Arhiv za Januar, 2009

Kako je odklokotal po Marici nacionalni ponos, pa še sanje o večni ljubezni

Tistega leta sem se potikal po Bolgariji v družbi dveh Italijanov, Điđija in Nilota. Bili so lepi časi. Izraz »recesija« si našel samo v slovarju tujk, pa še to po nakjučju in mešetarili smo s crkovino, da se je kar kadilo. Kljub svoji pregovorni skromnosti moram povedat, da sem omenjenima sopotnikoma rešil življenji, in to večkrat. Brez mene bi gotovo še vedno tičala v kakem križišču, ne vedoč, kam naj kreneta. Bolgari namreč negujejo lepo navado, da kažipote flegma nakracajo v kvakici in jim jako elegantno dol maha, če sploh kdo razume, da je Велико Търново pravzaprav drugo ime za Veliko Tarnovo, Пазарджик za Pazardžik in tako dalje. Jaz sem razumel in bil zategadelj ponosen nase. Prištejmo še podatek, da smo se bili Slovenci le slabo leto poprej izmuznili iz bratskega objema nekdanje Juge, pa vam bo hitro jasno, odkod občutek, kako čvrsto držim tistega tam zgoraj za prašnike. Kot Vinnie Jones v najboljši izdaji.

Tako smo se prekrasnega februarskega dne utaborili v Plovdivu, natančneje v tamkajšnjem hotelu Leningrad. Plovdiv leži ob reki Marici. Niže doli ob njej se je pred stoletji odigrala velika bitka, v kateri so največ profitirali Turki, nekaj pa tudi Kraljevič Marko, ki je nasledil svojega ubitega očeta Vukašina. Ampak pustimo to. Plovdiv je staro mesto. Menda so se prvi tam naselili Tračani, kasneje Grki in Rimljani, še kasneje pa so si ga malo podajali Bizantinci, Turki in Bolgari, kakor je pač naneslo. Prekucnjenega kamenja torej leži tam okoli obilo, žal pa se nam ga po celodnevnem beganju križem-kražem po Rodopih ni dalo občudovati. Raje smo ostali kar v hotelu na večerji, kasneje pa smo občudovali bogat kulturnoumetniški program. Ali nekaj takega.

Naključje je hotelo, da je prav v tistih dneh tamkaj gostoval cel ansambel brhkih žonglerk, uvoženih iz Krivojroga. Kot se je izkazalo kasneje, je bilo vsem po vrsti ime Irina. Bojda gre za lokalni običaj, morda zato, da ne prihaja do nepotrebne zmede. Sedeli smo torej v našem separeju, izmenoma občudovali zdaj to zdaj ono Irino, včasih pa tudi ducat Irin skupaj in kar toplo je postajalo. Najbrž tudi po zaslugi gladko tekočega mavruda, s katerim smo negovali izsušena grla. Stranski učinek je bil tudi ta, da se je po tretji ali četrti buteljki sicer vedno zadržani Điđi izkazal za izvrstnega oskrbnika in nas oskrbel s tremi Irinami, ki naj bi nam malce delale družbo. Artistke se niso branile, pridno so posegale tudi po obveznem šampanjčku in vzdušje je kmalu postalo domačno.
 

Meni je pripadel čeden primerek žonglerke, že na prvi pogled slastno štrapacnega videza. Nekaj med princes krofkom in telico znamke simental, čeprav se bo morda komu, ki ni bil poleg, zdela primerjava čudna. V glavnem, nikakor ni dajala vtisa, da bi utegnila biti že po prvi malo bolj intenzivni gimnastiki vsa polomljena in za nobeno rabo. To se pa dandanes ceni. Ugotovil sem tudi, da je prava svetovljanka, saj je z največjo samoumevnostjo artikulirala celo najbolj zapletene italijanske besede kot denimo “amore”, “pompino” in “centomila lire”. Okoli tovrstnih debat se pa lahko človek kar precej dolgo zadrži, ne da bi mu postalo neskončno dolgčas. Kadar je zmanjkalo besednega zaklada, so pa roké priskočile na pomoč. Bila sva si že kar hudo naklonjena. Izvedel sem marsikaj o Krivojrogu, kar pa sem seveda takoj pozabil. Ona pa je na vsak način hotela izvedeti, kakšno je življenje v bella Italia, ker da si že od nekdaj želi tja. In sem pojasnil, da sem pravzaprav Slovenec, misleč “zdaj se bo šele raznežila, saj ves svet ve, iz kakšnega testa smo”. Pa ni bilo čisto tako. Malo čudno me je gledala, potem pa je vame izstrelila neurejen rafal mehkodonečih slovanskih besed in nekje na sredi sem ujel besedo Bratislava.

Pa kakšna Bratislava vendar? A si veliko manjkala pri zemljepisu al kaj?

Menda je razumljivo, da se takega faux pasa ne da kar tako spregledati. Pobešenega riuca sem ždel tam v separeju in z distance srepel v Irino, ona pa je bogve zakaj srepela nazaj vame. Zlila je vase še dva ali tri kozarce šampanjca in brez pozdrava odvihrala. Ker ni pazila na gibanje sem porajtal, da sploh nima tako dobre riti, kot je bilo zgledalo pred incidentom. Pa še noge je imela rahitične in na iks. Kakšna sreča, da se je izdala, preden sva začela načrtovati otroke. Za tolažbo sem zlil vase še dobršnjo merico mavruda in osamljen odmanevriral do svoje sobe. Tam pa se mi je želodec spuntal. Ugotovil sem, da ima mešanica pohojenega nacionalnega ponosa, scefranih sanj o večni ljubezni in mavruda zelo grenak okus, potem pa sem vse skupaj odplaknil navzdol v tiho klokotajočo Marico in naprej v Egejsko morje.

Mimogrede, vsega je kriv Domovoj s svojim žužnjanjem o erevanskih lazaretih.

 

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |28.01.2009 | 3 komentarjev »

A to čisto resno?

Ali samo tako, ker je pač treba z nečim zapolniti prvo stran?

Doslej sem bil prepričan, da je treba za to, da si lahko ponosen, nekaj storiti. Samo prebivanje pa ni nek hud podvig, četudi v sicer čisto sprejemljivi kotlinici. Pa na živce mi gre, da folk tako rad stisne klicaj na koncu vsakega stavka.

Klinc, recimo, da je ponedeljek in sem zato še bolj tečen kot običajno.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |26.01.2009 | 7 komentarjev »

Žehta

Namočila sta me Domovoj in Mostly Harmless TULELE. Pranje umazanega perila je torej neizogibno, pa da vidimo, kakšni cinki bodo priplavali na površje.

Žabica: artikel, ki ga s pomočjo vztrajnega lupčkanja pripraviš do tega, da se transformira v princeso. Potem živita skupaj, srečna, načeloma do konca dni. Poskus se večkrat sfiži kot posreči. Kadar pa rata, se ti niti ne sanja, kje si kiksnil. Torej je brez veze, da deliš nasvete ali celo pišeš priročnike na to temo.

Žale: zadnja postaja. Povratnih vozovnic za to destinacijo menda sploh ni.

Žanjica: v ruralnih okoljih predmet poželenja vseh moških, brez izjeme. Posebno mične so tiste s spodrecanim krilom. Muhe znajo biti problem.

Ždenje: aktivnost, ki jo izvajam na tedenskih kolegijih.

Žeja: potreba po pijači. V marsikateri kulturi se uvršča med najvišje vrednote, posledično se manifestira v žlampanju žganice in drugih tovrstnih derivatov. Marsikaj na to temo bi znala povedati pokojna Žašler Karolina in njen soprog, takisto pokojni “Arivederčimars” Žašler.

Želvis P.: glavni junak krajšega proznega dela popolnoma neznanega pisuna. Na koncu ne umre.

Žemljica: pekarski proizvod, ki na nekaj spominja.

Ženin: samec, ki je tekmoval za naklonjenost godne samice in v finalu izgubil.

Žeruh: vrsta kune, pa tudi jaz, kadar zagledam protvan tiramisuja.

Žigolo: oseba moškega spola, ki si služi kruh z oddajanjem lastnih spodnjic, po možnosti z vso opremo.

Žiletka: pripomoček za prešerno smejanje tudi v najtežjih časih. Najboljše rezultate dosegamo z žvečenjem.

Žižek: vrsta slavoja, ki ga je nemogoče razumeti.

Žlahta: strgana plahta. Skupek oseb, od katerih si ne moreš obetati nič dobrega.

Žolti trdnjaki: edini razlog, zaradi katerega hodim na tlako.

Žombatist: bajeslovno bitje, ki sicer ima svoje mnenje, vendar se z njim le redko strinja. Enega skrivam doma, vendar je pravkar zelo zaseden z obdelovanjem polderjev.

Župnik: uradnik, ki mu je smotrno nositi tolste kure, šunko in podobne dobrote, da si s tem zagotoviš naklonjenost vrhovnega šefa. Vsak spodoben župnik ima tudi kuharico. Za vsak slučaj.

Žužnjanje: način izražanja, primeren za prezidente državnih zborov.

Žvokelj: zadnja oseba v telefonskem imeniku.

To je to. Ne nameravam pa zahrbtno spletkariti in delegirati kogarkoli, razen če si denimo Allencija, Sparklovje, Murmel, Schnuy, Valewija ali moj vrli nečak to izrecno želijo. Kandidati si smejo prigrabiti črke po lastni izbiri.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.01.2009 | 16 komentarjev »

Sobota

Danes je tiste vrste sobota, ki jo vsak količkaj razsoden hropec pretrohni varno zabarikadiran v svojem kraalu. Tako tudi jaz. Resnici na ljubo moram priznati, da sem zarana že malce pošportal. Vem, da bi to moral početi pogosteje. Ob vsakem premiku svojega telesca namreč opažam valovanje, ki bi ga le slepa, zaljubljena ali kako drugače prizadeta oseba utegnila imenovati “zapeljivi ples mišic”. Valovanje je nevaren pojav, kajti ob nepričakovani interferenci človek zlahka izgubi ravnotežje in zgrmi po stopnicah. Meni se je to parkrat že primerilo. Resda so bile menda v igri tudi neke substance, vendar se v obširnejše razprave na to temo raje ne bi podajal. Športal sem torej, pa pika.

Trohnenje je dejavnost, ki se po celotedenskem prizadevnem veslanju v razburkanem in od recesijskih vetrov razbičanem vodovju nemarno prileže. Če nič drugega, si človek malo izleči žulje. Za kratek čas pa malce klika po netu in preži, če se bo ven skotalila kaka ljubka, a v izrazito skromne cunjice odeta devojka. Danes se je skotalila TALE. Hercik in sveža, kar se mene tiče. Ne razumem nekaterih komentatorjev, ki so jo kar grdo spljuvali. Če bi imel jaz na izbiro, ali hočem preživeti štiri leta kot brodolomec na otoku z omenjeno devojko ali recimo z odbojkarsko žogo kot Tom Hanks, ne bi niti za hip pomišljal. In verjamem, da boste vsaj v drugo, če ne že v prvo ugotovili, v katero smer bi se nagnila tehtnica. Seveda dajem tu le teoretični primer. Moje brodolomiade so se zaključile pred dobrimi petimi leti in od tedaj me nihče več ne postavlja pred take zoprne dileme. Če ostane tako, se nimam kaj pritoževat.

Sobotna kosila v Interšparu me bodo lepega dne ugonobila. Vedno razmišljam, ali bi bil sposoben požreti cel protvan tiramisuja, če bi se odrekel vsem predjedem. Najbrž bi me vsi malo čudno gledali. Torej sem za predjed požrl faširan šnicl, riž in solato, za glavno jed pa sem si privoščil dve skromni šefli tiramisuja. Saj bi si tri, pa se jih žal ne da zbasat v skodelo. In še vedno so me vsi čudno gledali. Potem sem pa debele tri ure osredotočeno brenčal v pouštr in še zdaj sem malo munjen.

Preostanek sobote mineva v lagodnem klikanju po spletni strani, katere uporabniki

  • v 25 % slišijo na nick, ki vsebuje besedico “bajker” v vseh možnih izpeljankah
  • v 25% slišijo na nick, ki vsebuje številko “46″
  • v 25% slišijo na nick, ki vsebuje besedico “vale”
  • v 25% slišijo na nick, ki vsebuje besedico “rossi”
  • v 25% pa ne slišijo ničesar, ker so jim odprti akrapoti na njihovih mopedih scefrali bobnič, ubili bobnarčka in na ta način totalno uničili sluh

Navedenih 125% bi moralo zadoščati, da ugotovite, za katero spletno stran gre. Zanimivo je, kako pedantno si ti ljudje vse beležijo. Vsak konec leta se večina pohvali z do decimalke natančno navedbo prevoženih kilometrov. Če je številka manjša od 10.000, je treba na koncu obvezno pripopati tažalostnega smajlija: Desettisoč kilometrov??? Če vržem v enačbo svojo povprečno hitrost, bi za tak dosežek pokuril kakih 200 ur, če ne več.Toliko jih pa letno ne pokurim niti za spolnost, s predigro in opravičevanjem vred. Ja, če mi ne bi bilo treba hoditi na tlako, bi bila druga pesem, tako pa:

Kljub dolgoletnemu šolanju me ta populacija vedno znova presune tudi s svojo pronicljivostjo in z argumentiranim razgrinjanjem globalnih problemov. Danes sem recimo izvedel, da so prav vsi PUMPEŽI navadni zločinci, saj nas goljufajo tako pri oktanih kot pri količini goriva. Priznam, meni je to v skoraj štirih desetletjih, kar se pomikam naokoli s pomočjo vozil na bencinski pogon, gladko ušlo. Sem pač bolj bukove sorte. Kljub temu sem pa staknil glavo in se domislil: kako bi bilo, če bi izbral najmanj zločinskega pumpeža in pri njem nabavil večjo količino goriva, potem pa striktno tankal samo doma? Tako bi te pumpež nategnil samo enkrat, naprej bi pa nategoval samega sebe in užival. Malo štorasto je sicer z mopedom na daljša potovanja tovoriti dvestolitrski sod, ampak vse se da, če se le hoče. Mimogrede, a kdo ve, kje se dobi kake manjše dvestolitrske sode? Po možnosti nemške, korejski se namreč kvarijo.

Aja, da ne pozabim: za svojega vrlega oldtajmerja po imenu ZVIZ (v fazi totalne preobrazbe) imam po novem čudovite napise

Mejte se. Jutri je nedelja, pa bomo malo počivali.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |24.01.2009 | 3 komentarjev »

Šahovski komentar Braslava Jablonskyja

Na turnirju pride do zagatne situacije, kadar ugotoviš, da se pravzaprav nahajaš na World Paintball Series. Če nekatere sodelujoče ekipe za nameček uporabljajo še prave kugle, vodene izstrelke in sorodne rekvizite, arbiter pa čveka s prsatimi cheerleaderkami, namesto da bi opravljal svoje delo, te lahko začne resno skrbeti. Olimpijsko načelo “važno je sodelovati” je šlo rakom žvižgat, na to lahko flegma staviš vse svoje prihranke.

Žrtvovanje kmetov, rošade in podobni ustaljeni triki običajno ne povečajo možnosti za vsaj časten remi, enako velja za damin gambit. V bistvu imaš blazno srečo, če lahko predaš partijo in odhlačaš domov. Za kralja ne skrbi, ga bo že kdo prekucnil.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |13.01.2009 | 1 komentar »

Ena kar tako, ker sem položnice že odklikal, športat se mi pa ne da

Moj prvorojeni otrok je že velik. Pretekli mesec je korajžno vandral po Avstraliji, kamor jaz kot zapečkar najbrž ne bom nikoli prodrl. Z vandranja mi otrok ni prinesel niti wombata niti kenguruja, kot sva bila prvotno dogovorjena, pač pa tale spominek:

Verjetno je tako še bolje.

Trenutno poskusno binglja v mojem scriptoriumu (spominek, ne otrok), tik pod kamnom, ki namesto mene žebra om-mani-padme-hum, tik nad skodelico kave v spomin na Ivana in malo desno od Megan Fox, ki ji menda nagaja avto. Marsikdo bi ji nagajal, če bi le imel priložnost.

Spominek zdaj čaka, da mu bo gubernatorka kraala Jablonsky določila pravo mesto. Iz česar sledi, da je gubernatorka oseba, ki v mojem življenju postavlja stvari na pravo mesto, kar mi je v večje zadovoljstvo kot bi to smel priznati klasični patriarh.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |10.01.2009 | 4 komentarjev »

Vse skupaj je za luno

Zapletlo se je leta ‘69, ko sem bil strašansko zaljubljen v sosedovo Barbaro. Seveda nisem imel z njo, razen hrepenečih pogledov in nenehnega vzdihovanja, popolnoma nič. Isto velja za večino punc, v katere sem bil doslej strašansko zaljubljen. In sosedova Barbara nima popolnoma nič s tistim, o čemer sem se pravzaprav namenil tule razpredati. Gremo torej še enkrat, pa po možnosti malo bolj zbrano:

Zapletlo se je leta ‘69. Spominjam se, kako smo čoporativno ždeli pred črnobelimi televizorji znamke Ei Niš in čakali na razplet vesoljske tekme med Američani in Rusi. Marsikdo med nami je vse do zadnjega potihem upal, da bo v trenutku pristanka lunarnega modula izza kake skale prav po medvedje prikorakal mužik v valenkah in kučmi, zrecitiral dolgovezno dobrodošlico v cirilici ter Armstrongu ponudil kruh, sol in vodko. To bi bila res posrečena šala, vendar se žal ni zgodila. Armstrong je pristal, se sprehodil, zaželel srečo gospodu Gorskyju in odfrčal nazaj domov. Kasneje se je sicer obilo šušljalo, da je bila cela epizoda posneta v Holivudu in ne na luni, ampak škoda je bila že storjena. Rusi so se kujali.

Bratje Rusi so znani kot izvrstni strategi, ki ne štartajo na prvo žogo. Zato so tudi tako dobri v šahu, kjer, kot vemo, žoge sploh ni. Razen če so zadnje čase kaj spreminjali propozicije. Strategi so se torej kujali in čakali na ugoden trenutek za osveto. Štirideset let. “Maščevanje je jed, ki mrzla najbolj tekne,” zagotavlja star pregovor. In v nadaljevanju imamo žal izvedeti, kako zelo to drži.

Rusi so se dobro zavedali, da Amerike ne morejo kar tako bombardirati, kajti Američani slovijo kot jeznorit narod. Pa tudi daleč je. Zato pa je prikladno pri roki Evropa, ki se z Ameriko vse prerada pajdaši in kot starikava dama ni tako zelo vzkipljiva. Razen Italijanov, seveda. Ki pa jih posledično vedno fašejo po gobcu.

Zgodovina tudi uči, da se ljudi ne sme zaplinjevati. Celo kaznivo je. Nikjer pa izrecno ne piše, da se ne sme početi ravno nasprotnega. V nekem smislu bi bilo absurdno, če bi to kje pisalo.

In tako so Rusi sešteli 1 + 1, inscenirali spor z Ukrajinci, s katerimi so v resnici najboljši prijatelji, ter z odločno kretnjo zaprli pipico za plin. Seveda niso čakali prav na datum štiridesetletnice blamaže na luni, to bi bilo takoj sumljivo. Poleg tega se v pripeki, ki običajno vlada tam okoli 20. julija, nihče ne bi zavedel, da ga pravzaprav zebe. Pri minus desetih stopinjah januarja je pa seveda pesem povsem druga. Evropa šklepeta z zobmi, kolikor jih še ima. Amerika se otepa z lastnimi težavami in se v po njeni zaslugi nastalo kolobocijo kaj extra ne vtika. Rusi so pa spet carji. Upam samo, da komu ne pride na misel napotititi v Evropo kontingent frigidnih ukrajinskih diverzantk. Ker pol smo pa res zmrznili.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |9.01.2009 | 5 komentarjev »

Harmonie der Welt

Zdajle, ko smo tako prikladno sami, vam na uho zaupam skrivnost: nisem si ravno vedno všeč. Pravzaprav se mi to dogaja skoraj vsako jutro. Takrat se namreč običajno brijem in tega ne znam početi brez ogledala. Bljak!  Na srečo vstajam zgodaj in imam čas, da se malo zdruznem sam vase ter se obzirno terapiram. Nekako v smislu:

“Žakob, kozel stari, če drži, da si celo ti ustvarjen po Njegovi podobi, potem vendar ne moreš vihati riuca nad samim seboj. Kajti to bi pomenilo, da vihaš riuc nad Njim. To pa ne zgleda, kapiš? Saj se lahko nenazadnje še razsrdi in pošlje nadte kaka uljesa, če ga boš takole sračkal.”

In počasi pridem k sebi. Ni ga boljšega zdravila kot grožnja z uljesi, vam povem. Pa kaj pol, če sem malo bolj na hitro skup zmetan? Marsikdo je še na slabšem. In ob tem seveda pomislim na vsakovrstne amebe, ki prav v tem trenutku prešerno rajajo pod kamni v vsaki spodobnejši mlakuži, veseleč se, kako da so ravno one in nihče drug ustvarjene po Njegovi podobi.

Zakaj pa pravzaprav ne? Jaz kot izrazito prilagodljiva persona nimam s tem nikakršnih problemov. Kje pa piše, da ima ravno naš župnik prav, vse amebe pa se motijo? In četudi kje piše, gotovo nekje drugje piše prav nasprotno. Če se začnemo pričkat okoli takih malenkosti, ne bo nikoli miru na Zemlji, garantirano.

Tako se, spravljen z amebami, s samim seboj in z vsem tistim, kar se gnete na ozkem prostoru vmes, nekako preharmoniram skozi vsakdan. Najbrž res ne tako lepo kot Hindemith, ampak vsaj nobene nove vojne ni zaradi mene. To pa tudi ni tako malo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |8.01.2009 | Komentiranje onemogočeno

Reptili

Če je kdo izrazit ljubitelj reptilov, naj jih pride občudovat na naš konec. Običajno se vsak delovni dan okoli sedme ure zjutraj trumoma plazijo okoli v avtomobilih z raznimi neljubljanskimi registrskimi tablicami in oprezajo, kdaj se bo kateri od domorodcev speljal na šiht in osvobodil parkirni prostor. Potem urno smuknejo v nastalo vrzel in se peš odplazijo proti centru, vozilo pa ostane fosilizirano v povprečju za kakih osem ur. Predvidevam, da tudi šiht reptilov traja osem ur. Če je čas fosiliziranega stanja krajši, so najbrž prišli samo po opravkih.

Ko zmanjka parkirnih prostorov, so dobri tudi pločniki, zelenice, pešpoti, vhodi v bloke in garaže, dovozi za reševalna in gasilska vozila, dvorišča, otroška igrišča, kegljišča, sidrišča in školjčišča - skratka vsi prostorčki, kamor se da zbasati avto in stanejo manj kot uradni parking v centru, prikladnih deset minut hoje oddaljenem od našega predmestja.

Reptili so jako agresivni. Če jih človek skuša opozoriti, da tako vendar ne gre, sikajo. Tudi penijo se. S takimi pa ni pametno imeti opravka. Že zaradi Eve Lee Müller ne, če si nočeš nakopati na pukl škandala. In milo za drago jim tudi ne moreš vrniti. Ali naj grem zdaj parkirat v Postojno ali Novo mesto, če se mi kdaj zahoče priti domov v času, ko imajo reptili uradne ure? Saj nisem zmešan. Vsaj toliko ne, kolikor se mogoče vam zdim.

Špekulanti so seveda izkoristili stisko domorodcev in dvignili cene garaž v nebo. Zadnjič sem se čisto iz firbca za eno pozanimal in možakar je brez vsakega sramu zahteval (upam, da sedite) bogatih 30.000 €urov. HALOOO!  Za klavrnih cca 15 kvadratov, kamor lahko zbašeš svoj na kredit kupljeni pleh, če imaš srečo in ti ni kdo zaparkiral dostopa???!!! A se komu sploh sanja, koliko časa moram za ta denar delat? A zna kdo zračunat, koliko pirov je to? Približno 60.000 piksen tistega tapocenskega pri najboljšem sosedu. Nima veze, če je zanič, prbije pa le. Največji hec je, da čez dva dni oglasa ni bilo več. Model je garažo prodal. Očitno se je nekdo odločil, da bo abstiniral do grenkega konca svojih dni.

Danes sem za hec pobluzil po netu in prečekiral cene garaž v provincah, iz katerih se (po tablicah sodeč) k nam priplazijo reptili. Gibljejo se nekje od 3.000 pa tja do 10.000 €urov. Najbrž ni še nikomur prišlo na misel, da bi lahko za vsaj 20.000 prišparanih €urov občasno vendarle parkiral v garažni hiši. Samo iz solidarnosti do nas, ubogih domorodcev. Ali vsaj častil kak pir, pa bi se takoj lepše razumeli.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |7.01.2009 | 20 komentarjev »

Kladivar


Kot se precej na glas šušlja, si mladenič želi rente. Jasno, kdo si je pa ne? Drznil si bom trditi, da nihče od mojih prijateljev in znancev ne bi odkorakal direkt na barikade kričat prevratniške parole, če bi mu kdo grozil z apanažo do konca dni. Verjetno iz preprostega razloga, ker se z nerazsodnimi in drugače sumljivimi ljudmi iz principa ne družim. Razen morda ponevedoma. V tej luči se mi torej Primoževa želja ne zdi prav nič sporna in ga podpiram.

Tudi sicer goreče upam, da bo fantu uspelo. Pa ne toliko zaradi njegovega pogosto omenjanega prispevka k promociji in prepoznavnosti Slovenije. Po pravici povedano, niti ne vem natanko, kaj naj si pod tem pojmom konkretno predstavljam. OK, menda je podelitev kolajne in igranje slovenske himne v Pekingu že na samem stadionu spremljalo kakih 90.000 gledalcev. Da o tistih milijonih pred TV sprejemniki sploh ne govorimo. Nam so se seveda ponosno napenjale grudi. Priznam, le malo je manjkalo, da si nisem na čelo pritisnil štemplja MADE IN SLOVENIA in paradiral okoli v samih minimalkah. Toliko, da se vé, iz kakšnega testa sem. Kršenmatiček!

Ampak kje se kaže praktična vrednost skovanke, ki se danes velikodušno uporablja v zvezi z vsako Melanijo Knaus? Ali je kdo od vnetih uporabnikov izraza »promocija in prepoznavnost Slovenije« kjerkoli ovrednotil, za koliko se je povečal pritok turistov, ki so za vsako ceno hoteli preživeti vsaj dan ali dva v deželi, katere prebivalci lučajo kladiva osemdeset metrov daleč, kadar imajo dober dan, pa še dlje? Ali za koliko so se iz istega razloga povečala vlaganja tujcev v slovensko gospodarstvo? Ali imamo po novem Slovenci povsod popuste na rabljena kladiva? Ali kaj podobno otipljivega? In če je bila raziskava narejena, kje so objavljeni rezultati? Bi si jih veljalo ogledati, čisto iz firbca. Pa da bomo vedeli, o čem pravzaprav govorimo. Ker, če gre pri vsem skupaj samo za fotkanje trenutnih političarjev skupaj s trenutnimi dobitniki medalj in poceni nabiranje predvolilnih točk, to ne velja.

Žal pa moram priznati: tudi moji razlogi, da Primoža podpiram, so precej sebične narave. Potihem namreč kalkuliram, da če uspe njemu, bi se morda tudi jaz prislinil zraven za kako skromno rento. Nadejam se celo, da bi me možakar podprl. Saj bojda se ne bori izključno zase. Tako vsaj pravijo. Kladiva resda niti v najbolj divjih sanjah ne sunem pol tako daleč kot on in ga skoraj gotovo nikoli ne bom. Brez ustreznega treninga ne gre, jaz pa sem v svojih vihravih letih raje balincal. In sem bil celo prisiljen treninge malce zanemariti, odkar delam. To pa je približno toliko let, kolikor je Primož na svetu. Himne sicer niso nikoli igrali meni na čast, ker veslanje na galeji pač ne spada med olimpijske discipline. Sem se pa vedno po najboljših močeh trudil, da nisem delal sramote sebi, s tem pa tudi svoji domovini. Večinoma kar uspešno. To je pa že skoraj neke vrste promocija. Pa še učinki so redno spremljani in dostopni v raznih bilancah.

V življenju vsakega moškega neizogibno pride trenutek, ko mu izdajalske kapljice na špicih čevljev povedo, da je zanj čas semiša nepreklicno minil. Vzporedno s semišem pa se običajno poslovi še marsikaj drugega. In če ni omenjeni moški že povsem senilen, se ob tem vpraša, kaj neki bo počel, ko ne bo več mogel početi tistega, s čimer si trenutno služi kruh. Tisti posebno pronicljivi primerki niti ne čakajo na omenjene kapljice, pač pa si to existencialno vprašanje preventivno zastavijo že prej. Denimo še preden si nadenejo tretji križ. Pametno. Jaz, ki očitno spadam med malo bolj tumaste, si ga pa vse pogosteje zastavljam šele zadnje čase.

Saj res, kako pa bo, ko se denimo ne bom mogel več zbasati v avto ob štirih ali petih zjutraj, odšvigati na kakih 400 km dolgo pot, tam odigrati simultanko s petimi ali šestimi lokavimi in z vsemi žavbami namazanimi partnerji in na koncu spet odšvigati istih 400 km nazaj domov, po možnosti s kako zmago v žepu in z občutkom partnerjev, da so vsaj remizirali? Zadeve, ki so bile včeraj simpl, so danes težavne. In jutri bodo morda zame že neizvedljive. Kaj bo potem? Nabiralnik mi začuda ne poka po vseh švasih od bolj ali manj mamljivih ponudb, da bi treniral kake obetavne naraščajnike. Verjetno mi bo delodajalec nudil knjižno nagrado in me s priporočilnim pismom v žepu expresno zvagoniral na nek določen Zavod, kar je v bistvu drugo ime za deponijo. Tam pa za betežnega in podgromastega preužitkarja ne bodo imeli niti najmanjšega posluha. Škrtarili bodo pri vsakem krajcarju in me za nameček še postrani gledali kot najbolj požrešno gosenico v skledi drago plačanega motovilca. Kot da ne bi že trideset let vdano in obilno prispeval prav v tisti šparovček, ki naj bi služil za take primere. Za naš vsakdanji motovilec, v nekem smislu. Jeba na kubik. Pa mislite, da se kdo kaj sekira okoli tega? Garantirano nihče. Razen seveda mene in menda Primoža. Zato pa tudi navijam zanj. Ker vem, ko bo on grmel za pravico, gotovo ne bo pozabil ujca Jakoba in ostalih iztrošenih vlečnih kljuset. Ni tiste vrste človek. Vsaj upam, da ni.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |6.01.2009 | Komentiranje onemogočeno