Arhiv za 17. April 2009

Melodija po pošti

Na izrecno željo mnogih občudovalcev se na vaše male zaslone vrača vaš priljubljeni polderist in grezničar, Žakob Žablonski. V bistvu cikam na to, da ste sami krivi. Morda vas bo ta lekcija izmodrila in boste v prihodnje ravnali bolj previdno.

Najprej moramo razčistiti glede ene od temeljnih značilnosti žombatistov, ki je naslednja: za razliko od večine ostalih zvrsti laznine, ki praviloma hibernirajo pozimi, se žombatistom gladko fučka za letne čase in se zakokonijo, kadarkoli se jim ravno sprdne. Kakor je to latentno stanje morda na prvi pogled skrb zbujajoče, ni razloga za paniko. Zakokonjeni žombatist pač funkcionira na minimalnem nivoju. Ravno toliko, da po njem preveč ne kakajo muhe. Vsi dosedanji poskusi, da bi to pasmo zdresirali, socializirali in naučili nekega reda, so obrodili le izrazito piškave lesnike, če sploh kaj.

Kar se ostalih zadev tiče, se mi je zadnjič enkrat sanjalo, da sem tekel. Zelo počasi, kot se za hropca spodobi in kot se v sanjah pogosto dogaja. Iz Trnovega tja nekam v Šiško, potem pa zlagoma nazaj. Hecno je, da sem po vsem sodeč delno tekel tudi skozi čas, kajti ponekod je bila slika črno bela, ljudje pa za današnjih prizorov vajeno oko nenavadno oblečeni. Povsem dobro se spomnim, da sem tekel po Šelenburgovi cesti, torej kasnejši Titovi in sedanji Slovenski. Kakega globljega pomena tem sanjam ne pripisujem, se mi je pa potem porodilo vprašanje, ali si morda čas malce narobe predstavljam. Kaj če čas sploh ne teče, kot denimo reka, pač pa v glavnem miruje, kot ena taka velikanska mlakuža, moje zaznavanje njega (časa) pa je odvisno od tega, od kod pač zajamem vodo za zalivanje tistih svojih zapleveljenih treh gredic? Dlje kot do te točke pa v svojih razglabljanjih nisem prišel, malo tudi namenoma. Včasih zna biti celo bolje, da človek ne razume čisto vsega, kar ga obdaja. Kajti sicer bi denimo iluzionisti kaj hitro prišli ob kruh in bi morali živeti od pičle socialne podpore. To pa bi v nadaljevanju sprožilo val negodovanj pri strojanih, kramarjih in ostalih aktualnih podpirancih, prišlo bi do neredov in prepričan sem, da je to zadnje, česar si želimo. Tule imate fotko nekdanje Šelenburgove in zaključimo s to temo:

V nadaljevanju se mi je potem še sanjalo, da se mi je obetala poroka. Seveda z mojo izbrano zdravnico, kar je edino pravilno. Zanimivo je bilo, da naju je nameraval uradno obročkati sam gospod Jožef Lap, kljub mojemu povsem neurejenemu statusu, kar se tiče pripadnosti neki določeni, v naših krajih menda prevladujoči veroizpovedi. Ni pa me to presenetilo, kajti pri meni je omenjeni gospod zapisan kot vsega občudovanja vredna in s humorjem obdarjena oseba širokih nazorov, pa tudi neizmernega razumevanja za bistveno manj poduhovljene persone tipa Žakob Žablonski. Po tej plati torej ne vidim težav. Velikanske težave pa sem imel v sanjah z britjem. Povsem normalno je, da si želi človek vsaj na lastno poroko prihlačati kolikor toliko urejen. Že zato, da ima žlahta potem malo manj snovi za obiranje. Ampak kakorkoli sem se trudil in drgnil z žiletko po svojem velem licu, vedno je ostal nekje kak kocinast otoček. In vedno mi je tik pred nosom paradirala vsaj ena oseba ter mi zakrivala pogled na samega sebe v ogledalu, kar me je spravljalo na sam rob temno črnega obupa. Na srečo sem se potem zbudil, kar je na nek način vselej priporočljivo. Ne toliko zaradi poroke kot zaradi britja. Le katera bi marala ženina brez uhljev in nosu, pa še vsega zaflajštranega? Nobena količkaj razsodna, se mi dozdeva.

Radostna novica tega tedna je, da mi včeraj prvič v zadnjih dveh desetletjih ni bilo treba romati v Bologno na tradicionalni sejem crkovinarjev. Slutil sem, da ima moja scefrana ahilova tetiva tudi svoje svetle plati in zdaj se mi je ta slutnja potrdila. Omenjena prireditev je namreč kupleraj najslabše vrste in kadar se po službeni dolžnosti podam tja, nisem nikoli prepričan, ali nastopam v vlogi lajdre ali odjemalca. To pa preprostega človeka zbega preko vseh razumnih meja. Tokrat mi je bilo to prihranjeno in sem bil samo zbegan v okvirih normale. Kot zanimivost naj omenim, da so me nekateri vseeno videli v Bologni. Nimam pojma, s katerimi substancami se bašejo, ampak tudi jaz bi jih z veseljem probal. Halucinacije so fina stvar, da človek malo pozabi na kruto in puščobno realnost.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |17.04.2009 | 7 komentarjev »