polderji

Dan se je pravzaprav začel čisto obetavno. Še med romanjem v tisti zatok, v katerem vdano mešetarim s crkovino, sem na pločniku ugledal kolosalno rit (spodnja slika je zgolj za boljšo predstavo).

Človeka znajo taki prizori dodobra predramiti. Lastnica se je svojega bogastva očitno zavedala, saj ga je konkretno premetavala levo – desno, vsled česar se je vsa zadeva ravno prav potresavala. Hočem rečt: ni se obnašala niti kot kamnita klada, niti kot žolcasta gmota. Ravno prav. Z orodjem teh gabaritov in čvrstoče ter z minimalnim vložkom v nabavo repromateriala (pločevine) bi damica komot odprla obrt, štancala lopate za sneg in na koncu še pobrala nagrado za podjetnico leta.

Nadaljnjih osem ur sem pa vedno bolj ugotavljal, da po vsej verjetnosti noben galjot nikoli zares ne vzljubi svoje galeje. Čudno. Najbrž smo taka posebno zagovedna in nehvaležna pasma, opeharjena za tisti čudoviti, tolikanj opevani občutek pripadnosti.

Končno sem tudi izpolnil pildek za zavarovalnico. Ugotovil sem, da bi lahko, če bi si vsak mesec strgal tetivo ali dve in če bi se malo omejil pri melisnicah, morda celo opustil veslanje in mešetarjenje s crkovino. Ne vem sicer, kolikšen delež bodo zase zahtevali dacarji, je pa ideja vredna razmisleka.

Po osmih urah napornega tuhtanja sem se odkotalil proti ljubljenemu kraalu. Tam nekje sredi poti so imele črne mačke očitno nek kongres in so med pavzo množično paradirale čez cesto. To običajno ni najboljši znak. Pljuval sem čez obe rami kot verzirana lama, virtuozno sukal volan kot svojčas Yves Montand tam doli v Gvatemali in po neskončnih minutah hromeče negotovosti končno za seboj zaloputnil leso kraala. Četrtek je ocvrt in ne nameravam ponoviti napake omenjenega Yvesa, ki ga je na koncu vendar posračkal.

Ne sprašujte me, kako se tej zadevi reče, ker ne vem.

Vem pa, kakšne so sestavine, saj sem jih sam zmetal skupaj. Torej, sestavine so:

• približno pol kile frigidne ribe, ki ji Vietnamci menda pravijo panga
• tri bučke, ki so že kak teden obupavale v frižiderju
• že ocvrta čebula, ker se sveža pač ni valjala nikjer po Kraalu
• olivno olje (z njim običajno ne šparam in ga obilno vlivam v vsakovrstne jedi, vendar skrivaj, da me izbrana zdravnica ne zasači)
• sol, pa še kaka druga začimba, ki se slučajno znajde pod rokami (mislim, da je v tem konkretnem primeru nastopala kurkuma)

Sestavine, ki se jih da nasekljati, nasekljaš in jih vržeš v ponev, ki po obliki spominja na wok. Z ostalimi ga ne sekljaš kaj dosti in jih vržeš v taisti wok brez odvečnih ceremonij. Fino je, če je plošča pod wokom prižgana, razen v primeru, da si totalno usekan na ribji sladoled. Osebno sem kar konkretno usekan, vendar ne na ribji sladoled. Torej sem flegma pustil, da se je zadeva kar nekaj časa cmarila. Malo tudi zato, ker sem nanjo pozabil. V zadnji fazi tako scmarjeno zmes zaradi lepšega naložiš v primerno skodelo, od tam pa jo s pomočjo žlice trpaš v glavo skozi temu namenjeno odprtino. Slednje sem storil pred dobre pol ure in kljub pozornemu prisluškovanju v lastne globočine ne opažam simptomov, ki bi me morali skrbeti. Pa tudi dokaj okusno je bilo. Zlasti če upoštevamo podatek, kdo je bil tvorec te kulinarične umetnine.

…kovač. Tako so nas učili že od ljudske šole ven. Ljudje imamo od pamtiveka smisel za take slikovite prispodobe. Treba je priznati, da je prizor, kako v polmraku kovačije tršat možakar, ožarjen s pršečimi iskrami, vihti mogočno kladivo in udriha po razbeljenem železu, prav prvinsko silovit.

Če si potem še prestavljamo taistega silaka, kako med pavzo zloži mogočne ude na klopco, pomlati zasluženo kajlo črnega kruha in funt špeha ter s hvaležnim pogledom objame svojo hiško, ozaljšano z lastnoročno kovanimi gavtrami na oknih in pravtako lastnoročno kovanim pajkom na fasadi, je pa to skorajda že podoba popolne sreče.

Pravim skorajda, kajti že nekaj časa velja tudi reklo, da je človek odnosno bitje. Verjetno si ga je izmislil kak zavistnež, ki ni bil kaj prida kovač, zato pa toliko bolj okretnega in prepričljivega jezika. Ko v enačbo za popolno srečo vstavimo še odnos, je hitro jasno, da vihtenje kladiva tu nima kaj početi. Hiške, gavtre in pajke sicer še vedno hočemo, vendar bolj kot samo po sebi umevno osnovo. Potem pa odpade lenuharjenje po klopcah. Razsoden človek redno skrbi, da razne odnosne usedline ne zaštopfajo srečevodov v hiški, sicer mu tolče nazaj na vseh koncih in krajih in situacija se prav neznosno usmradi. Lahko bi mirne duše lansirali modrost “vsakdo je lastne sreče grezničar”, vendar se, roko na srce, res malo čudno sliši.