Arhiv za April, 2009

Ena za nas, moške prasce

TOLE je pa čisto res dobra mačka. Pa še masažo obvlada.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.04.2009 | 2 komentarjev »

O dvajsetem aprilu 2009

Včeraj sem ugotovil, da je poliklinika na Njegoševi priljubljeno zbirališče kruljavcev. Na hodniku natanko pred tisto ambulanto, v katero sem bil povabljen na kontrolo zagipsane nogice, se nas je zbralo za dobri dve kohorti. Nekateri so prišlepali s seboj kompletne familije, kajti le malokdo zamudi tako imenitno priložnost za druženje. Jaz se seveda nisem kaj prida družil, ker sem pač bolj odljudne vrste kruljavec. Večino časa sem trepetal, da bo kdo prišel na veličastno zamisel, da še kaj zborovskega zapojemo. Tista, ki se začne z “Levkup, levkup, uboga gmajna…” bi bila denimo čisto primerna, ali pa morda ona druga, ki pravi “Ko v ranem jutru tiči so zapeli…” . Na srečo se ni nič podobnega zgodilo in edina kulturna točka dneva je bila mladinka, ki je občasno defilirala mimo nas, čakajočih, z zares upoštevanja vredno količino dodonov, pripetih na izrazito rahitičen geštelček. Običajno je takrat zavladala grobna tišina, ki jo je zmotil edinole mehkoben “plop – plop – plop…” zvok, ko so prisotnim možakarjem popadale oči iz jamic in odskakljale za omenjeno mladinko.

Tako je čas, kljub temu, da se je lepil na vse mogoče vogale, kljuke in v kopice zgledno zložene bergle, vendarle nekako polzel mimo po tistem dolgem hodniku. Vsake toliko je iz ambulante prikorakal v medicinsko sestro zakrinkan centurion in poklical naslednjega Toneta Novaka. Ob štiriinsedemdesetem Tonetu Novaku mi je malce pošlo potrpljenje, pa sem se vljudno, a odločno pozanimal:

“Kako zdaj spet Tone Novak? Kaj pa mi, ostali Novaki, ki smo zasedli položaje že pred vsemi temi Toneti?”

“Kako se pišete?” je vprašal centurion.

“Žakob Žablonski Novak,” sem odvrnil in se potrudil, da je bilo vsem takoj jasno, kako resno mislim.

Centurion je odkorakal v ambulanto in se čez hip vrnil s podatkom, da imam startno številko trideset in da je pred menoj še kakih šest ali sedem Tonetov. Tudi prav.

Da ne dolgovezim, tam nekje okoli pol enih, po štirih urah ždenja na hodniku, sem končno prišel na vrsto in sneli so mi gips. Po skoraj dveh mesecih je luč dneva ugledala nadvse klavrna in pomilovanja vredna kračica precej nezdrave barve in vonja. Posumil sem, da se je razen vseh Tonetov Novakov predme prav perfidno vštulil še kak naključni Mohandas Karamčand, za frende Mahatma, in da zdaj on leži na tisti mizi namesto mene. Na srečo sem imel pri sebi legitimacijo, pokukal sem vanjo in se prepričal, da so moji sumi neosnovani. Kračica je bila res moja. Pravim na srečo, kajti v nasprotnem primeru sem bil pripravljen zagnati celega hudiča in ne verjamem, da bi se dobro končalo. Vse ima svoje meje, Mahatma gor ali dol.

Kakorkoli, v zaključni fazi mojega včerajšnjega bivanja na polikliniki me je na hitro ošinil še vrač, zdiktiral svoje ugotovitve administratorki, potem pa sem smel z zapisnikom v žepu odekvilibrirati domov v kraal. Nogica, ki je dva meseca bivala v plantarni fleksiji, mi je bila ob tem le v zanemarljivo pomoč. Plantarna fleksija namreč pomeni, da je bila zagipsana s prsti v špičko, sčasoma se ud takemu prisilnemu položaju privadi in trenutno stanje je tako, da zlahka kandidiram za primabalerino v Bolšoj teatru. Morda za polovični delovni čas, kajti druga nogica je povsem normalno platfusarska, kakršne sem vajen in kakršno sem, na nek hecen način, v vseh teh letih vzljubil.

Za konec naj omenim še to, da je ravno včeraj moj prijatelj Twistan, psihometalurg po profesiji in naturi, odplahutal na tritedensko dopustovanje v Žolbertland. Seveda ga spremlja zvesta zaročenka Eh Wah, da ne bi prihajalo do kakih škandalov in eskapad. Ko se vrneta, bom spet poskočen kot mlad gnu in sračkali ga bomo, da se bo kar kadilo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |21.04.2009 | 8 komentarjev »

Melodija po pošti

Na izrecno željo mnogih občudovalcev se na vaše male zaslone vrača vaš priljubljeni polderist in grezničar, Žakob Žablonski. V bistvu cikam na to, da ste sami krivi. Morda vas bo ta lekcija izmodrila in boste v prihodnje ravnali bolj previdno.

Najprej moramo razčistiti glede ene od temeljnih značilnosti žombatistov, ki je naslednja: za razliko od večine ostalih zvrsti laznine, ki praviloma hibernirajo pozimi, se žombatistom gladko fučka za letne čase in se zakokonijo, kadarkoli se jim ravno sprdne. Kakor je to latentno stanje morda na prvi pogled skrb zbujajoče, ni razloga za paniko. Zakokonjeni žombatist pač funkcionira na minimalnem nivoju. Ravno toliko, da po njem preveč ne kakajo muhe. Vsi dosedanji poskusi, da bi to pasmo zdresirali, socializirali in naučili nekega reda, so obrodili le izrazito piškave lesnike, če sploh kaj.

Kar se ostalih zadev tiče, se mi je zadnjič enkrat sanjalo, da sem tekel. Zelo počasi, kot se za hropca spodobi in kot se v sanjah pogosto dogaja. Iz Trnovega tja nekam v Šiško, potem pa zlagoma nazaj. Hecno je, da sem po vsem sodeč delno tekel tudi skozi čas, kajti ponekod je bila slika črno bela, ljudje pa za današnjih prizorov vajeno oko nenavadno oblečeni. Povsem dobro se spomnim, da sem tekel po Šelenburgovi cesti, torej kasnejši Titovi in sedanji Slovenski. Kakega globljega pomena tem sanjam ne pripisujem, se mi je pa potem porodilo vprašanje, ali si morda čas malce narobe predstavljam. Kaj če čas sploh ne teče, kot denimo reka, pač pa v glavnem miruje, kot ena taka velikanska mlakuža, moje zaznavanje njega (časa) pa je odvisno od tega, od kod pač zajamem vodo za zalivanje tistih svojih zapleveljenih treh gredic? Dlje kot do te točke pa v svojih razglabljanjih nisem prišel, malo tudi namenoma. Včasih zna biti celo bolje, da človek ne razume čisto vsega, kar ga obdaja. Kajti sicer bi denimo iluzionisti kaj hitro prišli ob kruh in bi morali živeti od pičle socialne podpore. To pa bi v nadaljevanju sprožilo val negodovanj pri strojanih, kramarjih in ostalih aktualnih podpirancih, prišlo bi do neredov in prepričan sem, da je to zadnje, česar si želimo. Tule imate fotko nekdanje Šelenburgove in zaključimo s to temo:

V nadaljevanju se mi je potem še sanjalo, da se mi je obetala poroka. Seveda z mojo izbrano zdravnico, kar je edino pravilno. Zanimivo je bilo, da naju je nameraval uradno obročkati sam gospod Jožef Lap, kljub mojemu povsem neurejenemu statusu, kar se tiče pripadnosti neki določeni, v naših krajih menda prevladujoči veroizpovedi. Ni pa me to presenetilo, kajti pri meni je omenjeni gospod zapisan kot vsega občudovanja vredna in s humorjem obdarjena oseba širokih nazorov, pa tudi neizmernega razumevanja za bistveno manj poduhovljene persone tipa Žakob Žablonski. Po tej plati torej ne vidim težav. Velikanske težave pa sem imel v sanjah z britjem. Povsem normalno je, da si želi človek vsaj na lastno poroko prihlačati kolikor toliko urejen. Že zato, da ima žlahta potem malo manj snovi za obiranje. Ampak kakorkoli sem se trudil in drgnil z žiletko po svojem velem licu, vedno je ostal nekje kak kocinast otoček. In vedno mi je tik pred nosom paradirala vsaj ena oseba ter mi zakrivala pogled na samega sebe v ogledalu, kar me je spravljalo na sam rob temno črnega obupa. Na srečo sem se potem zbudil, kar je na nek način vselej priporočljivo. Ne toliko zaradi poroke kot zaradi britja. Le katera bi marala ženina brez uhljev in nosu, pa še vsega zaflajštranega? Nobena količkaj razsodna, se mi dozdeva.

Radostna novica tega tedna je, da mi včeraj prvič v zadnjih dveh desetletjih ni bilo treba romati v Bologno na tradicionalni sejem crkovinarjev. Slutil sem, da ima moja scefrana ahilova tetiva tudi svoje svetle plati in zdaj se mi je ta slutnja potrdila. Omenjena prireditev je namreč kupleraj najslabše vrste in kadar se po službeni dolžnosti podam tja, nisem nikoli prepričan, ali nastopam v vlogi lajdre ali odjemalca. To pa preprostega človeka zbega preko vseh razumnih meja. Tokrat mi je bilo to prihranjeno in sem bil samo zbegan v okvirih normale. Kot zanimivost naj omenim, da so me nekateri vseeno videli v Bologni. Nimam pojma, s katerimi substancami se bašejo, ampak tudi jaz bi jih z veseljem probal. Halucinacije so fina stvar, da človek malo pozabi na kruto in puščobno realnost.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |17.04.2009 | 7 komentarjev »