Arhiv za Februar, 2009

Vsega je kriv Rainer Maria

V silnem loku je moje mogočno, a gibko telo švistnilo skozi zrak. A v hipu, ko sem pristal na deset centimetrov visokem betonskem robniku, me je doletelo spoznanje, da ga celo panterji biksamo. In da sem mnogo manj spreten, kot sem bil poprej domneval. Reklo je “hrsk” in ahilova tetiva je kapitulirala. V nadaljevanju se bo s tem ubadal konzilij veščih, posebej v te namene izurjenih mesarjev. Že vnaprej pa opozarjam: če bodo nameravali z mano uganjati podobne hece, kot so jih spomladi osemdesetega s pokojnim Maršalom, se ne grem. Za invalidski pevski zbor imam čisto premalo posluha, pa tudi nobenega veselja.

Toplo odsvetujem guglanje slik na temo “Achilles tendon”, sicer boste deležni pogleda na vseh sort svinjarije.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.02.2009 | 12 komentarjev »

Mens sana

S ponosom objavljam, da smo v Kraalu Jablonsky po novem za drage denarje profitirali imenitno mučilno napravo.

Nasledila je tisto prejšnjo, pasme Tunturi, ki je po dolgih letih solidnega mučenja pred kratkim izkrvavela, ravno v trenutku, ko sem sklenil spet malo razmigati svoje zaležano trupelce. Deli njenega skeleta zdaj vdano rjavijo v kotu, zelo se namreč navežem na vsakovrstno ropotijo. Slava ji.

Danes sem novo pridobitev preizkusil in prvih 500 zavesljajev je prenesla izredno dostojanstveno. Vsekakor mnogo bolje kot neka druga, cenejša zadeva, ki sem jo pritovoril iz nekega supermarketa, misleč “bo že dobra zame” in je bedno izdihnila pri tristotem zavesljaju. Nakar sem jo bil seveda prisiljen spet razmontirati, zmetati v škatlo in odtovoriti nazaj.

Manj dostojanstveno kot nova mučilna naprava je test prestalo moje trupelce. Prav vsi dolgo zanemarjani glidi so se na vso moč upirali nasilju in mi škripajoč dopovedovali, naj si od tega avto-maltretiranja ne obetam nič dobrega. Saj si tudi ne. Vem, da bo vsaj v začetni fazi lila kri, pa takisto švic in solze. Vendar me žene upanje, da bom torturo ipaq preživel in se v lahkotnejših pomladanskih oblačilih že pojavil postaven, kot sem bil v svojih mladih letih. Ha, če bom dovolj dolgo vztrajal, bom morda nekega dne celo svetal vzor svojim pravnukom. Za tak cilj se je pa že vredno boriti.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |21.02.2009 | 8 komentarjev »

Dream Team

Mogoče sem pozabil omeniti, da sem član Dream Teama. Blazno smo uigrani. Dvomim, da znajo igralci kateregakoli drugega moštva tako učinkovito faulati lastne soigralce kot mi. Če kdo od pofaulanih še vedno krevsa po terenu, ga dokrajči selektor, ob požrtvovalni pomoči maserja in klubskega dohtarja. Po številu doseženih avtogolov prepričljivo vodimo, avtogoli iz elferjev so pa sploh prave mojstrovine.

Logično je, da je na ta način nemogoče zmagati katerokoli tekmo. Se nam pa zato nasmiha priložnost, da prav v kratkem osvojimo Pokal Luzerjev. V trajno last

Rajnki Hemingway bi ob tem verjetno pripomnil: “But man is not made for defeat. A man can be destroyed but not defeated.” Če on tako pravi, bo že nekaj na tem.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |21.02.2009 | 4 komentarjev »

Spet pošta

Očitno postajam popularen. Danes mi je v moj emajlirani nabiralnik naplavilo steklenico. V njej je tičalo pismo. Iz črne Afrike mi ga je poslal Wobewt the Awtist, po domače Nori Malar. Wobewt slovi po tem, da

  • zna imenitno nakracati nago babo, kot se vidi TULE
  • že dolgo vrsto let zaman čakamo na njegovo spletno stran, kot se vidi takisto TULE
  • jaz kot tak že precej daljšo vrsto let zaman čakam, da na steno moje votline nakraca velikansko nago babo, z ravno prav celulita, z ravno prav povešenimi dojkami in sploh z vsem, kar baba mora imeti, če ni plastična. Plastične namreč rabimo samo za treninge prve pomoči, pa mogoče za vodenje kake obskurne TV postaje.

Kakorkoli, pismo iz steklenice je bilo takole:

in pomeni, da Wobewta vsaj do trenutka, ko je steklenico zalučal v morje, niso popikale mambe ali pomalicali Hotentoti. Pa tudi za zamorskega kralja ga menda niso ustoličili, to bi bil pa zares kaos. Edino prav je, da se vrne domov, tu smo ga že vajeni.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |18.02.2009 | 13 komentarjev »

Pildek v nabiralniku

Pildki, ki človeka vabijo, naj se zglasi na bližnji pošti, običajno ne obetajo nič dobrega. V večini primerov te tam čakajo drugi pildki, ki te obveščajo, da te pričakuje sodnik, da si pozabil plačati kako neumnost, da so ti nakalkulirali višje alimente ali da nisi sprejet tja, kamor bi se zares rad vštulil. Tak pildek me je čakal v nabiralniku in konkretno naščeperjen sem odvihral na pošto, pripravljen, da se stepem s poštno uslužbenko. Ta je moje izpade poznala že od prej in roka ji je kot slučajno počivala na težkem luknjaču za papir. Kot kaže, je od zadnjega srečanja tudi redno zahajala v fitnes. Njeni bicepsi so bili kolosalni. To me je malce prizemljilo. Potisnil sem frdamani pildek na pult obenem z osebno. Slednje ni niti pogledala. Kot že omenjeno, poznala sva se od prej. Desnica ji je še vedno počivala na luknjaču, z levo pa je segla pod pult in predme položila zajetno rumeno rjavo ovojnico. Običajno so modre in tudi ne tako zajetne. Da ni kaka provizija?

Zbegan sem se pozabil posloviti, vendar mislim, da to ni poslabšalo mojih odnosov s poštno uslužbenko. Komaj sem čakal, da pridem domov in v miru preštejem novce. Mogoče jih bo dovolj, da kupim še en star moped? Morda celo še eno garažo?

No, ni bila provizija. Itaq nikoli ni. Bilo pa je tole:

in tole:

Radgonski biser mi je v napadu dobrotljivosti poslal dve svoji knjigici. Hvala, Domovoj. Mopedov imam že dovolj, za dobro knjigico se pa vedno najde prostor :)

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |17.02.2009 | 12 komentarjev »

Lady Suzana

Zaradi moje ZVIZofilije se obeta v štali Kraala Jablonsky precejšnja gneča. Tako se je moja gubernatorka, ki je topogledno precej bolj razsodna od mene, odločila, da se poslovi od svoje zveste Suzi.

Kar je sicer velika škoda, kajti (kot lahko vidite že po fotkah) gre za iskro in z ljubeznijo negovano kobilico, ki je lastnica ni nikoli metala po tleh ali z njo počela traparij, ki so med mopedisti prej pravilo kot izjema. Tudi kilometrov je Suzi predrncala zelo malo.

Jaz jih imam na števcu že bistveno več, pod isto komando, pa še kar laufam.

Seveda sem že iz navade malce hinavčil in ugovarjal, ampaq ZVIZofilija je huda bolezen in gubernatorkina beseda je zakon, tako da sem včeraj klonil in spisal OGLAS. Zdaj si bomo seveda prizadevali, da Lady Suzani najdemo skrbnega gospodarja. Zasluži si ga.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |16.02.2009 | 9 komentarjev »

Novica poslavljajočega se tedna…

…je ta, da so sosedje Italijani odprli novo obvoznico okoli Benetk. Končno! Kjer sem se prej plazil po klavstrofobično ozki prejšnji obvoznici v paničnem strahu, da me bo bodisi od strani nagačil kak uspavan tovornjakar bodisi od zadaj kak povampirjenec z BMWjem ali da bomo ure dolgo tičali v nepremični koloni, sem zdaj padel mimo kot gospod in v navdušenju celo pritisnil par fotk.

Po novem se elegantno vštuliš na autostrado pri Devinu in se izštuliš recimo v Etruriji, ne da bi moral vmes plačevati cestnino. Kar pomeni tudi priložnost manj, da bi ti prevejani cestninar uvalil kovanec za 500 lir namesto tistega za 2 €ura, česar seveda v ihti ne opaziš do trenutka, ko te naslednji cestninar obravnava kot zadnjega kriminalca, češ kaj zaenega hudiča mu tiščiš te ničvredne fucke. Čeprav so Italijani še vedno patološko navezani na svojo preminulo valuto in recimo ceno crkovine, ki jim jo jaz ponujam v €urih na kilogram, v hipu pretvorijo v lire na kvadratni fus. Razumi jih, kdor jih more, jaz jih po skoraj treh desetletjih mešetarjenja še vedno bolj slabo.

Najbrž nima smisla povzemati vseh dram in jadikovanj, s katerimi so mi stregli dva dni. Bella Italia je pač dežela, kjer se je rodila commedia dell’arte in Toskančerosi so priznani pravljičarji že od Danteja in Collodija ven. Je pa treba priznati, da celo njim zadnje čase res ne cvetijo rožice, razen morda krizantem. In marsikateri še do nedavna našopirjen podjetnik je zdaj videti kar solidno nacufan po robovih in od moljev načet. Tako pač to gre. Ne sanja se mi, kaj je Možicelj Tam Zgoraj šušmaril v svojem laboratoriju, se mi pa dozdeva, da mu je iz kake petrijevke ušlo nekaj izrazito agresivnega in nas, človeke, okužilo s pogoltnostjo. Vsega je dovolj za vse in nobene realne potrebe ne vidim po pretepanju, če si seveda ne zabijemo v glave, da nam pripada več, kot rabimo za čisto kulturno življenje. Ampaq mi se seveda radi pretepamo in tekmujemo, kjer se le da, na koncu pa ima tistih par srečkotov milijonkrat več kot rabijo, vsi ostali gumpci pa nimajo nič. Posebno brihtna pasma menda res nismo, sicer bi se najbrž iz zgodovine že kaj naučili.

Mejdun, kam me je zaneslo!  Hotel sem samo povedati, da je tanova obvoznica prima stvar, da sem se srečno vrnil iz bella Italia in da čez petnajst minut zaključujem tedensko tlako. Ostale traparije lahko mirno preskočite. Mejte se.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |13.02.2009 | 2 komentarjev »

Železninarstvo Žablonski

Nekoč je bil Rowlf ZVIZ. Rodil se je v hiši gospoda Suzukija tamkaj v Deželi vzhajajočega solnca pred skoraj tremi desetletji. Ker je bil lep kot naslikan voluharček, si ga je poželel gospod Helmut iz Dežele Oktoberfesta. Pa so udarili v dlan in mu ga prepustili, v zameno za skromno vsotico 5.965 tedanjih nemških mark. Domnevam, da je bila v njegovem sedlu marsikatera po ljubezni koprneča Fräulein v dirndlu deležna izleta v bližnji gozdiček, kakršnih po Bavarskem ni malo. Leta 2007 je gospoda Helmuta že krepko trgala reuma, odločil se je, da izleti v gozdičke niso več pravi šport zanj in Rowlf ZVIZ se je tako natanko 14. decembra tistega leta preselil v Kraal Jablonsky.

Izkazalo se je, da je bil gospod Helmut svojevrsten delinkvent, saj je na sicer čudoviti moped rad obešal ogabne kromane tačke, butaste nalepke in podobno šaro, poleg tega pa je prav perverzno experimentiral z neustreznimi šraufi in ob tem marsikaj polomil in nastalo škodo reševal s švasanjem in podobnimi horuk ukanami. To spoznavši, sem sklenil dvoje:

  • z gospodom Helmutom si ne mislim dopisovati, kamoli sklepati kameradstva
  • Rowlf ZVIZ mora biti deležen totalne preobrazbe, da bo spet lep, kot se spodobi

Rečeno – storjeno. ZVIZ je na jésen lanskega leta našel kotiček v delavnici na koncu mesta, kjer sem ga lastnoročno in pod umnim vodstvom mentorja Jurija spremenil v puzzle ter skoraj vse koščke shranil v par kartonastih škatel,

mogočni agregat pa na častno mesto na ponku (agregat je sploh krasno ime za mašino, ponk pa za delovno mizo).

Z Jurijem sva staknila glavi in obilo filozofirala, na koncu pa naredila natančen popis vsega

  • kar bova zadegala stran
  • kar bova nabavila novega
  • kar bo treba na novo pomalati
  • kar bo treba na novo kromati
  • pretapecirati
  • spolirati
  • itd

Po pravici povedano, ob pogledu na kup železnine in delčkov, ki jim ne vem niti imena, kamoli namena, sem kar malce zaskrbljen, če bo vse to še kdaj sedlo skupaj v neko smiselno in delujočo celoto. Ampak Jurij je priznan čarodej in uspešno zatira v meni prebujajočo se paniko. Kakorkoli, v potu svojega obraza sem prekrižaril kompletno medmrežje z bližnjo okolico vred in nekako mi je uspelo nagrebsti skupaj večino predvidenega materiala. Za ostalo bo pa treba improvizirati.

Medtem je na sceno že uletel ličar Emilio, ki je pomalal tank in stranske deklne, in to zares lično. Morda prav od tod izhaja beseda “ličar”. Tule je fotka pomalanega tanka, da ne bo kdo mislil, da prodajam bučke:

Moški, ki brezsramno vtika prste v vse možne odprtine pomalanega tanka, je Jurij – filozof, čarodej, tankistični ginekolog in sploh človek mnogih talentov. V prostem času pa šraufa mopede.

ZVIZova hrbtenica, ki se ji strokovno reče geštel, je vzorno speskana in tudi na novo pomalana.

Na tako pripravljeno osnovo bomo počasi in z občutkom obesili agregat in vso ostalo ropotijo. Mudi se prav nikamor. Vsekakor pa sem prepričan, da bova ZVIZ in jaz do naslednjega obiska Kraljice pripravljena, lepša in bolj bleščeča kot kdajkoli. No ja, vsaj kaka polovica naju.

Evo, sem skoraj pozabil povedat tanajvažnejše: Rowlf ZVIZ se bo po novem imenoval Renato Rowlf ZVIZ.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |10.02.2009 | 25 komentarjev »