Mala jutranja psihoterapija
Zarana naju je na balkonu, v sicer praznem koritu za rože presenetil golob. Eden tistih, ki nam sicer serjejo po glavah. Na najine nenaklonjene poglede in sikanje nedvoumnih navodil v smislu “ššššccc!”, “zgin!” ali “pober se!” je reagiral zgolj z bolščanjem in prestopanjem po tistem že dodobra ponečedenem koritu, ni pa kazal nikakršnih namenov, da naju hoče ubogati.
Gubernatorka kraala, ki so jo v času študija medicine očitno napumpali z vsakovrstnimi teorijami, je takojci domnevala, da je zverina kaj bolehna ali poškodovana in da vsled tega ne more leteti. Jaz, ki me je življenje pregnetlo v nejevernega Tomaža, sem bil drugačnega mnenja. Tič je bil enostavno videti preveč zdrav. In v nobenem primeru nisem hotel imeti sralca parkiranega na balkonu.
Navlekel sem torej gumijaste rokavice (tiste, s katerimi običajno čistimo stranišče), odločno pobasal vsiljivca in ga zadegal čez ograjo v globočino. Sicer smete trikrat ugibati, kaj se je zgodilo, lahko vam pa tudi takoj povem: taubi je letel tako, da bi osramotil samega Jonathana Livingstona. In čez nepolno minuto sem ga na lastne oči videl, kako se z jasnimi nečednimi nameni smuka okoli neke golobice na bližnji strehi. Diagnoza: simulant. Za take je uporaba odločnejših pristopov v psihoterapiji povsem na mestu, pa naj se nasprotniki pokojnega dr. Ruglja še tako pridušajo.
