Melodija po pošti

Na izrecno željo mnogih občudovalcev se na vaše male zaslone vrača vaš priljubljeni polderist in grezničar, Žakob Žablonski. V bistvu cikam na to, da ste sami krivi. Morda vas bo ta lekcija izmodrila in boste v prihodnje ravnali bolj previdno.

Najprej moramo razčistiti glede ene od temeljnih značilnosti žombatistov, ki je naslednja: za razliko od večine ostalih zvrsti laznine, ki praviloma hibernirajo pozimi, se žombatistom gladko fučka za letne čase in se zakokonijo, kadarkoli se jim ravno sprdne. Kakor je to latentno stanje morda na prvi pogled skrb zbujajoče, ni razloga za paniko. Zakokonjeni žombatist pač funkcionira na minimalnem nivoju. Ravno toliko, da po njem preveč ne kakajo muhe. Vsi dosedanji poskusi, da bi to pasmo zdresirali, socializirali in naučili nekega reda, so obrodili le izrazito piškave lesnike, če sploh kaj.

Kar se ostalih zadev tiče, se mi je zadnjič enkrat sanjalo, da sem tekel. Zelo počasi, kot se za hropca spodobi in kot se v sanjah pogosto dogaja. Iz Trnovega tja nekam v Šiško, potem pa zlagoma nazaj. Hecno je, da sem po vsem sodeč delno tekel tudi skozi čas, kajti ponekod je bila slika črno bela, ljudje pa za današnjih prizorov vajeno oko nenavadno oblečeni. Povsem dobro se spomnim, da sem tekel po Šelenburgovi cesti, torej kasnejši Titovi in sedanji Slovenski. Kakega globljega pomena tem sanjam ne pripisujem, se mi je pa potem porodilo vprašanje, ali si morda čas malce narobe predstavljam. Kaj če čas sploh ne teče, kot denimo reka, pač pa v glavnem miruje, kot ena taka velikanska mlakuža, moje zaznavanje njega (časa) pa je odvisno od tega, od kod pač zajamem vodo za zalivanje tistih svojih zapleveljenih treh gredic? Dlje kot do te točke pa v svojih razglabljanjih nisem prišel, malo tudi namenoma. Včasih zna biti celo bolje, da človek ne razume čisto vsega, kar ga obdaja. Kajti sicer bi denimo iluzionisti kaj hitro prišli ob kruh in bi morali živeti od pičle socialne podpore. To pa bi v nadaljevanju sprožilo val negodovanj pri strojanih, kramarjih in ostalih aktualnih podpirancih, prišlo bi do neredov in prepričan sem, da je to zadnje, česar si želimo. Tule imate fotko nekdanje Šelenburgove in zaključimo s to temo:

V nadaljevanju se mi je potem še sanjalo, da se mi je obetala poroka. Seveda z mojo izbrano zdravnico, kar je edino pravilno. Zanimivo je bilo, da naju je nameraval uradno obročkati sam gospod Jožef Lap, kljub mojemu povsem neurejenemu statusu, kar se tiče pripadnosti neki določeni, v naših krajih menda prevladujoči veroizpovedi. Ni pa me to presenetilo, kajti pri meni je omenjeni gospod zapisan kot vsega občudovanja vredna in s humorjem obdarjena oseba širokih nazorov, pa tudi neizmernega razumevanja za bistveno manj poduhovljene persone tipa Žakob Žablonski. Po tej plati torej ne vidim težav. Velikanske težave pa sem imel v sanjah z britjem. Povsem normalno je, da si želi človek vsaj na lastno poroko prihlačati kolikor toliko urejen. Že zato, da ima žlahta potem malo manj snovi za obiranje. Ampak kakorkoli sem se trudil in drgnil z žiletko po svojem velem licu, vedno je ostal nekje kak kocinast otoček. In vedno mi je tik pred nosom paradirala vsaj ena oseba ter mi zakrivala pogled na samega sebe v ogledalu, kar me je spravljalo na sam rob temno črnega obupa. Na srečo sem se potem zbudil, kar je na nek način vselej priporočljivo. Ne toliko zaradi poroke kot zaradi britja. Le katera bi marala ženina brez uhljev in nosu, pa še vsega zaflajštranega? Nobena količkaj razsodna, se mi dozdeva.

Radostna novica tega tedna je, da mi včeraj prvič v zadnjih dveh desetletjih ni bilo treba romati v Bologno na tradicionalni sejem crkovinarjev. Slutil sem, da ima moja scefrana ahilova tetiva tudi svoje svetle plati in zdaj se mi je ta slutnja potrdila. Omenjena prireditev je namreč kupleraj najslabše vrste in kadar se po službeni dolžnosti podam tja, nisem nikoli prepričan, ali nastopam v vlogi lajdre ali odjemalca. To pa preprostega človeka zbega preko vseh razumnih meja. Tokrat mi je bilo to prihranjeno in sem bil samo zbegan v okvirih normale. Kot zanimivost naj omenim, da so me nekateri vseeno videli v Bologni. Nimam pojma, s katerimi substancami se bašejo, ampak tudi jaz bi jih z veseljem probal. Halucinacije so fina stvar, da človek malo pozabi na kruto in puščobno realnost.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 17.04.2009 | 7 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

7 komentarjev

  1. 17.04.2009 ob 14:13, Truba pravi:

    Ej važno, da si še prisoten in si se oglasil, ostalo se bo menda že uredilo. Za čas pa itak skrbi nekdo drug namesto nas :) .

  2. žakob žablonski 17.04.2009 ob 19:17, žakob žablonski pravi:

    Mojster Truba, kot pravijo, kopriva zlepa ne pozebe. In sebe bi vsekakor prej uvrstil med te malo cenjene povrtnine kot pa med sicer žoftne, a morda prav zato temperaturno nestabilne paradajze :)

  3. 18.04.2009 ob 12:15, Renton pravi:

    Hahaha, tvoj stil pisanja me vedno ubije. :D V pozitivnem smislu, kakopak. ;)

    Glede časa, ne? Menim, da je čas le iluzija, ker je sleherni izmed nas pravzaprav le galaktična miš, na kateri delajo vesoljci poskuse in nam v možgane pošiljajo impulze ter simulirajo vse skupaj. Ni dokaza, da nimam prav. :)

  4. 18.04.2009 ob 16:43, domovoj pravi:

    Zadnjič mi je od nekod priplahutala misel, da je čas absolutna, a neenakomerno porazdeljena konstanta na časovno-prostorski osi. Potem sem šel po nekih drugih, smiselnejših opravkih. :???:

  5. 18.04.2009 ob 18:00, Renton pravi:

    Take misli so kot želja po izdelavi origama. Že začneš zbirati odpadni papir, ko se spomniš, da moraš početi pomembnejše stvari. :D

  6. žakob žablonski 19.04.2009 ob 06:17, žakob žablonski pravi:

    Ja, tole so sicer jako kunštno zveneče teorije, ampak se mi zdi, da je resnica o času precej bolj preprosta. Čas (cajt) je naravni naslednik nekdanjega vmesnega časa (cvišncajta). Nastal je v dobi, ko je prvi smučar uspel živ pripeljati do navideznega cilja ob vznožju hriba in se ni zložil že nekje na pol poti. Od tedaj uživa cajt v severnejših kulturah neko posebno veljavo. Že sam germanski izvor besede kaže, da bo najbrž ta teorija kar pravšnja. Zamorčkov v črni Afriki namreč ne zalotiš prav pogosto pri smučanju, pa tudi za cajt se ne menijo toliko kot mi.

  7. 22.04.2009 ob 07:49, Komar pravi:

    No, končno vrnitev (p)odpisanih , da se malo ubijemo v pozitivnem smislu…ahhhh, paše !