Eine kleine Garagenphilosophie
Mogoče sem kje že omenil, da je garaža prostor, ki ga potrebuje vsak pravi moški. Ne glede na to, če poseduje avto ali ne. Zelo pomembno je, da ima garaža vrata, ki se jih da zakleniti odznotraj, tako da človek ostane sam s svojimi šraufi, flohajzni in rorcangami, ki jih preklada sem in tja po trenutnem navdihu, medtem pa se mu misli sproščeno kosmičijo po najbolj zakotnih okljukih možganistanov. Aboriđini v podobne svrhe bojda zahajajo v puščavo, tej dejavnosti pa pravijo walkabout. Pri nas puščav kronično primanjkuje, zategadelj nam garaže še kako prav pridejo.
Danes zarana sem kaki 2 urici walkabautiral, prekladal flohajzne in brez potrebe pleskal vrata, izkosmičilo se je pa (mogoče malce v duhu usmeritev za prihajajoče leto, pa prav nič v zvezi z Domovojevo slovito tretjo točko) tolele:
Če koga voda prav neustavljivo mika, naj vendar skoči.
Z malo sreče lahko ugotovi, da je prav nadarjen plavalec. Lahko celo postane popularen, kot svojčas Esther Williams ali Johnny Weissmüller.
Z malo manj sreče mu bodo naključni mimoidoči ploskali, češ kako dolgo da zdrži pod vodo. In morda bo usoda prinesla mimo kakega zagrenjenega poeta, ki bo v hipnem preblisku spesnil kaj v smislu:
Bläuliche bleiche
menschliche Leiche
in einem Karpfenteiche
ali celo malo bolj dolgovezno:
Und in dem grossen Teiche
da fand man seine Leiche.
Er war so blau,
er war so blau.
Er hielt ‘nen Zettel in der Hand
worauf geschrieben stand:
Ich hab’ gesoffen wie ein Schwein
und fiel herein.
in bo v hipu požel svetovno slavo, češ kako rahločuten mojster ubesedenega trenutka da je. Ljudje smo v glavnem tako naštelani, da najbolj vneto kujemo v zvezde ravno tisto, kar najmanj razumemo. Logiš, kdo pa rad izpade bebo?
Kakorkoli, posebne drame okoli skakanja v vodo se ne splača zganjat, se mi zdi. Zlasti odkar sem prečekiral propozicije in ugotovil, da je čas za kesanje strogo omejen in poteče natanko ob poslednjem švistu kose. Takrat mora slehernik (hočeš – nočeš) odložiti posmrkani robec, se nasloniti nazaj in prekrižati roke na prsih. Goljufanja ni.
Ni bogvekaj, ampaq toliko zaenkrat. Nadaljujemo po oglasih. Ali pa tudi ne.
