Četrtkov večer…
Dan se je pravzaprav začel čisto obetavno. Še med romanjem v tisti zatok, v katerem vdano mešetarim s crkovino, sem na pločniku ugledal kolosalno rit (spodnja slika je zgolj za boljšo predstavo).
Človeka znajo taki prizori dodobra predramiti. Lastnica se je svojega bogastva očitno zavedala, saj ga je konkretno premetavala levo – desno, vsled česar se je vsa zadeva ravno prav potresavala. Hočem rečt: ni se obnašala niti kot kamnita klada, niti kot žolcasta gmota. Ravno prav. Z orodjem teh gabaritov in čvrstoče ter z minimalnim vložkom v nabavo repromateriala (pločevine) bi damica komot odprla obrt, štancala lopate za sneg in na koncu še pobrala nagrado za podjetnico leta.
Nadaljnjih osem ur sem pa vedno bolj ugotavljal, da po vsej verjetnosti noben galjot nikoli zares ne vzljubi svoje galeje. Čudno. Najbrž smo taka posebno zagovedna in nehvaležna pasma, opeharjena za tisti čudoviti, tolikanj opevani občutek pripadnosti.
Končno sem tudi izpolnil pildek za zavarovalnico. Ugotovil sem, da bi lahko, če bi si vsak mesec strgal tetivo ali dve in če bi se malo omejil pri melisnicah, morda celo opustil veslanje in mešetarjenje s crkovino. Ne vem sicer, kolikšen delež bodo zase zahtevali dacarji, je pa ideja vredna razmisleka.
Po osmih urah napornega tuhtanja sem se odkotalil proti ljubljenemu kraalu. Tam nekje sredi poti so imele črne mačke očitno nek kongres in so med pavzo množično paradirale čez cesto. To običajno ni najboljši znak. Pljuval sem čez obe rami kot verzirana lama, virtuozno sukal volan kot svojčas Yves Montand tam doli v Gvatemali in po neskončnih minutah hromeče negotovosti končno za seboj zaloputnil leso kraala. Četrtek je ocvrt in ne nameravam ponoviti napake omenjenega Yvesa, ki ga je na koncu vendar posračkal.
