O dvajsetem aprilu 2009

Včeraj sem ugotovil, da je poliklinika na Njegoševi priljubljeno zbirališče kruljavcev. Na hodniku natanko pred tisto ambulanto, v katero sem bil povabljen na kontrolo zagipsane nogice, se nas je zbralo za dobri dve kohorti. Nekateri so prišlepali s seboj kompletne familije, kajti le malokdo zamudi tako imenitno priložnost za druženje. Jaz se seveda nisem kaj prida družil, ker sem pač bolj odljudne vrste kruljavec. Večino časa sem trepetal, da bo kdo prišel na veličastno zamisel, da še kaj zborovskega zapojemo. Tista, ki se začne z “Levkup, levkup, uboga gmajna…” bi bila denimo čisto primerna, ali pa morda ona druga, ki pravi “Ko v ranem jutru tiči so zapeli…” . Na srečo se ni nič podobnega zgodilo in edina kulturna točka dneva je bila mladinka, ki je občasno defilirala mimo nas, čakajočih, z zares upoštevanja vredno količino dodonov, pripetih na izrazito rahitičen geštelček. Običajno je takrat zavladala grobna tišina, ki jo je zmotil edinole mehkoben “plop – plop – plop…” zvok, ko so prisotnim možakarjem popadale oči iz jamic in odskakljale za omenjeno mladinko.

Tako je čas, kljub temu, da se je lepil na vse mogoče vogale, kljuke in v kopice zgledno zložene bergle, vendarle nekako polzel mimo po tistem dolgem hodniku. Vsake toliko je iz ambulante prikorakal v medicinsko sestro zakrinkan centurion in poklical naslednjega Toneta Novaka. Ob štiriinsedemdesetem Tonetu Novaku mi je malce pošlo potrpljenje, pa sem se vljudno, a odločno pozanimal:

“Kako zdaj spet Tone Novak? Kaj pa mi, ostali Novaki, ki smo zasedli položaje že pred vsemi temi Toneti?”

“Kako se pišete?” je vprašal centurion.

“Žakob Žablonski Novak,” sem odvrnil in se potrudil, da je bilo vsem takoj jasno, kako resno mislim.

Centurion je odkorakal v ambulanto in se čez hip vrnil s podatkom, da imam startno številko trideset in da je pred menoj še kakih šest ali sedem Tonetov. Tudi prav.

Da ne dolgovezim, tam nekje okoli pol enih, po štirih urah ždenja na hodniku, sem končno prišel na vrsto in sneli so mi gips. Po skoraj dveh mesecih je luč dneva ugledala nadvse klavrna in pomilovanja vredna kračica precej nezdrave barve in vonja. Posumil sem, da se je razen vseh Tonetov Novakov predme prav perfidno vštulil še kak naključni Mohandas Karamčand, za frende Mahatma, in da zdaj on leži na tisti mizi namesto mene. Na srečo sem imel pri sebi legitimacijo, pokukal sem vanjo in se prepričal, da so moji sumi neosnovani. Kračica je bila res moja. Pravim na srečo, kajti v nasprotnem primeru sem bil pripravljen zagnati celega hudiča in ne verjamem, da bi se dobro končalo. Vse ima svoje meje, Mahatma gor ali dol.

Kakorkoli, v zaključni fazi mojega včerajšnjega bivanja na polikliniki me je na hitro ošinil še vrač, zdiktiral svoje ugotovitve administratorki, potem pa sem smel z zapisnikom v žepu odekvilibrirati domov v kraal. Nogica, ki je dva meseca bivala v plantarni fleksiji, mi je bila ob tem le v zanemarljivo pomoč. Plantarna fleksija namreč pomeni, da je bila zagipsana s prsti v špičko, sčasoma se ud takemu prisilnemu položaju privadi in trenutno stanje je tako, da zlahka kandidiram za primabalerino v Bolšoj teatru. Morda za polovični delovni čas, kajti druga nogica je povsem normalno platfusarska, kakršne sem vajen in kakršno sem, na nek hecen način, v vseh teh letih vzljubil.

Za konec naj omenim še to, da je ravno včeraj moj prijatelj Twistan, psihometalurg po profesiji in naturi, odplahutal na tritedensko dopustovanje v Žolbertland. Seveda ga spremlja zvesta zaročenka Eh Wah, da ne bi prihajalo do kakih škandalov in eskapad. Ko se vrneta, bom spet poskočen kot mlad gnu in sračkali ga bomo, da se bo kar kadilo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 21.04.2009 | 8 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

8 komentarjev

  1. 21.04.2009 ob 10:58, LapisLazuli pravi:

    Verjamem, da bi ubrano zbrovsko petje v čakalnici, prepodilo mrakobnost z obraza še tako zanikrnega centuriona (zakrinkanega ali ne). :D

  2. žakob žablonski 21.04.2009 ob 12:57, žakob žablonski pravi:

    LapisLazuli, morda bi bili učinki zborovskega petja na centuriona res blagodejni. Žal pa bi v meni ob tem oživeli neljubi spomini na davne šolske izlete, ko je bilo v avtobusu nujno potrebno odkruliti kompleten repertoar pesmic ljubezenske, revolucionarne in sploh kakršnekoli vsebine. Pobudnice tega udejstvovanja so bile povečini sošolke, medtem ko so nam, juncem, hodile po glavi manj zborovske aktivnosti. Najbrž je odveč pojasnjevati, kdo je v tej neenakopravni borbi idej običajno zmagal :???:

  3. 21.04.2009 ob 20:55, domovoj pravi:

    Če se že hvalimo s svojimi zdravstvenimi tegobami naj povem, da me že nekaj dni ščiplje v žolčniku, trga v kolenu in muči nespečnost.
    Za vikend obstaja tudi precejšnja verjetnost izpaha ramenskega sklepa. :???:

  4. 21.04.2009 ob 21:28, Everest pravi:

    Mhm. Travmatične izkušnje v preteklosti, se znajo zlobno prolongirati v sedanjost. Sploh ob (včasih) pekoči začimbi, ki se kliče asociaciativnost.In psihometalurgi so dobri v izkopavanju, razkopavanju in odkopavanju te nesnage, kakor (no, vsaj nekateri) seveda tudi v njenem zakopavanju in pokopavanju. B-)

    @Domovoj: Tudi hipohondrija je nadvse znana kategorija. ;)

  5. žakob žablonski 22.04.2009 ob 05:27, žakob žablonski pravi:

    EverestLazuli, moj psihometalurg je nenadkriljiv predvsem v vztrajnostnem razkopavanju lastnega mopeda, iz katerega bo nekega dne nastal potujoči spomenik in cerkev Harluccijevega vstajenja. Vsekakor pa je Twistan dovolj moder, da se ne loteva brkljanja po temačnih in v pajčevino zapredenih rovih moje psihe, kar neizmerno cenim.

    @Domovoj: če takole na hitro povzamem, imaš ti občutek, da ti gre na slabše, jaz pa, nasprotno, občutek, da mi gre na bolje? Mogoče to povečuje verjetnost, da se v neki točki srečava.

  6. 22.04.2009 ob 08:25, Truba pravi:

    @ŽŽ & Domovoj – sta morda premišljevala, da se oddaljujeta in se nikoli ne srečata :) ?
    Iz osebnih izkušenj pa tole. Karkoli resnega se je pokvarilo ali polomilo na mojem korpusu ali programski opremi, je pustilo neke posledice, ki me še zdaj spominjajo na te nesrečne dogodke. HW ali SW oboje je ista pašta …. . Pa z leti sem prišel v pozicijo, ko vem, da za moje letnike ni več rezervnih delov in posledično sem omejil vrstolomije in ostale eksibicionizme( ne pa vseh, da se razumemo hehe).
    :mrgreen:

  7. 22.04.2009 ob 11:22, Si. R. pravi:

    Raj te vidim v Labodjem jezeru kot pa v labodjem spevu, cakani :-) .

  8. 1.05.2009 ob 23:03, Tibor Jablonsky pravi:

    Pri takih zadevah se potem poraja vprašanje, komu je bila dodeljena vloga laboda in komu jezera.