Fra Giuseppe
Nedavno tega sem bil močno ginjen, ko sem v nekem italijanskem lokalnem časopisu zagledal znano obličje.
Mož, ki tako dobrohotno in obenem podjetno zre s slike, je bil svojčas prevzemalec. Bolje rečeno: ena najsvetlejših zvezd ceha, o katerem sem malce razglabljal že TULE. Odlikoval se je po skoraj nenadkriljivi muhavosti, ki je v poklicnem delu Giuseppejevega življenja dodobra zagrenila marsikak dan prodajalcem crkovine in njihovim skladiščnikom. V zasebnem delu pa (potrjeno) vsaj trem zaročenkam, ki so obtičale pred oltarjem v solzah, ker si je ženin navsezgodaj tistega dne premislil.
Pred kakim desetletjem je Giuseppe izpuhtel s prizorišča. Skladiščniki so sproščeno zadihali. Očetje novih potencialnih zaročenk takisto. Ugibanj, kam je dobričina izpuhtel, je bilo obilo. Precej se je šušljalo o črni Afriki, kamor da naj bi bil odšel misionarit. Vendar stara resnica, da prav vse poti vodijo v Rim, tudi v tem primeru ni zatajila. Natanko tjakaj se je podal vrli Giuseppe, študirat filozofijo in teologijo. Pred nedavnim ga je nek rahlo konfuzen škof posvetil v diakona. Giuseppe pa je ob tej priložnosti že objavil, da je čvrsto namenjen splezati še kako stopničko više.
Meni kot nepopravljivemu komsomolcu je sicer vseeno, se mi pa dozdeva, da se cerkev nekako ne zaveda lastne ranljivosti.
