polderji

Da ne bo kdo zmotno domneval, da se v kraalu nič ne dogaja. Nasprotno, dogaja se nonstop, samo jaz sem prelen, da bi vse skupaj vestno beležil in na svitlo dajal.

Najpomembnejša novica je vsekakor, da je moja izbrana zdravnica opravila tisti zagamani izpit. Cum laude, kot pravimo pri nas v rovtah. Posledično se je gospodarica kraala iz nevrotične čivave prelevila nazaj v dobrodušno, ješčo in nadvse znosno osebo, kar je vredno vseh pohval. Čeprav se ponašam z lepim imenom Žakob, me komot kličete tudi Srečko.

Druga novica je ta, da se je pretekli petek Lady Suzana preselila. Pod vodstvom mlajšega možakarja po imenu Matej je elegantno odkopitljala nekam na jugovzhod. Matej ni naredil vtisa hormonsko zblojenega in vihravega junca, čeprav je bilo takoj opaziti, da je njegovo desno zapestje precej bolj živčno od nežne ročice bivše lastnice. Srečno pot, Lady Suzana in upam, da se ti bo v novi štali dobro godilo.

Jaz sem v svoji zagipsanosti še vedno monumentalen. Včasih imam vtis, da sem priča lastni metamorfozi v kita. Če je temu tako, bi bil še najraje sinji kit. V čedni modri pižami bi se valjal v kakem odročnem, ravno prav toplem fjordu, filtriral svoj vsakdanji plankton ter občasno v več jezikih oddajal sporočilo naslednje vsebine: “Pozdravljeni, tukaj smo samo me, klavrne girice.” S tem bi seveda uspešno odganjal vsiljive kitolovke.

Čez dobre tri tedne naj bi vrači povedali svoje okoli moje šape. Če bodo sploh sposobni kaj povedati, kajti bojim se, da bo zadeva smrdela do neba, ko mi enkrat odmontirajo gips. Saj, če bo zares smrdelo do neba, naj tudi tisti tam zgoraj kar sebi pripiše morebitno slabost ali celo padanje v nezavest. Menda je jasno, da je imel pri celi zadevi On prste vmes, saj jih ima menda povsod. Kako se mu sploh da in zakaj raje ne gleda fuzbala, kot vsak pravi moški?

Kakorkoli, v kraalu ostajamo optimisti. Ne bo dolgo, pa bomo spet plesali, kot da se ni nič zgodilo.

Leva pasme horjulski simba, z rodovnikom, odraslega samca v dobri kondiciji, izjemno bistrega, prodam ali zamenjam za malo rabljen predpražnik.

Neizpodbitno dejstvo je, da smo mopedisti ena strahotno dolgočasna pasma. To moram priznati celo jaz, ki se po nekih kriterijih vanjo uvrščam. Mislim, komu se pa da cele dneve razpredati o kubikih, konjih, pospeških, bremzah, akrapotih, cinšpulah, frgazarjih in vsej ostali navlaki iz te ropotarnice? Obup in beda. Ampak – takle pač mamo. In sem se odločil, da bom danes malo zagrenil, kajti včeraj je bil na koledarju velik praznik. Žablonski Himmelfahrt.

Zgodba se je začela tam nekje oktobra lani, ko sem na avtopikanetu zasledil kupček modro obarvane železnine, ganljiv v svoji nebogljenosti.

Sem že kdaj omenil, da so moji kriteriji pri izbiri mopedov rahlo… nenavadni? No, morda je to kak posebno pronicljiv obiskovalec polderjev že sam ugotovil. Kakorkoli, cena se mi ni zdela astronomska in kupček se je tik pred dnevom vseh mrtvih s štajerskih koncev preselil v boudoir kraala Žablonski. To dejanje bi le stežka imenoval “šolski primer razsodnosti”, vendar sem se že pred časom sprijaznil z dejstvom, da smo vsi na nek način sužnji svojih strasti. In s kupčkom sem imel načrte, ki se bodo razkrili v nadaljevanju, za pomoč pri njihovi uresničitvi pa sem se seveda obrnil na že kdaj poprej omenjenega mehanofilozofa Jurija.

Ta se je pred Božičem lotil dela in, kot je pri tem cehu v navadi, zadevo najprej temeljito razdrl.

V naslednji fazi se je dogajalo obilo šraufanja, švasanja, pleskanja (v izvedbi majstra Emiliota) in podobnih packarij. Odločil sem se namreč, da mi je popolnoma vseeno, kakšne barve bo moped, samo da bo črn. Enako sem se tudi odločil, da hočem imeti kufre, ker na dopust pač praviloma tovorim obilo traparij, kot so denimo rezervne spodnjice in štumfi, ki jih potem seveda nikoli ne rabim. Ampak previdnost mi narekuje, da moram biti vedno pripravljen na vse. Kaj pa če se kaj zgodi? Verjetno bi se požrl od sramote, če bi me denimo na urgenco pripeljali z luknjo v štumfu ali z izdajalskimi sledovi kamilic na gatkah. No, poleg omenjene barve in kufrov sem si zaželel še nekaterih tehnikalij, s katerimi vam ne bom grenil, pa tudi alarma. Slednjega mi je vešče zmontiral prijateljski samorog Bojan, ki se na te zadeve spozna. In tako smo zlagoma prispeli do konca zgodbe oziroma do včerajšnjega dne, ko se je moped, okrancljan in vabljivo ritast kot mlad haflinger, spet pojavil v boudoirju kraala.

Zdaj mu je ime Magnus (ja, vsi moji mopedi imajo tudi imena) in odkrito povem, da si obetam obilo lagodnega drnca v njegovem sedlu. Seveda šele potem, ko se bom enkrat znebil gipsa. Kakorkoli, vsak dan je lahko praznik. Treba se je samo potruditi in ugotoviti, iz katerega razloga.

PieS: pa da se ne bo kdo zdaj spraševal, koliko mopedov skriva v konjušnici ta perverzni Žablonski. Samo dva.

Vse, kar ste vedno želeli vedeti o Žakobu Žablonskem, pa niste upali vprašati.

V kraalu nič pretresljivo novega. Od mahjongga se mi že pomalem fuzla. Danes proti večeru se bom podal na Jurijevino prečekirat, če je ZVIZ že kaj bolj podoben protokolarnemu vozilu. Če ni, bo svet spoznal, kako strašen je Žakob Žablonski v svojem gnevu.

Kadar gre za mešetarje, je stara krilatica “laže, kot pes teče” evidenten understatement. Prepričan sem, da niti najbolj natreniran, motiviran in z redbullom nafilan borzoj nima osnovnih šans, da bi se v taki konkurenci pretolkel do osmine finala. Pravi mešetar namreč ne bo svojih ust omadeževal z resnico niti v primeru, da mu populiš vse nohte, ga namontiraš na natezalnico in mu za nameček kažeš opolzke fotke neke nekdanje poslanke, ki je zastopala določeno manjšino ugrofinske jezikovne skupine. Celo fanatično predan dominikanec bo prej ali slej obupal in se zapil, zato močno upam, da v priročniku za inkvizitorje lepo in razločno piše, naj se za božjo voljo ne lotevajo takih podvigov.

Nekateri od vas, ki se občasno ali redno valjate po tehle polderjih, menda že veste, da sem tudi jaz po spletu naključij zablodil v mešetarski ceh. Mešetarim s crkovino. Na to sicer nisem noro ponosen, ob tla se pa tudi ne mečem od ljute tuge. V bitki z Usodo pač še nihče ni zmagal s kuhanjem riuca, torej si ne delam praznih utvar, da bi to uspelo ravno meni. Priznam, sprva sem imel velike težave, ko sem skušal filtrirati vse, kar so mi nakvasali moji spoštovani kolegi, da bi se tako prebil do zrna resnice. In še večje so bile moje zagate, ko sem skušal s svojo borno domišljijo ustvarjati vsaj napol kredibilne laži in polresnice, ki jim seveda nihče ni nasedel. Dokler nisem nekega lepega dne ugotovil, da je pravzaprav čisto vseeno, če govorim resnico, itak mi nihče ne verjame. Jaz pa imam bistveno manj dela z izmišljanjem in memoriranjem bajk in povesti. Kakšno olajšanje! Posihmal se držim resnice kot pijanec plota. Razen morda ob kakih posebno svečanih priložnostih, ko se že spodobi vložiti malo več truda.

Tam nekje v azijskem monsunskem pasu živi moj prijatelj in poslovni partner Žolbert. To je v tistih krajih zelo razširjeno ime, saj se z njim ponaša 63% žensk, 54% moških in kar 72% neopredeljenih, ki znajo v tiste predele zahajajoče erotične turiste pogosto neugodno presenetiti. Moj Žolbert je legenda in prepričan sem, da bo nekega dne kandidiral za položaj Bude. Vsekakor sme računati z mojo enoglasno podporo. Pri njem zlasti cenim to, da kupuje najbolj klavrno crkovino, ki je nihče drug ne mara in bi mi sicer obvisela na puklu kot strošek. Tega mu seveda ne povem. Nimam natančne predstave, kaj počne s to gnusno tvarino, sumim pa, da Žolbertovi sonarodnjaki vse skupaj ročno premečejo. Tisto, kar je še približno uporabno, predelajo v šolence, drobižnice in podobno kramo, ostalo pa v žele bonbone in ribji futr ter vse skupaj za majhne denarje spet izvozijo nazaj na staro celino, lačno pocenskih artiklov.

Pred nedavnim sem opazil, da se menda med nama z Žolbertom nekaj krha. Njegovi emajli naenkrat niso bili več tako strašno ažurni, pa tudi okoli plačil je možak kar precej motovilil. Hopla, hopla, tole pa ni več hec! In sem se spravil komponirati emajl sledeče vsebine:

Še preden sem dobro odknofkal knofek z napisom “Pošlji”, že se je v nabiralniku znašel odgovor:

Mejdun, tole je šlo pa hitro! Kot dober frend sem seveda pomiril Žolberta, da bom storil vse, kar je v moji moči. Zlasti, ker je promptno poravnal vse zapadle fakture in podpisal pogodbo za nadaljnji dve leti. Seveda si ne domišljam, da bo triumf trajal večno. Žolbert je na debelo namazan s prenekatero žavbo in v prihodnji rundi me bo verjetno nabrisal kot zajca. Čudi me pa vendarle, kako vpliven je gospod Carlucci. Predvsem če upoštevamo, da sem si ga gladko izmislil. Šlo je pač za posebno svečano priložnost.

Z Žolbertom od tega dogodka naprej harmonirava, da je veselje. Tule spodaj bom pripopal fotko, kakšen bo na pogled v prvi fazi svoje metamorfoze v Budo:

Čeden moški. Morda bo kak zlobnež pripomnil, da ima malce kratke nogice. Pa nič zato, jaz ga kanim v njegovi kandidaturi vseeno podpreti.

Kar pa še ne pomeni, da z leti nujno postanemo modri. Če bi bilo temu tako, bi jaz zdajle s kolegom Ahtisaarijem za kako pod dobrotami šibečo se mizo reševal pereče probleme starega kontinenta, ne pa da po svojem zgodovinskem telemarku z zagipsano zadnjo nogo ždim v scriptoriumu in tipkam kozlarije v polderje.

Pretekli teden je torej vsled moje štoravosti minil v znamenju prekladanja od vrača do vrača. Sama višja previdnost mi je prišepnila, da sem si še pred neljubim dogodkom postrigel kremplje na nogah, sicer bi se ob pogledu nanje vsi v grozi razbežali. Tako pa so bili prijazni in uvidevni z menoj. Naklonili so mi ljubko, progasto, pa seveda tudi prekratko pižamo. Sprva nisem natanko vedel, ali nastopam v vlogi zebre, ki jo je nek butec predolgo namakal v varekini, ali v vlogi prekaljenega angleškega kolonialnega vojaka v dokolenskih hlačah. Glede na to, koliko replik Florence Nightingale se je pozibavalo tam okoli, sem se odločil za slednje. Aja, pa obročkali so me, da me ne bi kdo ukradel.

Škoda, da niso napisali seržant Jablonsky. Ali pa vsaj korporal. Lepše bi šlo v scenarij. Ampak tista za sprejem zadolžena bejba je bila že na prvi pogled videti resnično suhoparna in si od nje itak nisem česa posebnega obetal.

Za časa bivanja v lazaretu sem bil nastanjen v sobi skupaj s kvintetom drugih ranjencev. Skupaj smo torej tvorili sekstet. Od tega je ves čas vsaj trio ognjevito vadil smrčanje. Ubadal sem se z mislijo, da bi začel prodajati vstopnice za zverinjak. Za vrtce in šole seveda s popustom, vendar sem na hitro skalkuliral, da bi kljub temu v rekordnem času prav nemarno obogatel in se vštulil v kak golf klub. To bi mi bilo ljubo predvsem zaradi tistih električnih avtočkov, s katerimi bi se lahko cele dneve preganjal gor in dol po zgledno negovani trati. Projekt sem potem opustil, ker je dostop z avtobusi do klinike oziroma moje menažerije v ustanavljanju malce težaven. Tako je še ena vélika zamisel splavala po vodi zaradi zaplankanosti načrtovalcev cest in parkirišč. V tem poglavju naj omenim, da mi ni bilo treba niti enkrat prespati v zverinjaku, za kar gre zahvala zame zadolženemu vraču, ki me je zvečer uvidevno poslal domov. Če njemu ne bodo na stežaj odprli vrat v nebesa (ko pride njegov čas, seveda), bom osebno zagnal velik kraval.

Kdor domneva, da je pomikanje po svetu s pomočjo preostale noge in dveh bergel otroška igra, ga resno krona. Glede na to, da v življenju nisem imel tovrstnih izkušenj, sem ga resno kronal tudi jaz. Že v prvem dnevu ekvilibriranja je močno nasankalo koleno tazdrave noge, nevajeno prenašanja, dviganja in spuščanja kompletnega kvintala žive teže. Tako sem se znašel v paradoksalni situaciji, da me je tazdrava noga nemarno bolela, tapohabljena pa sploh ne. Vendar bojevnikom pač še nikoli v zgodovini ni bilo z rožicami postlano. To vemo in s tem se je pametno sprijazniti.

Véliki trenutek je napočil v četrtek proti večeru. Takrat je bilo nedvomno potrjeno, da sem si tetivo virtuozno strgal tako visoko gor, da je enostavno nimajo na kaj priheftati. Moj že omenjeni vrač je naznanil, da mi bodo šapo samo zagipsali za kakih šest tednov in me tako porihtanega expedirali nazaj v Kraal Jablonsky, kamor tudi sodim. Ko bi bil malo bolj čustvene narave, bi ga verjetno kušnil. Tako pa sem se v maniri vselej obvladanega samuraja zadovoljil s ploho navdušenih domo arigato-tov in postavil svetovni rekord v galopiranju na berglah ter hitrostnem preoblačenju v civilne cote. V mavčarni so vzorno opravili svoj del posla, nakar me je moja izbrana zdravnica odtransportirala v Kraal, kjer bova srečno živela do konca dni. No, mogoče bova vmes kdaj odpotovala v Dominikansko republiko. Tam pred mavčarno nama je namreč kolegica Monika zaupala, da je prav pred kratkim 14 dni uživala v Dominikanski republiki s kompletno štiriglavo familijo za pišljivih 500 €urov. Tutti completi! Kako jim je to uspelo, nimam pojma. Monika je skrivnostna ženska.

Življenje v Kraalu je spokojno, kljub temu, da je moja izbrana zdravnica globoko v sebi rahlo čivavasta vsled nekega bližajočega se zagamanega izpita. Vendar me ne pretepa in čez tri tedne bo tudi ta epizoda za nama, tako da sem nadvse zadovoljen. Z vsakim dnem tudi gibalno napredujem. Zdaj sem že sposoben cele ure strumno stati na eni nogi, oprt na berglo. Ko bi bil malce temnejše polti, bi zlahka kandidiral za poglavarja vseh zamorskih bojevnikov. Mogoče se bom začel sončiti, to bi utegnil biti primeren zaključek kariere pred umikom v zasluženo penzijo.

V petek zvečer sem se v potu svojega obraza pretolkel do bližnje beznice na tradicionalni petkov pir v družbi psihometalurga Twistana in Wobewta the Awtista, ki se je medtem v enem kosu vrnil iz črne Afrike. Vzdušje je bilo nadvse sproščeno in rezgetavo, žlampali smo tiste pire in zagnano kadili, pa seveda oblajali vse pogleda vredne poldevice, ki jih je Usoda prinesla mimo. Roko na srce, tudi najbolj štorast tišler bi jih brez težav preštel na prste ene roke. Ampak to ni tako pomembno. Vsekakor pa je pomembna obljuba Wobewta, da mi bo na gips nakracal zares razkošno nago babo, v naravni velikosti. V tej luči se gips kaže kot pravi blagoslov. Vzel ga bom s seboj, pa kamorkoli naj me že vodi pot.