Le kaj bi mi brez upravnikov?

Znano je, da je človeška pasma jako nemarna in bi marsikako reč prepustila pogubi, če ne bi zanjo poskrbel nekdo drug. Vključno z lastnimi domovanji. Na srečo je tisti tam zgoraj to grozečo nevarnost pravočasno uvidel in ustvaril upravnike zgradb. Predstavnika te nadpasme si po zaslugi višje previdnosti delimo tudi lastniki votlin v našem bloku. Položnice prihajajo redno, po tej plati nimam pripomb. Pri kaki malenkosti se pa včasih tudi zatakne.

Pred kakimi šestimi leti se je teta, ki stanuje pod menoj, začela pritoževati, da ji z moje terase neusmiljeno lije na glavo. In da naj to zrihtam. Nekonflikten kot sem, bi to z veseljem storil, ko bi le vedel, kako. Moja terasa je bila namreč v čisto solidnem stanju, s keramičnimi ploščicami vred in sploh vsem, kar spada v mojo pristojnost. In nič ni pomagalo, da sem teti pokazal, kako zaradi idiotsko zasnovanih in pogosto zamašenih odtokov ob vsakem večjem deževju tudi meni lije v kuhinjo. Alarmirala je upravnika in ta je nastopil z zelo avtoritativnim ukazom, naj porihtam teraso. Potrebno je bilo kar nekaj dokazovanja, da smo se načeloma vendarle dogovorili, da je z mojim delom terase vse v redu, očitno pa je nekaj hudo narobe z marsičem drugim. Renomirana gradbena tvrdka, ki je pred davnimi leti zadeve vešče zašuštrala, seveda ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po tako dolgem času. Vprašanje je, če bi odgovarjala takoj po izročitvi. Ampak takrat so bili ljudje itaq srečni, da so dobili stanovanja in se niso kurčili za vsako figo.

Tako se je začel svečani defile raznih stručkotov. Vsak je nekaj razkopal, poflikal, pobasal cekine in odšel, teti pod menoj pa je vedno bolj lilo na glavo. Voda je, kot so nas učili v ljudski šoli, sicer res vir življenja, vendar tako temeljito zamočeno življenje kaj kmalu postane izrazito neprijetno, če človek v dnevni sobi ne namerava gojiti šampinjonov. Ali krokodilov. Ali morda služiti mastnih cekinov z vódenimi ogledi stalaktitov, ki se v lepi slovenski maniri zaključijo s skupinskim malicanjem tradicionalnih escalopes de crocodile aux champignons.

Trenutna situacija je taka, da so pred poldrugim mesecem teraso razkopali do plošče. Torej odstranili estrih in vse sloje izolacije, potem pa čez vse skupaj na lično leseno konstrukcijo razpeli folijo in se zadovoljno počohali po glavi, češ, zdaj bomo pa videli, v katerem grmu tiči zajec. Rezultat: teti kljub občasnim nalivom ne teče na glavo, zajca pa še vedno ni na spregled. Klicaril sem razne stručkote in pravijo, da jim ni nič jasno. Meni tudi ne. S to razliko, da sem jaz samo trotl in dežurni delinkvent, pa še bistveno slabše sem plačan za to delo kot oni. Moj edini profit iz te zgodbe so srepeči pogledi zamočene tete. Kot da bi ji lastnoročno, s posebej za te rabote namenjenim korcem zlival vodo na glavo.

Ondan sem se spravil emajlirati upravnika s predlogom, da bi počasi vendarle kazalo zaključiti projekt. Resda novoustvarjeni ambient zgleda prav privlačno, na nek način. Morda bi lahko takole pod véčer na terasi zbobnal skupaj vse klošarje, ki trenutno ne bodo zasedeni s kakim pomembnejšim opravilom, pa bi kako priložnostno zapeli in popestrili kulturno ponudbo naših rovt. Vendar se bojim, da takele folije ne trajajo večno. Zlasti toča jih neusmiljeno cefra. In da bi bilo fino, sem še dodal, če bi zdaj, ko smo že enkrat pri delu, zadeve izvedli kvalitetno in celovito. Da ne bomo imeli ob prvem prihodnjem nalivu spet veselice s tekmovanjem za miss mokre majčke. Kot vedno, sem emajl naslovil na osebo, ki se ubada z administracijo, pa tudi na osebo, ki je zadolžena za tehnično plat. V rekordnem roku sem prejel povratni emajl, s katerim prvoomenjena oseba pooblašča drugoomenjeno, da zadevo prouči in skomponira odgovor. Moje znanje oftalmologije je sicer jako šepavo, vendar sem takojci posumil, da gre za redko očesno bolezen, ki prizadetemu onemogoča videti, na koga vse je bil emajl že v osnovi naslovljen. Ali pa je bil namen povratnega emajla samo ta, da svet spozna, kako ažurna je prvoomenjena oseba? Glede na to, da je bila kopija poslana tudi direktorju upravniške tvrdke, bo najbrž slednja diagnoza kar prava. Kar je z zdravstvenega vidika verjetno bolje.

Kljub jasnemu pooblastilu še vedno čakam na odgovor drugoomenjene osebe. Ždim tule v svojem scriptoriumu in klobasam traparije, ob pomirjujočem šumljanju folije v blagi sapici. Na koncu se bo menda izkazalo, da zamisel s šampinjoni, krokodili, stalaktiti in oktetom klošarjev niti ni tako napačna. Le tekmovanju za miss mokre majčke bi se odločno odpovedal. Moja soseda enostavno ni tiste vrste, če me hočete razumeti.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 30.05.2009 | 9 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

9 komentarjev

  1. 30.05.2009 ob 12:11, Truba pravi:

    Dokler sem tudi jaz živel v velikem mestu v čebelnjaku, sem imel tudi sam dve taki izkušnji s teto, živečo pod mano. Prvič se je končalo s totalno demolicijo moje luknje in kompletno prenovo vseh mokrih input-ov in output-ov, kar je bilo drago, a nujno in blagodejno, navsezadnje. Po poti smo popravili še kup kretenizmov socrealističnih kozjih in svinjskih pastirjev, ki so se obmetavali z vzdevki ala arhitekti, gradbeniki in ostali šušmarji visokih gradenj. Nekaj sten je zamenjalo položaj, nekaj jih je zginilo v vedrih proti odpadu, …. . V drugo je taista teta prišla z idejo, da ji od mene spet teče in, da sem kriv velike mokre lise, čez cel njen strop, skupaj s kapljanjem in manjšim kapnikom s stropa. No z ozirom, da sem svoj komunalni kubus izdatno prenovil in praktično ločil od okolice, sem kategorično zavračal ininuacije v tej smeri in ji to vljudno tudi povedal – nekajkrat, ker se vešča ni in ni dala odgnati z lepo besedo. Ker sem kulturen človek, ji z gorjačo pač ne mislim to dopovedovati, sem si mislil. Potem je urgirala njena prijaznejša hčera, ki je po poučni ekskurziji pri meni lahko zaključila le, da je BP in da bolje ne bo nikoli. Jasno da ni zaleglo, saj je imela teta absolutno preveč let, preveč časa, premalo domišljije za samozaposlitev in preveč fiksnih idej. Končalo se je elegantno – z obiskom inšpektorja, ki ga je poklicala in s tem končala moje muke. Človek je definitivno in strogo uradno pregledal moj kvartir in zaključil epopejo z uradnim zapisnikom – BP. Kasneje se je izkazalo, da je puščalo pri sosedi nad mano, oblivalo mojo in se zlivalo v spodnjo :) . Je pa trajalo vse skupaj par let in deležen sem bil milion malih smrti, povzročenih z grdimi pogledi in stalnim teženjem, da naj poštimam poštimano – japajade, samo to čakam, da bom razkopaval na lastne stroške nekaj, kar je evidentno ok.
    Selitev v ruralno okolje je, kot piš odnese včerajšnji prah s ceste, odnesla težave te vrste. Uradno imam samo enega soseda, ki je občina in ne teži, da moji cucki polagajo nagazne mine po njenem ozemlju :) . Ok pojavilo se je par drugih, vendar zanemarljivih in to so že druge zgodbe, ki morda nekoč ugledajo luč sveta.

  2. žakob žablonski 30.05.2009 ob 13:45, žakob žablonski pravi:

    Potrpežljivo čakam, da zgodbe ugledajo luč sveta. In menda niti nisem edini.

  3. 30.05.2009 ob 17:04, Truba pravi:

    Eh potpljenje je božja mast :mrgreen: .

  4. 31.05.2009 ob 09:18, domovoj pravi:

    Prijatelja draga, če bi živela na ranču, pa bi se redno jezila nad odtekanjem greznice, zalivanjem kleti in periodičnim kopanjem kanalov in krampanjem jarkov. Tako kot jaz. :neutral:

  5. 31.05.2009 ob 10:12, Mavrična pravi:

    saj jaz bi pomagala ali vsaj pomahala, sploh če bi vedela, kateri upravnik je tisti, ki je določen za upravljanje zgradbe tvojega kraala, ker je ena štorklja pred veliko leti v gnezdo, kamor je mene dala, vrgla še eno smrkavo stvorenje, ki je zdaj del upraviteljskih ptičev.

    tako pa lahko res samo maham in molim za lepo vreme.

  6. žakob žablonski 31.05.2009 ob 12:42, žakob žablonski pravi:

    Domovoj, ti si pač bolj jeznorite baže. Jaz pa večinoma samo polglasno klobuštram in se mažem s tisto mastjo, ki jo priporoča mojster Truba.

    Mavrična, bojda se greh sme razkriti, grešnika pa ne. Za vsak slučaj se bom tega kar držal, a kljub temu hvala za pripravljenost.

  7. 31.05.2009 ob 16:55, Truba pravi:

    BTW živim na ranču, takorekoč, na jasi sredi gozda in stvari, ki jih opisuješ, kažejo na napake v načrtovanji in/ali izvedbi(in posledično veš komu utrujati do onemoglosti(če je bila samogradnja pa pomaga malce posip s pepelom :mrgreen: ) :) ). Kar pa ni pogojeno z lokacijo, ker glede na rovtr v katerih jaz živim, bi moralo mene štrafati po dolgem in počez. Pa me ne – že drvim trkat na les :mrgreen: .
    ŽŽ, če boš rabil koga za masovne represalije in genocid, pokliči. Pridem in stopim na nogo – vedno pomaga. Vsaj še nekaj cajta, dokler teža ne pride na normalno :) .

  8. 31.05.2009 ob 16:57, Truba pravi:

    Se oproščam zaradi moje šlamparije, ki meji že na ŽŽ-jeve izvajalce :) . Prvi odstavek prejšnjega komentarja je bil namenjen domovoju in njegovim komunalnim jadikovanjem :) .

  9. 26.06.2009 ob 01:01, sparkica pravi:

    Priporočam krokodile, s šampinjoni je samo delo, krokodil pa je čuvaj, atrakcija in v primeru sile tudi soliden zrezek.

    Vse ostalo je šlamparija, ki bi si zaslužila javno tepežkanje po nagi riti in sicer z vejami akacije. Treba jih je postaviti v vrsto in jim izgnati birokratskega delegirajočega vraga iz riti.

    Howgh.