Arhiv za Avgust, 2009

San Fiurenzu

San Fiurenzu je zaselek s približno 1.500 dušami tam gori v zalivu pod samim prstkom Korzike. Francozi, ki si naivno domišljajo, da so uradni okupatorji tistih krajev, mu sicer pravijo Saint Florent, vendar puristični domorodci brez pardona korigirajo tovrstne jezikovne zablode in šlamparije. Če se šlamparija pojavi prepogosto, so korekcije bolj radikalne.

Kadar bivakiram v San Fiurenzu, se zjutraj nadvse rad ugnezdim v svoji priljubljeni zajtrkovalnici. Šef je videti kot počesan korziški bik z očali. Prvi dan me običajno vpraša, kaj želim. Drugi dan me ljubeznivo pobara, če želim isto kot včeraj. Tretji dan ne izgublja časa z odvečnimi vprašanji, pač pa enostavno pritovori običajni café au lait, croissant in ostalo krmo. Potem mineta najmanj dve uri, preden (nerad) odlepim rit od stola in jo odnesem kam drugam. Scena je čisto preveč zanimiva, čeprav se nezmotljivo ponavlja vsako jutro. Najprej nastopi cestni pometač, ki ne pometa, pač pa pleše z metlo. Čisto zares. Ko plesalec opravi svoje, se prikotalijo drugi člani ansambla. Starejša in v nulo upedenana tetica na solexu. Malo manj stara in bistveno manj upedenana tetica na ATVju. Šef krčme U Troglu na biciklu. Striček na harleyu (iz nahrbtnika mu vedno štrlijo baguettes). Tam na bližnjem vogalu sedi lokalni klošar in vedno nekaj bere. Pa še cel defile običajnih đukcev, pešcev in ostalih pasantov, ki hitijo po opravkih. Izraz “hitijo” je tu potrebno vzeti s precejšnjo rezervo.

Lokalni padar Godefroy Jochmans se transportira po opravkih s skuterjem, kadar seveda ne ordinira. Slovim kot pozoren opazovalec in mojemu budnemu očesu ne uidejo določeni znaki, iz katerih dokaj zanesljivo sklepam, da njegovi varovanci pokajo od zdravja.  Proti večeru Godefroy balinca z ostalimi junci vseh starosti in profilov. V tistih krajih je taka navada. Zberejo se na glavnem trgu, ki je v skladu z veljavnimi balincarskimi propozicijami peščen in čedno steptan. Srkajo pernod, grizljajo cacahuetes in mečejo kugle. Ko kugla potuje proti zamišljenemu cilju, se metalec krivi kot spastik in jo s tem usmerja. Kadar kugla cilj zgreši, se s prizorišča zasliši “putain!” ali kak podoben bojni krik. Publika bodri svoje favorite s spodbudnimi komentarji, nasprotnike pa dekoncentrira z medklici, ki jih razumejo izključno čistokrvni Korzičani. Stvar je zelo resna, kljub temu pa nisem še nikoli videl, da bi se stepli. Že zaradi tega imam balincanje raje kot denimo fuzbal.

Tokrat sem gostoljubje San Fiurenza užival četrtič, Korzike pa šestič in ne potrebujem več niti pet minut, da “uhvatim ritam”. Vsa ta klobasiada tu zgoraj je nastala z namenom, da samemu sebi in morda še komu razložim, zakaj sem zaljubljen v San Fiurenzu in sploh celo Korziko. V teh krajih in med temi ljudmi, vsej neobrušeni robatosti navkljub ali pa morda prav zaradi nje, se mi takoimenovana realnost z menoj vred pokaže kot trenutni navdih šegavega striparja. Neverjetno, kako v tej luči marsikateri zadevi izpuhti teža, ki ji jo sicer pripisujem.

Aja, da ne pozabim: moped po imenu Magnus se je po pričakovanjih obnašal nadvse dostojanstveno. Najbolj cenim to, da mi že sam nepreviden in bežen pogled v smeri gasa ne strga gat z riti. Pravi moped po meri hropca.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |27.08.2009 | 5 komentarjev »

Žakobova aporija

Površina moje glave < površina kopalnice.

Količina odstriženih las ≤ količina las na glavi pred striženjem.

Kako je potemtakem mogoče, da sem pred striženjem videti skoraj kot Kojak, po striženju pa je cela kopalnica nastlana z lasmi?

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.08.2009 | 13 komentarjev »