenoma. Včasih zna biti celo bolje, da človek ne razume čisto vsega, kar ga obdaja. Kajti sicer bi denimo iluzionisti kaj hitro prišli ob kruh in bi morali živeti od pičle socialne podpore. To pa bi v nadaljevanju sprožilo val negodovanj pri strojanih, kramarjih in ostalih aktualnih podpirancih, prišlo bi do neredov in prepričan sem, da je to zadnje, česar si želimo. Tule imate fotko nekdanje Šelenburgove in zaključimo s to temo:

V nadaljevanju se mi je potem še sanjalo, da se mi je obetala poroka. Seveda z mojo izbrano zdravnico, kar je edino pravilno. Zanimivo je bilo, da naju je nameraval uradno obročkati sam gospod Jožef Lap, kljub mojemu povsem neurejenemu statusu, kar se tiče pripadnosti neki določeni, v naših krajih menda prevladujoči veroizpovedi. Ni pa me to presenetilo, kajti pri meni je omenjeni gospod zapisan kot vsega občudovanja vredna in s humorjem obdarjena oseba širokih nazorov, pa tudi neizmernega razumevanja za bistveno manj poduhovljene persone tipa Žakob Žablonski. Po tej plati torej ne vidim težav. Velikanske težave pa sem imel v sanjah z britjem. Povsem normalno je, da si želi človek vsaj na lastno poroko prihlačati kolikor toliko urejen. Že zato, da ima žlahta potem malo manj snovi za obiranje. Ampak kakorkoli sem se trudil in drgnil z žiletko po svojem velem licu, vedno je ostal nekje kak kocinast otoček. In vedno mi je tik pred nosom paradirala vsaj ena oseba ter mi zakrivala pogled na samega sebe v ogledalu, kar me je spravljalo na sam rob temno črnega obupa. Na srečo sem se potem zbudil, kar je na nek način vselej priporočljivo. Ne toliko zaradi poroke kot zaradi britja. Le katera bi marala ženina brez uhljev in nosu, pa še vsega zaflajštranega? Nobena količkaj razsodna, se mi dozdeva.

Radostna novica tega tedna je, da mi včeraj prvič v zadnjih dveh desetletjih ni bilo treba romati v Bologno na tradicionalni sejem crkovinarjev. Slutil sem, da ima moja scefrana ahilova tetiva tudi svoje svetle plati in zdaj se mi je ta slutnja potrdila. Omenjena prireditev je namreč kupleraj najslabše vrste in kadar se po službeni dolžnosti podam tja, nisem nikoli prepričan, ali nastopam v vlogi lajdre ali odjemalca. To pa preprostega človeka zbega preko vseh razumnih meja. Tokrat mi je bilo to prihranjeno in sem bil samo zbegan v okvirih normale. Kot zanimivost naj omenim, da so me nekateri vseeno videli v Bologni. Nimam pojma, s katerimi substancami se bašejo, ampak tudi jaz bi jih z veseljem probal. Halucinacije so fina stvar, da človek malo pozabi na kruto in puščobno realnost.

Da ne bo kdo zmotno domneval, da se v kraalu nič ne dogaja. Nasprotno, dogaja se nonstop, samo jaz sem prelen, da bi vse skupaj vestno beležil in na svitlo dajal.

Najpomembnejša novica je vsekakor, da je moja izbrana zdravnica opravila tisti zagamani izpit. Cum laude, kot pravimo pri nas v rovtah. Posledično se je gospodarica kraala iz nevrotične čivave prelevila nazaj v dobrodušno, ješčo in nadvse znosno osebo, kar je vredno vseh pohval. Čeprav se ponašam z lepim imenom Žakob, me komot kličete tudi Srečko.

Druga novica je ta, da se je pretekli petek Lady Suzana preselila. Pod vodstvom mlajšega možakarja po imenu Matej je elegantno odkopitljala nekam na jugovzhod. Matej ni naredil vtisa hormonsko zblojenega in vihravega junca, čeprav je bilo takoj opaziti, da je njegovo desno zapestje precej bolj živčno od nežne ročice bivše lastnice. Srečno pot, Lady Suzana in upam, da se ti bo v novi štali dobro godilo.

Jaz sem v svoji zagipsanosti še vedno monumentalen. Včasih imam vtis, da sem priča lastni metamorfozi v kita. Če je temu tako, bi bil še najraje sinji kit. V čedni modri pižami bi se valjal v kakem odročnem, ravno prav toplem fjordu, filtriral svoj vsakdanji plankton ter občasno v več jezikih oddajal sporočilo naslednje vsebine: “Pozdravljeni, tukaj smo samo me, klavrne girice.” S tem bi seveda uspešno odganjal vsiljive kitolovke.

Čez dobre tri tedne naj bi vrači povedali svoje okoli moje šape. Če bodo sploh sposobni kaj povedati, kajti bojim se, da bo zadeva smrdela do neba, ko mi enkrat odmontirajo gips. Saj, če bo zares smrdelo do neba, naj tudi tisti tam zgoraj kar sebi pripiše morebitno slabost ali celo padanje v nezavest. Menda je jasno, da je imel pri celi zadevi On prste vmes, saj jih ima menda povsod. Kako se mu sploh da in zakaj raje ne gleda fuzbala, kot vsak pravi moški?

Kakorkoli, v kraalu ostajamo optimisti. Ne bo dolgo, pa bomo spet plesali, kot da se ni nič zgodilo.