Kar pa še ne pomeni, da z leti nujno postanemo modri. Če bi bilo temu tako, bi jaz zdajle s kolegom Ahtisaarijem za kako pod dobrotami šibečo se mizo reševal pereče probleme starega kontinenta, ne pa da po svojem zgodovinskem telemarku z zagipsano zadnjo nogo ždim v scriptoriumu in tipkam kozlarije v polderje.
Pretekli teden je torej vsled moje štoravosti minil v znamenju prekladanja od vrača do vrača. Sama višja previdnost mi je prišepnila, da sem si še pred neljubim dogodkom postrigel kremplje na nogah, sicer bi se ob pogledu nanje vsi v grozi razbežali. Tako pa so bili prijazni in uvidevni z menoj. Naklonili so mi ljubko, progasto, pa seveda tudi prekratko pižamo. Sprva nisem natanko vedel, ali nastopam v vlogi zebre, ki jo je nek butec predolgo namakal v varekini, ali v vlogi prekaljenega angleškega kolonialnega vojaka v dokolenskih hlačah. Glede na to, koliko replik Florence Nightingale se je pozibavalo tam okoli, sem se odločil za slednje. Aja, pa obročkali so me, da me ne bi kdo ukradel.

Škoda, da niso napisali seržant Jablonsky. Ali pa vsaj korporal. Lepše bi šlo v scenarij. Ampak tista za sprejem zadolžena bejba je bila že na prvi pogled videti resnično suhoparna in si od nje itak nisem česa posebnega obetal.
Za časa bivanja v lazaretu sem bil nastanjen v sobi skupaj s kvintetom drugih ranjencev. Skupaj smo torej tvorili sekstet. Od tega je ves čas vsaj trio ognjevito vadil smrčanje. Ubadal sem se z mislijo, da bi začel prodajati vstopnice za zverinjak. Za vrtce in šole seveda s popustom, vendar sem na hitro skalkuliral, da bi kljub temu v rekordnem času prav nemarno obogatel in se vštulil v kak golf klub. To bi mi bilo ljubo predvsem zaradi tistih električnih avtočkov, s katerimi bi se lahko cele dneve preganjal gor in dol po zgledno negovani trati. Projekt sem potem opustil, ker je dostop z avtobusi do klinike oziroma moje menažerije v ustanavljanju malce težaven. Tako je še ena vélika zamisel splavala po vodi zaradi zaplankanosti načrtovalcev cest in parkirišč. V tem poglavju naj omenim, da mi ni bilo treba niti enkrat prespati v zverinjaku, za kar gre zahvala zame zadolženemu vraču, ki me je zvečer uvidevno poslal domov. Če njemu ne bodo na stežaj odprli vrat v nebesa (ko pride njegov čas, seveda), bom osebno zagnal velik kraval.
Kdor domneva, da je pomikanje po svetu s pomočjo preostale noge in dveh bergel otroška igra, ga resno krona. Glede na to, da v življenju nisem imel tovrstnih izkušenj, sem ga resno kronal tudi jaz. Že v prvem dnevu ekvilibriranja je močno nasankalo koleno tazdrave noge, nevajeno prenašanja, dviganja in spuščanja kompletnega kvintala žive teže. Tako sem se znašel v paradoksalni situaciji, da me je tazdrava noga nemarno bolela, tapohabljena pa sploh ne. Vendar bojevnikom pač še nikoli v zgodovini ni bilo z rožicami postlano. To vemo in s tem se je pametno sprijazniti.
Véliki trenutek je napočil v četrtek proti večeru. Takrat je bilo nedvomno potrjeno, da sem si tetivo virtuozno strgal tako visoko gor, da je enostavno nimajo na kaj priheftati. Moj že omenjeni vrač je naznanil, da mi bodo šapo samo zagipsali za kakih šest tednov in me tako porihtanega expedirali nazaj v Kraal Jablonsky, kamor tudi sodim. Ko bi bil malo bolj čustvene narave, bi ga verjetno kušnil. Tako pa sem se v maniri vselej obvladanega samuraja zadovoljil s ploho navdušenih domo arigato-tov in postavil svetovni rekord v galopiranju na berglah ter hitrostnem preoblačenju v civilne cote. V mavčarni so vzorno opravili svoj del posla, nakar me je moja izbrana zdravnica odtransportirala v Kraal, kjer bova srečno živela do konca dni. No, mogoče bova vmes kdaj odpotovala v Dominikansko republiko. Tam pred mavčarno nama je namreč kolegica Monika zaupala, da je prav pred kratkim 14 dni uživala v Dominikanski republiki s kompletno štiriglavo familijo za pišljivih 500 €urov. Tutti completi! Kako jim je to uspelo, nimam pojma. Monika je skrivnostna ženska.
Življenje v Kraalu je spokojno, kljub temu, da je moja izbrana zdravnica globoko v sebi rahlo čivavasta vsled nekega bližajočega se zagamanega izpita. Vendar me ne pretepa in čez tri tedne bo tudi ta epizoda za nama, tako da sem nadvse zadovoljen. Z vsakim dnem tudi gibalno napredujem. Zdaj sem že sposoben cele ure strumno stati na eni nogi, oprt na berglo. Ko bi bil malce temnejše polti, bi zlahka kandidiral za poglavarja vseh zamorskih bojevnikov. Mogoče se bom začel sončiti, to bi utegnil biti primeren zaključek kariere pred umikom v zasluženo penzijo.

V petek zvečer sem se v potu svojega obraza pretolkel do bližnje beznice na tradicionalni petkov pir v družbi psihometalurga Twistana in Wobewta the Awtista, ki se je medtem v enem kosu vrnil iz črne Afrike. Vzdušje je bilo nadvse sproščeno in rezgetavo, žlampali smo tiste pire in zagnano kadili, pa seveda oblajali vse pogleda vredne poldevice, ki jih je Usoda prinesla mimo. Roko na srce, tudi najbolj štorast tišler bi jih brez težav preštel na prste ene roke. Ampak to ni tako pomembno. Vsekakor pa je pomembna obljuba Wobewta, da mi bo na gips nakracal zares razkošno nago babo, v naravni velikosti. V tej luči se gips kaže kot pravi blagoslov. Vzel ga bom s seboj, pa kamorkoli naj me že vodi pot.