Arhiv za Maj, 2009

Le kaj bi mi brez upravnikov?

Znano je, da je človeška pasma jako nemarna in bi marsikako reč prepustila pogubi, če ne bi zanjo poskrbel nekdo drug. Vključno z lastnimi domovanji. Na srečo je tisti tam zgoraj to grozečo nevarnost pravočasno uvidel in ustvaril upravnike zgradb. Predstavnika te nadpasme si po zaslugi višje previdnosti delimo tudi lastniki votlin v našem bloku. Položnice prihajajo redno, po tej plati nimam pripomb. Pri kaki malenkosti se pa včasih tudi zatakne.

Pred kakimi šestimi leti se je teta, ki stanuje pod menoj, začela pritoževati, da ji z moje terase neusmiljeno lije na glavo. In da naj to zrihtam. Nekonflikten kot sem, bi to z veseljem storil, ko bi le vedel, kako. Moja terasa je bila namreč v čisto solidnem stanju, s keramičnimi ploščicami vred in sploh vsem, kar spada v mojo pristojnost. In nič ni pomagalo, da sem teti pokazal, kako zaradi idiotsko zasnovanih in pogosto zamašenih odtokov ob vsakem večjem deževju tudi meni lije v kuhinjo. Alarmirala je upravnika in ta je nastopil z zelo avtoritativnim ukazom, naj porihtam teraso. Potrebno je bilo kar nekaj dokazovanja, da smo se načeloma vendarle dogovorili, da je z mojim delom terase vse v redu, očitno pa je nekaj hudo narobe z marsičem drugim. Renomirana gradbena tvrdka, ki je pred davnimi leti zadeve vešče zašuštrala, seveda ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po tako dolgem času. Vprašanje je, če bi odgovarjala takoj po izročitvi. Ampak takrat so bili ljudje itaq srečni, da so dobili stanovanja in se niso kurčili za vsako figo.

Tako se je začel svečani defile raznih stručkotov. Vsak je nekaj razkopal, poflikal, pobasal cekine in odšel, teti pod menoj pa je vedno bolj lilo na glavo. Voda je, kot so nas učili v ljudski šoli, sicer res vir življenja, vendar tako temeljito zamočeno življenje kaj kmalu postane izrazito neprijetno, če človek v dnevni sobi ne namerava gojiti šampinjonov. Ali krokodilov. Ali morda služiti mastnih cekinov z vódenimi ogledi stalaktitov, ki se v lepi slovenski maniri zaključijo s skupinskim malicanjem tradicionalnih escalopes de crocodile aux champignons.

Trenutna situacija je taka, da so pred poldrugim mesecem teraso razkopali do plošče. Torej odstranili estrih in vse sloje izolacije, potem pa čez vse skupaj na lično leseno konstrukcijo razpeli folijo in se zadovoljno počohali po glavi, češ, zdaj bomo pa videli, v katerem grmu tiči zajec. Rezultat: teti kljub občasnim nalivom ne teče na glavo, zajca pa še vedno ni na spregled. Klicaril sem razne stručkote in pravijo, da jim ni nič jasno. Meni tudi ne. S to razliko, da sem jaz samo trotl in dežurni delinkvent, pa še bistveno slabše sem plačan za to delo kot oni. Moj edini profit iz te zgodbe so srepeči pogledi zamočene tete. Kot da bi ji lastnoročno, s posebej za te rabote namenjenim korcem zlival vodo na glavo.

Ondan sem se spravil emajlirati upravnika s predlogom, da bi počasi vendarle kazalo zaključiti projekt. Resda novoustvarjeni ambient zgleda prav privlačno, na nek način. Morda bi lahko takole pod véčer na terasi zbobnal skupaj vse klošarje, ki trenutno ne bodo zasedeni s kakim pomembnejšim opravilom, pa bi kako priložnostno zapeli in popestrili kulturno ponudbo naših rovt. Vendar se bojim, da takele folije ne trajajo večno. Zlasti toča jih neusmiljeno cefra. In da bi bilo fino, sem še dodal, če bi zdaj, ko smo že enkrat pri delu, zadeve izvedli kvalitetno in celovito. Da ne bomo imeli ob prvem prihodnjem nalivu spet veselice s tekmovanjem za miss mokre majčke. Kot vedno, sem emajl naslovil na osebo, ki se ubada z administracijo, pa tudi na osebo, ki je zadolžena za tehnično plat. V rekordnem roku sem prejel povratni emajl, s katerim prvoomenjena oseba pooblašča drugoomenjeno, da zadevo prouči in skomponira odgovor. Moje znanje oftalmologije je sicer jako šepavo, vendar sem takojci posumil, da gre za redko očesno bolezen, ki prizadetemu onemogoča videti, na koga vse je bil emajl že v osnovi naslovljen. Ali pa je bil namen povratnega emajla samo ta, da svet spozna, kako ažurna je prvoomenjena oseba? Glede na to, da je bila kopija poslana tudi direktorju upravniške tvrdke, bo najbrž slednja diagnoza kar prava. Kar je z zdravstvenega vidika verjetno bolje.

Kljub jasnemu pooblastilu še vedno čakam na odgovor drugoomenjene osebe. Ždim tule v svojem scriptoriumu in klobasam traparije, ob pomirjujočem šumljanju folije v blagi sapici. Na koncu se bo menda izkazalo, da zamisel s šampinjoni, krokodili, stalaktiti in oktetom klošarjev niti ni tako napačna. Le tekmovanju za miss mokre majčke bi se odločno odpovedal. Moja soseda enostavno ni tiste vrste, če me hočete razumeti.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |30.05.2009 | 9 komentarjev »

Povsem znosna lahkotnost dopustovanja

Tule in zdaj bom objavil, da se je vaš vdani hropec in priložnostni narator Žakob Ž. (v nadaljevanju: jaz) odločil pokuriti lanski dopust. Spodobi se, pa tudi pravično je. Seveda sem bil v sklopu poslovitvenih slovesnosti deležen premnogih medklicev v smislu: “Saj boš dosegljiv, ane?” Logiš, dopusti so pravzaprav prvenstveno namenjeni temu, da je človek durhmarš dosegljiv Vendar si kljub temu obetam, da bomo imeli imenitno priložnost malce bolj pogosto in sproščeno počebljati, recimo tule v polderjih. Če bo komu do tega in če nas ne bodo žrli komarji. Za začetek naj vsem prisotnim z manjšo zamudo zaželim nepozaben vnebohod. Najraje v dvoje. Lahko tudi po večkrat na dan oziroma noč, morda tja do sedemkrat. Zmernost se običajno obrestuje, zlasti pri tako napornih dejavnostih.

Posebnih načrtov za tale dva tedna nimam. Najprej bom rezerviral kolibe za tisti pravi dopust, ki ima napočiti tam v zadnjem tednu julija. Z mojo domino in izbrano zdravnico sva nekaj trmarila, da hočeva letos odplužiti na Korčulo, ker da naju na Korziki že vsi poznajo. Oboje se začne na Kor-, tako da bi nama bili odtegnitveni simptomi morda celo prihranjeni. Vendar v tem trmarjenju nisva bila dosledna in v zadnjem tednu je prišlo do preobrata: za spremembo bova vseeno spet odplužila tja, kjer naju vsi poznajo. Trikrat smete ugibati, kam. Glede na to, da ste brihtni, vam bo verjetno uspelo že v prvo.

Malo se tudi nameravam svaljkati po netu in iskati priboljške za Magnusa. Ožji izbor je že narejen, treba je samo še konkretizirati zadeve. BTW, franže oziroma resice se ne nahajajo v ožjem izboru, čeprav so izjemno slikovite.

Sicer se bom pa najbrž, kolikor mi bo vreme naklonjeno, kotalil po bližnji okolici in zabušaval. Kar je sploh eno mojih najljubših opravil. V primeru, da se vreme skazi, ga lahko še vedno izvajam denimo na Jurijevini, kjer so dela na ZVIZu že pred časom žalostno obtičala. V skrajnem primeru pa mi tudi doma v kraalu ne bo dolgčas. Mojemu zaležanemu telescu ne bo prav nič škodilo malo zmerne torture na veslaču, ob odmorih pa lahko pisarim traparije v tistih pet blogov, ki jih redno prebiram. Da sploh ne omenjam najpomembnejše spletne strani na temo mopedov. Ta je neizčrpen vir raznih modrosti in novotarij, tudi s področja gramatike. V času, odkar se za to spletno stran intenzivneje zanimam, mi ni več jasno, ali se denimo “nevem” piše s kupaj ali na razen. In vedno znova me presune, iz česa vsega so bajkerji sposobni doktorirati. Zadnje čase je kot tema disertacij spet precej v modi švicanje in kako ga preprečiti. Kaj pa vem. Zase sem se že davno vdal v usodo, da po par 100 kilometrih poti pri 30 ali več °C najbrž ne bom dišal kot sveže ubrana vijolica. Običajno se tam na cilju tudi najde kaka voda. Če pa ne, bogpomagaj. Okoli tega pa menda res ne bomo afen guncali. Moje sposobnosti avtosugestije so preverjeno omejene in živ se ne nameravam zbasati v kako takole zadevo:

Saj menda nočete, da bi me kdo zamenjal za v ribiško mrežo zapakiranega metroseksualnega medveda? Torej mi ne preostane drugega, kot da neženirano švicam in temu primerno dehtim. Feromoni so bojda itaq nenadkriljiv afrodiziak. Vsaj za tiste polnokrvne samice. Ostale finonose frajle pa flegma škartiramo, kaj pa naj si človek z njimi pomaga?

Aja, svoje dopustovanje sem danes dopoldne začel s kontrolo pri vračih. Ponovno in tokrat menda dokončno so se odločili, da mi nogice ne bodo amputirali. Najbrž sem naredil dober vtis, ker sem že v soboto omenjeno nogico zgledno umil in celo pristrigel kremplje. Na srečo ni nikomur prišlo na misel, da hoče pogledati še tadrugo šapo, sicer bi šla verjetno moja prizadevanja v nič.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.05.2009 | 7 komentarjev »

Strogo zaupno o Žakobu Ž.

Že dolgo vrsto let se strižem sam. Na srečo, kajti v nasprotnem primeru bi se moj brivec znašel v podobni zagati kot njegov stanovski kolega, ki se je ubadal s pričesko kralja Midasa. Kot vsi dobro vemo, se šepetanje raznih skrivnosti v nedra zemlje ne obnese preveč, zatorej bom kar tule prostodušno in korajžno objavil: Žakob Ž. je obdarjen s krepkimi oslovskimi uhlji.

Resnica je taka, da sem se v torek herojsko podal na tlako. Kljub temu, da bi smel po mnenju vrača – specialista z vso pravico trohneti doma vsaj do 25. maja. Vrač seveda ni računal s tem, da sem goreč občudovalec Pavla Korčagina, sicer bi svoja mnenja in nasvete verjetno malce drugače pretehtal.

Svoje ugotovitve v pravkar se poslavljajočem tednu lahko na kratko strnem takole: nič se ni spremenilo. V času, ko sem celil rane, se ni nihče okužil z virusom hiperdomišljije. Tako še vedno goreče premlevamo iste temeljne resnice kot zadnjih 20 let, kako težki in vsakršnih krivic polni da so časi in kakšne barabe da so vsi, razen seveda nas. Vsake toliko se kdo spomni in debato začini s kako motivacijsko parolo, češ da se je treba borit ali kaj podobno bodrilnega. No prav, pa se dajmo. Fino bi pa bilo, če bi se tudi UNICEF malo vključil, a niso konec koncev oni zadolženi za otročje zadeve?

Kakorkoli, fantje in dekleta, šele zdaj mi je jasno, kako zelo sem bil potreben tega štimunga. Kot crknjen dromedar šusa v glavo

Pa lep in primerno lenoben konec tedna želim.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |15.05.2009 | 41 komentarjev »