Arhiv za Julij, 2009

Mala jutranja psihoterapija

Zarana naju je na balkonu, v sicer praznem koritu za rože presenetil golob. Eden tistih, ki nam sicer serjejo po glavah. Na najine nenaklonjene poglede in sikanje nedvoumnih navodil v smislu “ššššccc!”, “zgin!” ali “pober se!” je reagiral zgolj z bolščanjem in prestopanjem po tistem že dodobra ponečedenem koritu, ni pa kazal nikakršnih namenov, da naju hoče ubogati.

Gubernatorka kraala, ki so jo v času študija medicine očitno napumpali z vsakovrstnimi teorijami, je takojci domnevala, da je zverina kaj bolehna ali poškodovana in da vsled tega ne more leteti. Jaz, ki me je življenje pregnetlo v nejevernega Tomaža, sem bil drugačnega mnenja. Tič je bil enostavno videti preveč zdrav. In v nobenem primeru nisem hotel imeti sralca parkiranega na balkonu.

Navlekel sem torej gumijaste rokavice (tiste, s katerimi običajno čistimo stranišče), odločno pobasal vsiljivca in ga zadegal čez ograjo v globočino. Sicer smete trikrat ugibati, kaj se je zgodilo, lahko vam pa tudi takoj povem: taubi je letel tako, da bi osramotil samega Jonathana Livingstona. In čez nepolno minuto sem ga na lastne oči videl, kako se z jasnimi nečednimi nameni smuka okoli neke golobice na bližnji strehi. Diagnoza: simulant. Za take je uporaba odločnejših pristopov v psihoterapiji povsem na mestu, pa naj se nasprotniki pokojnega dr. Ruglja še tako pridušajo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.07.2009 | 5 komentarjev »

Še diham. Hropem, če smo popolnoma iskreni.

Danes zjutraj sem kompletno popenil, ker se mi je spredaj vozeči gumpec ustavil prav pred nosom, 10 metrov pred uvozom na avtocesto. Tam, kjer normalni ljujdje bolj čekiramo na svojo levo, če se slučajno kdo od tiste plati približuje. In če se ne, se skušamo čimhitreje zguziti not, na avtocesto pač. Gumpca pred seboj bolj malo čekiramo, ker smo nekako prepričani, da bo tudi on ravnal podobno. Da ne dolgovezim, zgolj svojim legendarnim reflexom se smem zahvaliti, da se nisem zaletel. Komot me kličete Kobra.

Pred nedavnim je v našem zatoku nasedel gospod Đanluka. Toskančero. Ni nasedel po naključju, pač pa je prišel z jasnim namenom, da malce pomešetariva s crkovino. Prišel je na pravi naslov. Kot se spodobi, sem mu dal svojo posetnico, na kateri lepo in razločno piše, da je ravno mešetarjenje s crkovino moj priljubljeni hobi. On pa mi je tiščal v roke nekaj, kar se mi je sprva dozdevalo kot ne ravno žepna izdaja Biblije. Tovrstne literature ne konzumiram v pretiranih odmerkih. Sem pa kljub temu že iz vljudnosti polistal po knjižici in ugotovil, da sploh ne gre za Biblijo, pač pa za lično brošurico, v kateri so zgledno predstavljene vse firme, katerih lastnik je dotični gospod Đanluka. Ni jih prav malo.

Potem sva pa mešetarila in trmarila okoli tistih petih centov na kilo, za kolikor so se najine cenovne ideje razhajale. Kdor še ne ve, take so pri mešetarjenju pač starodavne šege in navade. Na koncu sva se pa vendarle sporazumela in udarila v dlan, nakar sva se opazno dekontraktirala in še malce poblebetala o bolj neformalnih temah kot so svinjska gripa, recesija, vakance in podobno. V povezavi s slednjim je gospod Đanluka obelodanil, da si je iz svojih skromnih prihrankov pravkar nudil novo barko. Precej nonšalantno je omenil vsotico, od katere sem še danes malce omotičen. In celo meni, ki nisem najbolj bliskovite pameti, je kapnilo, da gospod Đanluka ni kar tako ena oseba, pač pa ustanova.

Ob slovesu sem gospodu prisrčno stisnil desnico in mu položil na srce: “Đanluka, ko boš naslednjič razbil prašička s prihranki, bi morda raje razmislil in si namesto nove barke omislil kar tale naš zatok, z menoj vred. Potem me lahko promptno expediraš v penzijo in imaš vso crkovino za natanko toliko centov, kolikor si boš sam želel. Pa bova oba srečna.”

Ustanova Đanluka ni črhnil nobene in zdaj ne vem, ali je na to uho gluh ali intenzivno razmišlja o mojem predlogu. Upam, da slednje.

Kakorkoli, danes je sreda in do petka še tlačanim. Potem pa odgalopiram na vakance. Haflinger po imenu Magnus je nafutran in osedlan. Če pa Ustanovi Đanluka pride kaj konstruktivnega na misel, medtem ko se bom požrtvovalno svaljkal na plaži, ima številko mojega telefonina. Za vsak slučaj ga bom občasno prižgal, obljubim.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |22.07.2009 | 15 komentarjev »

O krokodilih in žabah. Oziroma o pluralnosti vrednot in pravi meri, kot bi se reklo pri nas v rovtah.

TULELE se je razpisal moj prvorojeni pavijanček in sporoča svetu, da je zaupljiva oseba. Pavijančki običajno pač ne padajo posebno daleč od dreves, čeprav so ta drevesa včasih le stari štori, kot v primeru vašega vdanega naratorja. Pa saj je kar prav tako. Pretirana sumničavost človeka hitro pahne v paranojo, slednja pa mu priskrbi bon za expresno vožnjo z di-dujem v smeri oblazinjene sobice, kjer ga lahko ogroža samo še terapevt. Ne vem sicer, kako je z vami, a meni tovrstna varnost nekako ne diši.

Po drugi plati pa se je modro zavedati, da si na temle planetu ni še noben krokodil izjokal oči od samega kesanja, ker je popustil nizkotnim nagonom in požrl žabo, ki se je bila še hip pred tem prav zaupljivo sončila na lokvanjevem listu. In še manj, da bi se šel v črnem obupu kar utopit. Tudi če bi se hotel, mu najbrž ne bi uspelo. Krokodili enostavno niso te vrste ljudje. Še tisti tanajbolj rahločutni se zadovoljijo zgolj z gromkim riganjem, katerega edini namen pa je preglasiti kričanje po prebavnem traktu navzdol potujoče žabe, nekako v smislu: “Prav ti je, zdaj si pa izgubil prijateljico!” Kak obetaven mladi raziskovalec bi skorajda moral obdelati doslej slabo pokrito področje prijateljevanja z žabo skozi optiko krokodila. Bil bi zanimiv traktat.

Srečna žaba je torej tista žaba, ki se po celodnevnem sončenju zvečer stušira, prešteje svoje krake in ugotovi, da so še v polnem številu na svojih originalnih mestih. Prava mera sproščenosti in previdnosti, zaupljivosti in distance zagotavlja osebnostno integriteto. Tudi dobesedno. Prava mera je sploh ena najbolj zahrbtnih neznank v življenjskih enačbah. Saj, slišati je sila enostavno. Vendar je življenje v bistvu jako zapletene vrste mahjongg in vse do konca ne moreš biti prepričan, da boš pravilno odklikal tiste frdamane ploščice. Sam sem že globoko v hropčevskem obdobju, pa še vedno klikam bolj po filingu. Kadar se mi izide, sem zadovoljen. Kadar mi pa izjemoma celo uspe kaj posrečenega svetovati svojim pavijančkom, sem pa sploh car.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |5.07.2009 | 5 komentarjev »