Arhiv za December, 2008

Eine kleine Garagenphilosophie

Mogoče sem kje že omenil, da je garaža prostor, ki ga potrebuje vsak pravi moški. Ne glede na to, če poseduje avto ali ne. Zelo pomembno je, da ima garaža vrata, ki se jih da zakleniti odznotraj, tako da človek ostane sam s svojimi šraufi, flohajzni in rorcangami, ki jih preklada sem in tja po trenutnem navdihu, medtem pa se mu misli sproščeno kosmičijo po najbolj zakotnih okljukih možganistanov. Aboriđini v podobne svrhe bojda zahajajo v puščavo, tej dejavnosti pa pravijo walkabout. Pri nas puščav kronično primanjkuje, zategadelj nam garaže še kako prav pridejo.

Danes zarana sem kaki 2 urici walkabautiral, prekladal flohajzne in brez potrebe pleskal vrata, izkosmičilo se je pa (mogoče malce v duhu usmeritev za prihajajoče leto, pa prav nič v zvezi z Domovojevo slovito tretjo točko) tolele:

Če koga voda prav neustavljivo mika, naj vendar skoči.

Z malo sreče lahko ugotovi, da je prav nadarjen plavalec. Lahko celo postane popularen, kot svojčas Esther Williams ali Johnny Weissmüller.

Z malo manj sreče mu bodo naključni mimoidoči ploskali, češ kako dolgo da zdrži pod vodo. In morda bo usoda prinesla mimo kakega zagrenjenega poeta, ki bo v hipnem preblisku spesnil kaj v smislu:

Bläuliche bleiche

menschliche Leiche

in einem Karpfenteiche

ali celo malo bolj dolgovezno:

Und in dem grossen Teiche

da fand man seine Leiche.

Er war so blau,

er war so blau.

Er hielt ‘nen Zettel in der Hand

worauf geschrieben stand:

Ich hab’ gesoffen wie ein Schwein

und fiel herein.

in bo v hipu požel svetovno slavo, češ kako rahločuten mojster ubesedenega trenutka da je. Ljudje smo v glavnem tako naštelani, da najbolj vneto kujemo v zvezde ravno tisto, kar najmanj razumemo. Logiš, kdo pa rad izpade bebo?

Kakorkoli, posebne drame okoli skakanja v vodo se ne splača zganjat, se mi zdi. Zlasti odkar sem prečekiral propozicije in ugotovil, da je čas za kesanje strogo omejen in poteče natanko ob poslednjem švistu kose. Takrat mora slehernik (hočeš – nočeš) odložiti posmrkani robec, se nasloniti nazaj in prekrižati roke na prsih. Goljufanja ni.

Ni bogvekaj, ampaq toliko zaenkrat. Nadaljujemo po oglasih. Ali pa tudi ne.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.12.2008 | 1 komentar »

Štejmo do sedem

Lahko tudi na prste.

1. Ko sem bil že prepričan, da mi letos ne bo več treba klinopisiti v polderje, me je zamehuril Sparklostroj in sedem presičk.

2. Sem neskončno lena oseba. Sklepam po tem, da se mi ne da delati vode bolj mokre, kot že itaq je. In izvrstno sem osvojil zlato pravilo starih psov, ki pravi “Ne lajaj za vsako figo”. In ko bi se mi enkrat pokrompirilo zadeti eno zajetno sedmico, bi hodil na tlako samo še na malico. Ali pa niti to ne.

3. Glede na zgoraj navedeno lenobo in na dejstvo, da ne boleham za preobilico domišljije, ne lažem. S tem si prihranim obilo miselnih naporov, pa tudi marsikako zadrego. Kdor mi hoče verjeti, verjame. Kdor je že po naravi sumničav, mi ne verjame, karkoli mu povem.

4. Na živce mi grejo osebe, ki so kot mozolji. Ko si najbolj prepričan, da si se jih znebil, se ti razkošatijo prav na vrh nosu, bolj vneti kot kdajkoli.

5. V nasprotju z marsikom sem srečen celo takrat, kadar nisem niti malo nesrečen. V bistvu sem prav ob takih priložnostih še najbolj srečen.

7. Navdušen sem ob spoznanju, da znam še vedno šteti do sedem. Čeprav s pomočjo prstov. In čeprav se včasih zmotim.

Hasta la vista, bejbi.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |24.12.2008 | 4 komentarjev »

Dragi dnevnik

Danes sem spoznal, kako modro je natakniti na nos malce močnejše naočnike, kadar človek šiva. Sukanec kar sam smukne skozi šivankino uho in ne trmoglavi kot kaka naščeperjena in vsega naveličana kamela. Mislim, da bom to poslej počel bolj redno. Namreč natikal na nos močnejše naočnike.

Pa tudi sicer je bil današnji dan soliden, kot smemo od teh predbožičnih dni tudi pričakovati. Službeni telefon je v glavnem molčal. Poklical je samo en mešetar. Verjetno z namenom, da bi se malce pobahal, kako da on še dela, medtem ko se je ves preostali svet zabubil in strahoma ugiba, kaj bo prineslo leto 2009. Razumel ga itaq nisem skoraj nič, ker sem bil malce odsoten. Pa tudi zato, ker je govoril med vožnjo. Nazadnje je omenil moški spolni organ, takoj zatem pa še uniformirani organ, ki tudi v bella Italia zagotavlja javni red in mir ter prekinil zvezo tako nenadoma, da je verjetno preslišal moje božično voščilo.

Po tlaki sem se malce neprevidno namenil v OBI, da bi nabavil par stvari, ki jih nujno potrebujem za urejanje svojega boudoirja. Takoj ob izhodu z obvoznice sem padel v gnečo histeričnih povampirjencev, ki te niti za ceno življenja ne spustijo v kolono, da ne bi pred njimi prispel do šoping centra in jim pred nosom sunil kakega darila. Sklenil sem, da tistih par stvari ipaq ne potrebujem tako zelo nujno, nadvampiril povampirjence in se brezobzirno pretolkel v smer, ki vodi proti kraalu Jablonsky. Hupanja, blendanja in kazanja čisto določenih prstov je bilo obilo, vendar sem vse to elegantno ignoriral in v pičle pol ure prispel v varno zavetje svojega doma. Ko bi imel malo večji frižider, me vsaj do svetih treh kraljev ne bi zvlekli iz ilegale niti z buldožerjem.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.12.2008 | 1 komentar »

Bojda se spodobi…

…da človek nekako ob tem času naredi obračun tekočega leta. Pa morda še malo pomodruje, kaj vse bo veličastnega postoril v letu, ki prihaja. Kaj pa vem. No ja, zdajle imam ravno tistih pet minut časa, pa pet dek volje. Da mi ne bi kdo naprej metal, da se sploh ne potrudim.

Kak res kolosalni dosežek letošnjega leta mi ravno ne pride na misel. Če ne štejem tega, da sem v tej složeni in zategnuti situaciji ostal živ. Dnevi so se v glavnem svaljkali med tlako, spanjem in tistimi obveznimi parimi pirčki ob petkih zvečer. Vmes je bil seveda dopust. Prekratek, kot običajno.

Svoj vrli oldtajmerski moped po imenu ZVIZ sem lastnoročno in pod umnim vodstvom mehanofilozofa Jurija dezintegriral v puzzle. Tri kartonaste škatle delčkov čakajo, da se spet spremenijo v moped, obnovljen in lepši kot kdajkoli (tule se že pomikamo v prihajajoče leto).

Iz garaže tam spodaj ob vznožju našega bloka sem v potu svojega obraza ustvaril kar dostojen boudoir. To se pravi lokacijo, kamor se hodi taprau desc kujat. Zaenkrat sicer nimam razloga, da bi se kujal, sem pa pripravljen na vse možne scenarije. Če kje ujagam še kako poceni stružnico, sem na konju.

Aja, pred nedavnim sem doživel, da je oseba, ki mi je pred leti prav prijazno poklonila nož v hrbet, pokasirala taisti nož nazaj v lastni hrbet. In prisegam, da pri tem nisem imel nič. Tega torej ne morem šteti med svoje dosežke, lahko pa navedem kot zanimivost.

Maratona letos nisem pretekel, shujšal tudi nisem in pretežni del leta prizadevno kadim. Če nič drugega, mi daje to izvrstno izhodišče za cilje v prihodnjem letu. Poleg že nakazanega reintegriranja ZVIZa, seveda. Torej:

Ma, brez veze. Kar bo, pa bo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |19.12.2008 | 5 komentarjev »