Arhiv za September, 2009

Malo (z)mešano

Možno je, da v našem bloku nekdo goji dihurja. Ali morda kar celo jato dihurjev, ki jih zarana vodi na sprehod. Da pretegnejo ude pa to. Vendar, čeprav se ne ponašam z diplomo medicinskega faxa, bi prej rekel, da omenjeni “nekdo” trpi za hudo obliko akvafobije. Pravzaprav on boleha, trpim pa jaz. Skoraj vsako jutro, ko se, odhajajoč na tlako, zbašem v lift, v njem grozovito zaudarja. Po postanem švicu, oplemenitenem z aromo tobačnega dima. Slednje skoraj izključuje dihurje iz kroga osumljencev, nisem še namreč slišal, da bi te beštje kadile. Zaudarja tako intenzivno, da sem potem še vsaj do poldneva krepko munjen. Sicer je ceneje kot alkohol, ima pa vsa zadeva tudi zoprne stranske učinke. Zadnjič se mi je denimo nadstropje niže v liftu pridružil mlajši par s pavijančkom. Slednjega so potem odpeljali na urgenco zavoljo akutnih respiratornih težav, par me pa posihmal gleda kot zločinca najhujše vrste. Blamaža, kot bi rekla pokojna teta Minka

Mineva drugi teden po mojem povratku na tlako. Mešetarjenje s crkovino je komplexen biznis. Pred vakancami sem galopiral po svetu in skušal lokavim kupcem prodati čimveč crkovine. Mesec kasneje se je izkazalo, da bi morali (poenostavljeno) kupcem promptno zlifrati 10 enot crkovine, na zalogi pa imamo samo 2 enoti. Pa ne da bi bil jaz tako silno uspešen. Kolega, ki ima čez nabavo crkovine, se priduša, da je ni nikjer dobiti. In da cene divjajo. Fajn. Zdaj seveda galopiram po svetu in taiste lokave kupce prepričujem, da bi bilo fino pogodbe stornirati. Oziroma da bi se spodobilo malo korigirati cene. Ni treba ravno za 100%, lahko tudi za 90, saj smo ljudje. 3x smete ugibati, če me sedaj kupci gledajo podobno kot tisti famozni par iz lifta (glede na to, da sta samo 2 možna odgovora, ni hudič, da ne boste vsaj enkrat zadeli pravega). Potem se pa trudimo, da bi čimveč govorili in čimmanj povedali, ampak da bi nas sogovornik vseeno razumel in predvsem da bi razumeli, kaj ima sogovornik za bregom. Jadikovanja, grožnje, dobrikanja, vsega po malem, kar spada v železni repertoar mešetarjenja. Zadnjič mi je eden rekel:

“Žakob, mene se drži in poskrbel bom, da boš zadovoljen, verjemi mi.”

“Seveda ti verjamem.  Isto so mi obljubljale vse moje bivše žene in zaročenke. Pa me poglej, kako zadovoljen sem še leta potem, ko so me zbrcale.”

Potem me je pa malo čudno gledal in ugibal, kaj naj bi zdaj to pomenilo. Na srečo me ni vprašal. Bi se znala oba znajti v zagati.

Saj drugače sem pa relativno zdrav. Koža mi je dokaj prav in v noge me tudi ne zebe pretirano. Vendar, če sem popolnoma iskren, pred tremi ali štirimi tedni sem se bistveno bolje počutil. Vakance so le vakance. Ko smo ravno pri tem, med svaljkanjem na plaži sem med drugim listal po francoski periodiki. Zlasti na temo mopedov in s tem povezane ropotije. In sem zasledil TOLE reč, ki mi zdaj daje misliti. Svinjsko drago je, o tem ni dvoma. Ampak če se v kratkem odločim in začnem pridno metati drobiž v prašička, bi se do prihodnjih vakanc utegnilo že kaj malega nabrati. Bom poročal.

Sicer pa je danes na koledarju petek in čez slabo urico bom rapidno odhlačal v smeri kraala. Proti večeru sem se namenil biti delno do pretežno otožen, gubernatorka kraala ima namreč nočno. Kdor je prebral vsaj en Doktor roman, mu bo hitro jasno, odkod moja otožnost. Pa bom že kako. Mejte se.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |4.09.2009 | 13 komentarjev »