Arhiv za 21. April 2009

O dvajsetem aprilu 2009

Včeraj sem ugotovil, da je poliklinika na Njegoševi priljubljeno zbirališče kruljavcev. Na hodniku natanko pred tisto ambulanto, v katero sem bil povabljen na kontrolo zagipsane nogice, se nas je zbralo za dobri dve kohorti. Nekateri so prišlepali s seboj kompletne familije, kajti le malokdo zamudi tako imenitno priložnost za druženje. Jaz se seveda nisem kaj prida družil, ker sem pač bolj odljudne vrste kruljavec. Večino časa sem trepetal, da bo kdo prišel na veličastno zamisel, da še kaj zborovskega zapojemo. Tista, ki se začne z “Levkup, levkup, uboga gmajna…” bi bila denimo čisto primerna, ali pa morda ona druga, ki pravi “Ko v ranem jutru tiči so zapeli…” . Na srečo se ni nič podobnega zgodilo in edina kulturna točka dneva je bila mladinka, ki je občasno defilirala mimo nas, čakajočih, z zares upoštevanja vredno količino dodonov, pripetih na izrazito rahitičen geštelček. Običajno je takrat zavladala grobna tišina, ki jo je zmotil edinole mehkoben “plop – plop – plop…” zvok, ko so prisotnim možakarjem popadale oči iz jamic in odskakljale za omenjeno mladinko.

Tako je čas, kljub temu, da se je lepil na vse mogoče vogale, kljuke in v kopice zgledno zložene bergle, vendarle nekako polzel mimo po tistem dolgem hodniku. Vsake toliko je iz ambulante prikorakal v medicinsko sestro zakrinkan centurion in poklical naslednjega Toneta Novaka. Ob štiriinsedemdesetem Tonetu Novaku mi je malce pošlo potrpljenje, pa sem se vljudno, a odločno pozanimal:

“Kako zdaj spet Tone Novak? Kaj pa mi, ostali Novaki, ki smo zasedli položaje že pred vsemi temi Toneti?”

“Kako se pišete?” je vprašal centurion.

“Žakob Žablonski Novak,” sem odvrnil in se potrudil, da je bilo vsem takoj jasno, kako resno mislim.

Centurion je odkorakal v ambulanto in se čez hip vrnil s podatkom, da imam startno številko trideset in da je pred menoj še kakih šest ali sedem Tonetov. Tudi prav.

Da ne dolgovezim, tam nekje okoli pol enih, po štirih urah ždenja na hodniku, sem končno prišel na vrsto in sneli so mi gips. Po skoraj dveh mesecih je luč dneva ugledala nadvse klavrna in pomilovanja vredna kračica precej nezdrave barve in vonja. Posumil sem, da se je razen vseh Tonetov Novakov predme prav perfidno vštulil še kak naključni Mohandas Karamčand, za frende Mahatma, in da zdaj on leži na tisti mizi namesto mene. Na srečo sem imel pri sebi legitimacijo, pokukal sem vanjo in se prepričal, da so moji sumi neosnovani. Kračica je bila res moja. Pravim na srečo, kajti v nasprotnem primeru sem bil pripravljen zagnati celega hudiča in ne verjamem, da bi se dobro končalo. Vse ima svoje meje, Mahatma gor ali dol.

Kakorkoli, v zaključni fazi mojega včerajšnjega bivanja na polikliniki me je na hitro ošinil še vrač, zdiktiral svoje ugotovitve administratorki, potem pa sem smel z zapisnikom v žepu odekvilibrirati domov v kraal. Nogica, ki je dva meseca bivala v plantarni fleksiji, mi je bila ob tem le v zanemarljivo pomoč. Plantarna fleksija namreč pomeni, da je bila zagipsana s prsti v špičko, sčasoma se ud takemu prisilnemu položaju privadi in trenutno stanje je tako, da zlahka kandidiram za primabalerino v Bolšoj teatru. Morda za polovični delovni čas, kajti druga nogica je povsem normalno platfusarska, kakršne sem vajen in kakršno sem, na nek hecen način, v vseh teh letih vzljubil.

Za konec naj omenim še to, da je ravno včeraj moj prijatelj Twistan, psihometalurg po profesiji in naturi, odplahutal na tritedensko dopustovanje v Žolbertland. Seveda ga spremlja zvesta zaročenka Eh Wah, da ne bi prihajalo do kakih škandalov in eskapad. Ko se vrneta, bom spet poskočen kot mlad gnu in sračkali ga bomo, da se bo kar kadilo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |21.04.2009 | 8 komentarjev »