polderji

Nedavno tega sem bil močno ginjen, ko sem v nekem italijanskem lokalnem časopisu zagledal znano obličje.

Mož, ki tako dobrohotno in obenem podjetno zre s slike, je bil svojčas prevzemalec. Bolje rečeno: ena najsvetlejših zvezd ceha, o katerem sem malce razglabljal že TULE. Odlikoval se je po skoraj nenadkriljivi muhavosti, ki je v poklicnem delu Giuseppejevega življenja dodobra zagrenila marsikak dan prodajalcem crkovine in njihovim skladiščnikom. V zasebnem delu pa (potrjeno) vsaj trem zaročenkam, ki so obtičale pred oltarjem v solzah, ker si je ženin navsezgodaj tistega dne premislil.

Pred kakim desetletjem je Giuseppe izpuhtel s prizorišča. Skladiščniki so sproščeno zadihali. Očetje novih potencialnih zaročenk takisto. Ugibanj, kam je dobričina izpuhtel, je bilo obilo. Precej se je šušljalo o črni Afriki, kamor da naj bi bil odšel misionarit. Vendar stara resnica, da prav vse poti vodijo v Rim, tudi v tem primeru ni zatajila. Natanko tjakaj se je podal vrli Giuseppe, študirat filozofijo in teologijo. Pred nedavnim ga je nek rahlo konfuzen škof posvetil v diakona. Giuseppe pa je ob tej priložnosti že objavil, da je čvrsto namenjen splezati še kako stopničko više.

Meni kot nepopravljivemu komsomolcu je sicer vseeno, se mi pa dozdeva, da se cerkev nekako ne zaveda lastne ranljivosti.

Naš Bwana ima o bananah še manj pojma kot Aban, ki je dokazano najbolj butast zamorc v naši baraki. S to razliko, da Bwani ni treba imeti pojma. Plantažo je itaq zadel na tomboli. Dokler se lahko gunca na verandi, srka prijetno hladen keroro in šteje cekine od prodaje banan, je vse v redu. Ko zagusti, pa najame svetovalca.

Trenutno je zelo gusto in svetovalec je imel ogromno dela, da je prišel na dan z naslednjimi predlogi:

1. Odpustiti par zamorcev

2. Ostale zamorce intenzivneje bičati, da ne bodo lenarili

3. Najti več kupcev za banane

Ma nemoj??!!!

OK, tisto z odpuščanjem in bičanjem zamorcev je stara štorija. Tega smo vajeni. Ampaq da je treba najti več kupcev? Tega se lahko domisli samo izjemno pronicljiv svetovalec. Svaka čast.

Sinoči sem malo ždel tam doli pri naši mlakuži. Za sprostitev pred spanjem. Običajno okoli mlakuže, poleg ostale laznine, postopa kak ducat spolno zrelih slonov, pa približno enako število spolno zrelih slonic. Sloni ga, kot opažam, radi namočijo. Kdo ga pa ne? V ta namen jim pa, glede na gabarite, še najbolj prav pridejo slonice. Vse lepo in prav, če ne bi bili sloni očitno panični, da ga bodo imeli kak večer na suhem. Pol se pa pretepajo in zganjajo cel teater. In tako tisti bolj šlevasti le poredko pridejo na svoj račun, tisti bolj hudokurčni frajerji si pa nagrabijo kar tri ali štiri slonice. Dobro vemo, v kakšne namene. Pa še slednjim se kdajpakdaj zgodi, da ena slonica crkne, drugo boli glava, tatretja jo pa podurha s kakim sicer manj hudokurčnim, pa zato bolj pozornim slonom. Frajer pa obsedi s suhim in kuha riwc.

Hja, mogoče bodo tudi sloni sčasoma zapopadli, da ni vse tako simpl, kakor zgleda. Kljub temu, da imaš slonovskega.

Kriza se poglablja. Očitno. Zadnjič sem zasledil, da španske prostitutke nimajo odjemalcev. Halo!? Saj razumem, da si človek ne kupi recimo čevljev, če so stari še skoraj čisto celi. Ampaq ko se začne šparat pri najbolj osnovnih življenjskih potrebah, je pa to že znak za alarm.

Tam nekje na oni strani so izvolili prezidenta, ki ga še pred nedavnim ne bi niti v sanjah. Raje bi ga povaljali v katranu in perju. Mogoče je v tem keč. Mogoče folk razmišlja takole: “OK, če mu rata, je kul. Če mu ne rata, ga pa še vedno lahko valjamo v katranu in perju. Pa je spet kul.” Kaj pa vem, jaz se na politiko ne spoznam.

Tule nekje malo bliže, v industrijskem gnezdu, v katerega občasno zahajam, je čez noč izpuhtelo od oka 100 kontejnerjev robe. Če si kdo laže predstavlja: dobrih 2.000 ton. To ni kačji mašelj! Hec je v tem, da je bila roba nabavljena po 100. Ko je prispela do gnezda, je bila vredna 50 (poenostavljam, spet zaradi lažje predstave). Torej si je marsikateri srečni lastnik ob nenadnem izpuhtevanju mel roke, izpolnjeval obrazce z zahtevki do zavarovalnice in zamaški od šampanjca so že frčali po vsem gnezdu. Ko ne bi potem štorasta policija brez nekega čuta za skupnost našla izpuhtelih kontejnerjev, bi se vse dobro končalo. Pa se ni…

Ob vsem tem sranju se ne čudim, da celo polarni medvedje, do včeraj takorekoč faktor stabilnosti naše družbe, postajajo izrazito bipolarni.

Takle mamo, folk. Takle mamo…

Principi so fajn zadeva. Odlikuje jih bogata aroma, pa tudi privlačno zgledajo. Žal je njihova hranilna vrednost nikakršna, poleg tega pa človeka kaj rada peče zgaga, če z njimi pretirava.

Po drugi plati kompromisi pogosto zaudarjajo kot najbolj ogabne vrste govno, vendar v njih tiči dovolj maščob, rudninskih snovi, vitaminov in ostalih hecov, ki jih en klasičen organizem potrebuje za preživetje. Da ne pozabim omeniti vlaknin, kajti le-te so nujno potrebne za preseravanje.

Če boste kdaj zasačili vašega vdanega Žakoba (mene), kako z eno roko meša nekaj židkega in ne najbolj blagodejno dišečega, z drugo pa dodaja piment, lahko mirne duše sklepate, da še vedno išče pravi recept.

Tolk o tem, pa dober tek.