polderji

Nedelje so zagamani dnevi. Ne brez razloga. Po nedelji običajno pride ponedeljek. Zaradi tega gnusnega dejstva me redno zgrabi malodušje, pomešano s paniko. In prav noro rad bi v gospodov dan strpal vse, za kar jutri ne bo časa. Danes sem začel z listanjem svojih starih beležk in našel tole:

Juhej! Ker če je ta ugotovitev pravilna, sem itaq na konju. Če pa ni, potem si lahko na vse kriplje prizadevam in furjam, pa ne bom ob koncu dneva nič kaj bistveno bliže osrčju. Še vedel ne bom, kje sploh je, niti kje sem jaz.
In sem šel lepo flegma zjutraj laufat. Pa dopoldne na kofi k Mačku. Pa po kosilu malo dremuckat. Gospodov dan, kot se spodobi.

Ja, hosta utegne biti prav varljiva in zablod polna ustanova. Nekako kot bi skombiniral hišo zrcal in hišo strahov v kakem luna parku. Najboljši dokaz tej trditvi je zgodbica, ki se je napletla pred svojimi tridesetimi ali celo dvakrat toliko leti tam nekje doli na Krasu.

V majhni, tedaj še precej zahojeni vasici je živel mladenič po imenu Branko. Kot se za tiste kraje spodobi, je posedoval kamnito, ne posebno veliko hišo, vinograd in kurnik. Z naštetim se je zabaval čez dan. Pod večer je naš Branko včasih odigral partijo briškule tam pod vaško lipo. Ker pa ni bil posebej furbo in je v glavnem izgubljal, se je ob mraku običajno raje napotil v gmajno. Razmišljat, pa tudi pobrkljat, če se je kaj mesnatega ujelo v zanke, ki jih je bil poprej nastavil. Za popestritev jedilnika.

Tistega večera je Branko takole postopal po gmajni in marsikaj zanimivega se mu je pletlo po glavi. Kar začuje iz grmičevja tam blizu neko nepričakovano lomastenje. Nekaj krepkega je moralo biti in objestnega in mladenič je takoj pomislil na merjasca. Zlasti, ker je med vejevjem uzrl obaltno, nizko pri tleh gibajočo se senco. Postalo mu je žal, da je doma pustil svojo puško, znamke Carcano Moschetto Modello 91, kakršnih se je po Veliki vojni med leti 14 in 18 obilo valjalo tam okoli in so kasneje dolgo in zvesto služile domorodcem za raubšic. Obžalovanje se je še poglobilo, ko se je senca med vejevjem nenadoma postavila na zadnje noge, tako da je Branko neutegoma posumil na medveda. Ki sicer v tistih krajih ni najbolj razširjena mrcina, nikoli pa se ne ve, če ni kakšen primerek vendarle zablodil in se namenil delati zgago med bolj običajno in pohlevno divjadjo, pa tudi med drobnico.

Čeprav je bil Branko tršat in neustrašen mladenič, mu je postajalo nemalo tesno pri srcu. Vedel je namreč, da s faučem, ki ga je kot vedno nosil v žepu, proti kosmatincu ne bo kaj prida opravil. Na srečo pa njegova zagata ni trajala v nedogled. Izkazalo se je namreč, da je Marica, čvrsto dekle iz sosednje vasi, malce gobarila po hosti, v polmraku in doma naštrikanih oblačilih pa je bila videti do pike taka kot rejen merjasec ali celo medved.

Branku se je seveda odvalil kamen od srca, čeprav tega ni pokazal. Pa tudi Marica je bila nenadejane družbe vesela. Zapletla sta se v prisrčen pogovor o vsem mogočem, seveda tudi o gobarjenju. In tako se je mladenič spomnil in dekletu pokazal svojega gobana, ona pa ga je občudovala in ugotavljala, kako zdrav in čvrst da je. Izkazalo pa se je tudi, da je imel goban precej narahlo naštelan sprožilec in tako je Branko Marico obstrelil. Bolelo sicer ni kaj dosti, škode pa je bilo vseeno dovolj, da sta kak mesec zatem družno stopila pred župnika. Kako gredo stvari dalje, večinoma vemo.

Kot se to na vasi običajno dogaja, se je v zvezi s tem pripetljajem še nekaj časa obilo čenčalo. Prevladalo pa je mnenje, da bi se utegnila zgodba še precej bolj žalostno končati, ko bi Branko tistega dne ponesel v gmajno svojo zvesto Carcano Moschetto Modello 91…

Se zgodi. Najraje ob petkih, ko praviloma jem ribe. Ki jih sicer jem tudi ob ponedeljkih, torkih, sredah, četrtkih, sobotah in nedeljah. S to razliko, da sem danes (ko je na mojem koledarju petek) privlekel iz kevdra naslednjo nebulozo:

Bilo je lepo poznojesensko popoldne. Sonce je prizadevno sijalo na štilček sončne ure in s tem potiskalo senco časa naprej.

Na lesenem štokrlu v zavetrnem kotičku vrta je sedel bradat starec. Ime mu je bilo On. Bezal je v kupček gline, ki se je kdoveodkod znašel na mizici pred njim. V bistvu se je namenil narediti opico. Opice so se mu dopadle, ker so afne guncale. Imel jih je že cel kup. Ampak tistega dne mu ni šlo najbolje od rok. Spackal je nekaj, kar je bilo le približno podobno opici.

“Lej ga, zlodja…” je zamrmral starec sam sebi v brado.
“Aaaa??” se je zaslišal glas in iz bližnjega grmička je pokukala rogata glava.
“Šššššccc!” je starec nejevoljno zamahnil z roko.
In rogač se je vdrl v zemljo.

Starec je bolščal v svoj novi izdelek. Ni mu bil preveč všeč. Resnici na ljubo je bil videti dokaj klavrn. Šaka jada…

On se je počohal za ušesom. To je vedno počel, kadar je bil zamišljen. Seveda si je z glino zasvinjal košate bele lase. Pa mu ni bilo mar. Še vedel ni. Tuhtal je namreč, kako bi zretuširal svoje novo skrpucalo, da bi bilo čemu podobno.
Skomandiral mu je eno zadevo, ki ji je kar mimogrede rekel “obleka”. Pa eno drugo, ki ji je rekel “čevlji”.

Dvignil je svojo bogato oblazinjeno zadnjico s štokrla, stopil korak nazaj in ocenjeval učinek.

Hmnja….

Počesal je skrpucalo na prečko in spet ocenjeval.

Hmnja…. (spet!)

Sedel je na svoj štokrle in ihtavo zakopal roke do komolca v glino. Z besno naglico je produciral nova in nova skrpucala. In zraven je produciral še hiške. In jadrnice. In BMWje. In japonske avtomobile. Z vinjetami in brez. In mopede. In rampe za zapiranje mej. In piksne pira. In mesni doručak. In kupe podobnih, bolj ali manj uporabnih zadev. In na koncu je bil tako zmatran, da se je hotel nasloniti nazaj in je skoraj padel, ker štokrle seveda nima naslonjala.

“Mensch…!” je zagodrnjal in tako se je skrpucala mimogrede prijelo ime. On je bil namreč germanskega rodu. Vsaj nekateri zatrjujejo tako.

In potem si je On odšel umit od gline zasvinjane roke. Opazno je šepal, ker ga je dajal protin. Mimogrede je opazil tudi, da si je bil z glino zapackal lase. Skrbno si jih je umil s šamponom z izvlečki koprive in se, dokaj zadovoljen, napotil nazaj na vrt. Žarki zahajajočega sonca, ki so prosevali skozi njegovo sfenano grivo, so njegovi pojavi dajali nekakšen gloriozen videz.

Ko je On stopil skozi vrata, ga je skoraj kap. Na (nekoč rajskem) vrtu je vladal totalni kaos. Cela horda “Mensch-skrpucal” se je besno pretepala za mesni doručak. Istočasno je par skrpucal veselo nabrisavalo drugih skrpucal soproge. Spet tretji so kradli (skoraj izključno nemške) avtomobile, se zaletavali z letali v stolpnice in tako naprej. Z eno besedo: yeba!

On je za hip obstal kot prikovan. Potem pa se je grozno razsrdil. Konec koncev so bila to njegova skrpucala…

“Kurc vas gleda!” je zarjovel, se obrnil na peti in odvihral v nastajajoči somrak. In pri tem popolnoma pozabil na nadležno putiko.

In nedolgo zatem je skrpucalo po imenu Richard W. že uglasbilo nekaj na to temo. Götterdämmerung ali nekaj podobnega.

Jaz, vaš vdani narator, sem si pa po svoji stari navadi dovolil malce poblebetati. Kar tako, brez poante. Ali pa, če ravno sitnarite:

Konec koncev je tudi On zgolj človek.

Kazno je, da Jakobi Jablonskyji takole v zrelih letih postajamo malce otročji. Med drugim prav zbrano brodimo z ročicami po peni trenutkov, iščoč bogvekaj. Jaz, vaš priljubljeni narator, nikakor nisem izjema. Danes zjutraj mi je med prsti ostalo tole:

Sedela sva na vegasti klopci v senci nečesa, čemur bi le z največjo mero prizanesljivosti lahko rekel jablana. Kriza in jaz. Govorila nisva prav veliko. Kriza je namreč bolj slabo artikuliral. In poleg tega je bil tiste vrste model, ki ga je nerazredčenega jako težko prebaviti. Občasno je znal zagreniti kot gluha svinja. Odtod tudi njegovo partizansko ime.

Pred vsakim od naju je stala pirovska flaša, ker je bil takrat pir v piksnah še znanstvena fantastika. Ne spomnim se več, ali sta bili flaši napol polni ali napol prazni. Dobro pa se spomnim, da so cigarete, ki so ležale na klopci med nama, sesvaljkale neutrudne roke delavk v TUT KOM PRILEP. Tako je namreč trdil napis na zavojčku.  TUT naj bi pomenilo “tutun”, kar je exotična beseda za tobak, najbolj verjetno privzeta iz turščine. KOM seveda pomeni “kombinat”, ker je bilo tiste čase na področju vzhodne Evrope bogokletno govoriti o podjetjih. PRILEP je pa eno gnezdo v Makedoniji, po katerem sta bojda v sivi davnini harala mrka junaka Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan. Bil sem enkrat pred leti precej pomotoma v Prilepu in še do danes mi ob omembi tega imena vstane pred očmi podoba tobakovih listov, ki so se, nanizani na konopce, sušili pred vsako bajto. In blazne vročine, ki je naš tedanji avto (renault 10) spreminjala v mikrovalovko.

Vroče je bilo tudi v bednem približku sence, kjer sva tistega popoldneva voluharila s Krizo. Čas je lepljivo mezel mimo naju in v kali zatiral kakršnokoli lucidno misel. Vsaj zase vem, da je bila moja glava polna užaljene skreganosti z nepravično usodo, ki je vse prijatelje širokogrudno expedirala na Jadran lovit Švabice in Čehinje (kar je bilo takrat moderno), mene pa priheftala na razkuhan makaron z imenom Ljubljana. Kaj je tuhtal Kriza, je bilo pa itak povsem nemogoče ugotoviti. S psihoanalizo indijanskega totema bi imel bistveno lažje delo.
Skladno z dogajanjem v glavi je bil moj pogled brezizrazno prilepljen na cesto, ki je seveda vodila proti centru mesta. Pa tudi ven. Odvisno pač, v katero smer si se napotil. Cesta je bila še makadamska, luknjasta in vsake toliko so jo zalivali s smrdljivo rjavo tekočino, ki smo jo mulci imenovali konjska scavnica. Zalivali so zato, da se ne bi prašilo. Ob robu ceste je stala vrsta lesenih kandelabrov, na vrhu pa so bile napete žice, po katerih se je pretakala elektrika. Kandelabri so bili jako pripravni za vrezovanje prestreljenih srčkov in začetnic imen. Glede na to, da sem svoje vrstnike opazno prehiteval v rasti, je bilo moje srčke in začetnice iskati nekje pri zgornjem robu dosega.

Kar se začne v mojem vidnem polju nekaj premikati. Najprej je bila pika nekje v bližini gostilne Turk. Nato so bile tri pike poleg nepremične pike, za katero sem vedel, da je spomenik narodnemu heroju. Nazadnje so bile Malči, Fanči in Tilka. Tri deklice iz soseščine, nekako mojih let.
Prišlo mi je na ušesa, da Malči nosi tudi krstno ime Amalija. Kot zaveden komsomolec seveda nisem imel blage veze, kaj krstno ime sploh pomeni. Vendar mi hudič ni dal miru in sem začel mozgati, kakšna naj bi bila krstna imena ostalih dveh. Po temeljitem tuhtanju sem se odločil za Fafanija in Utilija. Vprašal pa seveda nisem nikoli.

Dekletca so bile sestrice. Trojčice. Vendar sodim, da svet še ni videl tako različnih trojčic.
Amalija je bila baročna. Kompletirana iz različno velikih balončkov, ki so vsak po svoje nihali na nevidnih gumilastikah. Njen sicer čedni obrazek se je nenehno pačil v vsemogoče grimase, zaradi katerih sem imel vedno vtis, da gledam neposredni prenos iz kakega kabuki teatra. Amalija ni bila moj tip.

Fafanija je imela štrenaste lase, ki so neubranljivo spominjali na razkuhano zelje. Imela je tudi rokokojsko oblikovane noge. In da je bila zadeva zares kritična, je na te noge običajno navlekla še najlonke s črto, ki je seveda verno sledila krivuljam in splošni vtis še poudarila. Ne, tudi Fafanija ni bila moj tip.

Utilija je bila videti, kot bi njen avtor kolebal med gotiko in renesanso, vmes pa bi se mu še sfuzlalo in bi se vrgel v čisti kubizem. Na asketskih nožicah s komaj omembe vrednimi koleni in stegni je denimo obetavno nihala sočna in čvrsta kanta in tako naprej, vse do obraza, ki je bil itak poglavje zase. Lahko bi ga narisal veliki Pablo za diplomsko nalogo. Z levo roko. Mogoče me je ravno zaradi teh nasprotij Utilija zanimala bistveno bolj kot ostali dve in moj pogled je ostal čvrsto prilepljen nanjo. Pravzaprav na njene prsi, ki so po neki nedoumljivi optični prevari postajale vse večje in so se pozibavale pod povsem odvečno poletno bluzico. Prišla je že tako blizu, da sem razločno videl napete bradavice, ki so grozile, da bodo razparale umetno svilo, iz katere je bila bluzica sešita. In ker mraz nikakor ni mogel biti vzrok tega naravnega pojava, sem seveda domneval, da je Utilija vzburjena. Domišljal sem si, da bo to bržčas zaradi mene, kar mi je godilo in sprožilo živahno dogajanje v mojih kavbojkah, seveda mnogo pretesnih za tovrstne spektakle.
Ravno sem se odločal, ali naj začnem misliti na fuzbal, ker se nisem spomnil nobene bolj dogočasne teme, ki bi lahko obrzdala (rahlo boleče) dogajanje, ko se je iz otopelosti prebudil kolega Kriza. Privzdignil je stegno, gromko prdnil in v mojo veliko grozo jasno in glasno (kot se mu ni posrečilo še nikoli v življenju) artikuliral:

“ČAO, PIČKE, GREMO FUKAT??!!”

Potem pa se je nemudoma pogreznil nazaj v prejšnje stanje.

Čar je bil prekinjen, fuzbal je spet postal nepotrebna navlaka in tudi Utilijine bradavičke so hipoma izgubile svojo čvrstost. Pač pa se je naravnost vame z zaničljivim obtoževanjem neomajno zapičil pogled njenega levega (modrega) očesa, medtem ko je desno (rjavo) zrlo nekam navzgor in menda obtoževalo tudi samega Boga, da dopušča take svinjarije.

Sestrice so odmigljale mimo in prodirale naprej proti kasarni, ki je stala na koncu ulice. Zadnje, česar se spominjam, so rokokojske krivine Fafanijinih nog, ki so zaradi pripeke navidezno bingljale kakih deset centimetrov nad cesto.

Potem se ni nekaj časa dogajalo nič. In ko je čas, določen za dogajanje niča minil, je Kriza ponovno prdnil, na dušek dokrajčil svoje pivo, rignil (se razume) in se brez naglice ter brez pozdrava namenil nekam v nastajajoči mrak. Opazil sem, da so na klopci ostale cigarete iz TUT KOM PRILEPa, vendar nisem vpil za njim.

Čez kakih štirinajst dni je Krizo iz Ljubljanice nekje pri Fužinah potegnil ribič.In danes, tri desetletja po dogodku, je nastala tale nebuloza z delovnim naslovom

Smrt in tri gracije

V krogu rumenkaste svetlobe je ležala odprta knjiga. Ljubezen v času kolere. Njegova roka je občasno samodejno polistala po že neštetokrat prebranih straneh. Vendar se tokrat ni kot običajno poistovetil s Florentinom Arizo. Pogled je nepremično upiral v rumeni listič, ki ga je bil zjutraj našel v nabiralniku in ga po neumnosti vtaknil v knjigo za kazalo. Neokusno modre črke so oznanjale

Ples v maskah

Obvezna slika nečesa, kar naj bi predstavljalo živobarvne konfete in papirnate trakce. Smejoči in žalostni obraz. S perforacijo ločen kupon. Številka za srečelov.Stotič je preveril datum. Nocoj…Naj gre? Še nikoli ni bil na plesu v maskah. Kako naj se našemi? Pogled mu je zataval po listih knjige, kot bi tam iskal pomoči… Florentino Ariza!

Iz omare je vzel svojo edino, črno obleko, ki ni bila moderna niti takrat, ko jo je kupil. Vendar tega ni vedel. Beseda “moderno” je bila v njegovi glavi res samo beseda. Bela srajca s poškrobljenim ovratnikom. Črne hlače. Črn telovnik. Črn suknjič. Na koncu si je pred ogledalom zavezal ozko črno kravato. Jo snel. In znova zavezal. Negotovo opazoval učinek. Florentino?

Obul je črne čevlje z rahlo razpokanim lakom. V denarnico skrbno spravil vstopnico. V stranski žep suknjiča je samodejno romala knjiga. Kakor vedno, kadar je zapuščal svojo sobo.

Ko je stopil skozi vežna vrata na cesto, je opazil, da sneži. Vrnil se je po dežnik. In pozabil plašč na obešalniku. Ni hotel še enkrat po stopnicah, da ne bi zamudil.

Kot vedno je prišel prezgodaj. Nagonsko si je izbral najtemnejši kot in čakal. Telovadnica, ki je smrdela po čistilu za parket, se je hitro napolnila. Prehitro, da bi lahko pobegnil. Napol skrit za prašno zaveso je opazoval vrvež na plesišču. Vse je migljalo, poskakovalo, se prepletalo in znova razpletalo.

Moški ga niso zanimali. Samo tisti, ki so bili v svoji sproščenosti igrivi in lepi, so v njem zbujali občutek nekakšne tuje, žolčaste grenkobe.

Zanimala so ga dekleta. Oblečena v indijanke, bolniške sestre, hudičke, princese, gejše… osupljivo lepa bitja z drugih planetov…

Najbolj ga je pritegnila visoka plavolaska sredi plesišča. Oblečena v hula plesalko. Njeni boki so gladko valovili v hitrem ritmu, da jim je komaj sledil z očmi. Ni si mogel predstavljati, da bi jim sledil z rokami, s svojim telesom. Ni bil plesalec. Zaznal je čudno, sladko-topo bolečino in raje preusmeril pogled na njen obraz. Mladosten profil z drzno začrtanimi potezami. Nasmejana usta. Pravilni zobje. Rahlo ukrivljeni lok nosu. “Plemenite poteze,” mu je šlo skozi glavo. Svoje misli je oblikoval iz besed, nabranih v knjigah iz antikvariata.

Ko so glasbeniki napovedali odmor, se je hula plesalka ozrla po dvorani. Očitno je iskala prostor, kamor bi sedla. Obrnila se je proti njegovemu kotu. Goreče je upal, da pogled njenih iskrivih oči ne bo prodrl v polmrak. In istočasno, kako neumno, še bolj goreče upal ravno nasprotno.

Boki so zavalovili naravnost proti njemu. Preden je utegnil reagirati, je sedela za njegovo mizo in naročala pivo sluzastemu natakarju. “Bi tudi ti kaj spil? Pivo, kavo, tekilo…?” ga je vprašala. Molče je odkimal in pazil, da ni odlepil pogleda od modrikaste žile, ki ji je utripala na vratu. Drobcen potoček znoja si je utiral pot med njene prsi, komaj zakrite s kito pisanega cvetja.

Počasi je srkala pivo iz steklenice in ga radovedno opazovala.
“Kdo si, kaj predstavlja tvoja maska?” ga je vprašala.
Presenečeno je pomislil, da morda Marquez le ni vsakomur tako domač, kot je njemu. Ni vedel, kako naj pojasni. V zadregi je zdrsnil z rokama po svojem črnem suknjiču… knjiga! Rešilna knjiga! Vzel jo je iz žepa in jo položil na mizo pred hula deklico.

Tik preden jo je spustil iz rok, je opazil pomoto

Albert Camus: Tujec

  (opomba: zgodilo in zapisalo se je pred leti. Od tedaj je iz natrpanih žepov privlekel že na kupe knjig. Idiota celo večkrat.)