Arhiv za Oktober, 2008

Pivo

O pivu pa res ne vem kaj dosti. Čeprav ne bom trdil, da ga nisem še nikoli pil. Pač, in niti ne v zanemarljivih količinah. Kar pa očitno še ni zadosten pogoj, da bi do njega razvil kak posebno prefinjen odnos. Vsakomur očitno ni dano.

Če na kratko strnem lastne utrinke na to temo, gre štorija približno takolele:

  • Orošen krigl hladne, zlatorumene tekočine, z malce pene na vrhu, po možnosti v globoki senci kakega gostoljubnega, ravno prav obiskanega lokalčka. Pa stoli morajo biti karseda udobni.
  • Tekočino seveda spijem. Že zato, da lahko kelnarca prinese nov krigl.
  • Po drugem ali tretjem kriglu sem že kar prijetno sproščen.
  • Po četrtem ali petem ugotovim, da je kelnarca prava krasotica.
  • Po šestem postanem tudi sam božanski primerek moškega, pa še duhovit za nameček.
  • In tako naprej.
  • Naslednje jutro me nemarno boli glava.

Prefinjeno? Niti ne, se strinjam. Nima pa smisla, da blefiram in delam doktorate na to temo, prej ali slej me boste ujeli na laži. In razni vitezi pokozlane mize, ki vedo o pivu vse in še malo več, v resnici pa hočejo samo šlatat že omenjeno kelnarco, a si je trezni ne upajo, so za moje pojme jako bedne kreature.

Je pa stvar popolnoma drugačna, če se je loti Young Master G., ki ga cenim in sem (bogve zakaj) prepričan, da ne blefira. Če takole skrivaj in malce sramežljivo pokukam čez njegovo ramo, imam celo občutek, da bi (nekoč, nekje) utegnil zaslutiti kako novo dimenzijo piva. Skozi kukalo, ki se mu reče Golding.

Na zdravje.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |17.10.2008 | 2 komentarjev »

Zbogom otožje in hvala za vse frdamane gupije

Bilo je eno tistih obdobij, ko sem imel kar precejšnje težave s samim seboj. Lejte, se zgodi. Človek pač ni pozoren na tiste drobne, a pomembne simptome. In preden ti prodre do zavesti, da nekam sumljivo pogosto poslušaš Jamesa Blunta, medtem ko si Rebelde popolnoma zanemaril, običajno že do nosu tičiš v govnu. Če ne še globlje. Potem pa seveda mrzlično, a praviloma zaman iščeš nekaj, na kar bi se oprl in vsaj malce zlezel ven. Vsaj pri meni je tako, da ne bom generaliziral.

 

Že iz izkušenj sem vedel, da zna biti alkoholizem nemarno drag šport. Pri fuzbalu mi gre na jetra objemanje prešvicanih dedcev. Od neprestanega gledanja pornografije pa dobi človek v najboljšem primeru teniški komolec, v najslabšem pa celo oslepi in potem shira zagrenjen in kosmatih dlani v kakem odročnem, od Boga in ljudi pozabljenem zavetišču. Transcendentalne meditacije tudi ne obvladam toliko, da bi se lahko ustil. Kaj mi je potemtakem 100 riti???

 

Blodil sem torej po našem malem mestu, ki je bilo za nameček tiste dni še poudarjeno deževno, megleno in sploh na vse pretege turobno. Sem pa tja, kadar me je res že pošteno mrazilo, sem zavil v kako beznico. Prav dolgo pa se v njej nisem zadrževal, ker so bile natakarice vsega naveličane in prav nič komunikativne. Poleg tega pa mi ni bilo niti najmanj všeč, kako so me mimoidoči opazovali skozi umazano steklo. Kot kako posebno nakazno kreaturo, ki pa je na srečo vsaj varno spravljena v akvariju.

 

 

Akvarij??!! Le kako mi ni že prej prišlo na misel, ko pa je vendar na seznamu pod črko A? Akvaristika bi utegnila biti primerna zanimancija za enega depresivnega človeka.

 

Navdušen nad enostavno, pa menda prav zato genialno idejo sem odgalopiral do najbližje štacune s hišnimi ljubljenčki. Moje navdušenje se je še podeseterilo ob pogledu na mlado in precej kosovno prodajalko. Hočem rečt: imela je joške in vso ostalo opremo, ki tudi v najbolj udomačenem moškem prascu zbudi pranagone očeta vseh prascev – vepra. Pa tudi naveličana ni bila, za razliko od že omenjenih natakaric.

 

Tako opogumljen sem kupil kar tri ribe, ki so bile videti zdrave in čvrste. Seveda sem zanje potreboval ogromen akvarij, ki je bil blazno drag. Ampaq mi je bilo povedano, da tovrstne ribe potrebujejo veliko prostora. Zraven sodijo še razni kompresorčki, grelci, PHmetri, miniaturne potopljene gusarske ladjice, nesorazmerno velike, vendar slikovite potopljene mrtvaške glave, strokovna literatura itd. V glavnem: kup krame za kup denarja. Ampaq pri zdravju človek ne sme šparat, ane?

 

Prodajalka mi je kot dobri stranki poklonila še eno ribo. Gupija. Zvedel sem, da gupiji ne smejo stanovati skupaj s tistimi tremi riboni, ki sem jih kupil. Torej je bil nakup še enega akvarija z vso pripadajočo kramo, vendar na srečo manjšega, takorekoč neizogiben. Vendar, kot že rečeno: pri zdravju razsoden človek ne špara.

 

Moram priznati, da je bilo v prvi fazi kar fino sedeti v zatemnjeni dnevni sobi in opazovati oba diskretno razsvetljena in tihceno brbotajoča akvarija. Ribice so spokojno plavale gorpadol in tako se je njihova umirjenost nevsiljivo prijemala tudi mene. Tuhtal sem celo, da bi prodal televizor.

 

Potem sem pa nekega dne opazil, da je gupi nekam nenavadno mrk, povožen, kilav, nerazpoložen. Skratka, tudi največjemu trotlu je bilo lahko na prvi pogled jasno, da nekaj ne špila. Zaskrbelo me je. Toliko  bolj, ker si nisem znal predstavljati, kaj zaen hudič ga žre. Kaj pa jaz vem o gupimedicini? Toliko kot nič, ali pa še manj. Kaj pa če ima kolike? Ali morda uljesa? Ali če je staknil pljučnico, tam v tisti mokroti?

 

Galopiral sem v štacuno po nasvet. Kosovna prodajalka me je za uvod malce pomirila, češ da ribe nimajo pljuč, torej pljučnice zagotovo ne morejo stakniti. Razen seveda Keikota, ki je naredil kariero kot Free Willy. Slava mu je stopila v glavo, nakopal si je pljučnico in za njo tudi umrl. Če si ne bi domišljal, da je nekaj več kot obična riba, se mu to ne bi zgodilo. Še en dokaz več, kako je domišljavost lahko tudi smrtonosna.

 

Prodajalka mi je tudi razložila, da so ribe občutljiva bitja, ki se jim je potrebno posvetiti. V nazorni prikaz je vtaknila ročico v bližnji akvarij in jela z negovanimi, rdeče lakiranimi krempeljci čohljati tolstega ribona po trebuhu. Packon packonasti je pa vidno užival in malo je manjkalo, da ni predel. Ampaq, po drugi strani, kdo pa ne bi? Če bi recimo mene takale ročica bolj ali manj redno takole čohljala tam spodaj nekje, sigurno ne bi padel v depro. In jebalo bi se mi za vse ribe tega sveta, pardon na izrazu. Tako sem tuhtal sam pri sebi, na glas pa seveda nisem ničesar zinil. Le kaj bi si prodajalka mislila o meni? Že tako me je nekam sumničavo opazovala. Kasneje sem ugotovil, da morda zaradi sline, ki se mi je v potokih zlivala niz brado.

 

Vrnil sem se torej domov, trdno odločen, da se ubogemu gupiju prav zares posvetim. Probal sem ga čohljati po trebuhu. Brez nekega hudega uspeha. Morda zato, ker moji nohtki niso negovani in rdeče lakirani. To pa potem ni isto, se strinjam. Probal sem se z njim pogovarjati in mu prodati kak štos. Seveda take bolj kosmate in žoftne sorte. Taki med tapravimi desci najbolj palijo. Ampaq veste kaj: depresivni gupiji nimajo ama baš nobenega smisla za humor. Ali pa so gluhi. Ali pa oboje.

 

Nekaj pozitivnega se je pa vendarle izcimilo iz tega mojega intenzivnega ubadanja z gupijem. Nepričakovano sem razvil gupiempatijo. Ali drugače povedano: začenjal sem ga razumeti. Tako sem zapopadel, da se poba v bistvu kuja. Iz njegovega konstantno tmurnega frisa sem dešifriral očitke, kako da je tisti tadrugi akvarij mnogo večji in lepši. Pa da tam dobivajo za kosilo meso, on pa samo tiste klinčeve posušene muhe ali kaj zaeno nesnago pač meljejo Indonezijci v ribji futr. In, kar je najhuje, da so tam res gala ribe in kako tam nonstop dogaja, on, ubožec, pa da je tukaj čisto sam. Skratka: tam je vse fino fajn, tukaj pa beda od bede. In da bi se on kar preselil tja, pa najraje že včeraj, če prej ne gre.

 

»Ja pišuka, saj vendar delam samo tisto, kar mi je posebej zabičala prodajalka. Ona pa menda ja ve, al kaj? Če ne verjameš meni, se spelji v štacuno, pa njo vprašaj!« tako sem se togotil, ampaq gupi ni trzal. Menda je bil res gluh.

 

Med nami povedano, mi je štorija že presedala. Človek se vrže v stroške in nabavi ribe, da bi ga terapirale, na koncu mora pa on terapirati njih. Kje je tu logika? Kje je tu pravica??!!

 

Sodu je izbilo dno, ko sem nekega jutra ugotovil, da mi je zmanjkalo sladkorja in mleka. Grenka kava brez vsega, potem pa še pogled na tečnega gupija je več kot lahko še tako potrpežljiv človek prenese. Vsaj jaz, za vas pa ne vem. Pobasal sem tečneža v tisto ribam namenjeno cedilo in ga zviška foknil v tadrugi akvarij. Še preden je njegovo faco ozaril prvi preblisk sreče, so ga piranhe požrle. Evo ti ga na!

Lahko si mislite, da se mi je vse skupaj dodobra zagraužalo. Finančnega obračuna sploh ne upam narediti, vsekakor pa sodi gupiterapija v sam vrh lestvice mojih zafuranih projektov. Takole čez palec kalkuliram, da bi s cekini, ki sem jih brez učinka sfrčkal, komot vsaj pol leta snifal. Pa še za kak pirček bi ostalo. Da bi vsaj malo povrnil stroške, sem dal oglas. Dva meseca se ni javil nihče. Na koncu sem vso kramo šenkal depresivnemu revežu, ki je imel bojda hude težave z ženo. Srčno upam, da jih je rešil. Če pa so k temu kakorkoli pripomogle piranhe, toliko bolje.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |9.10.2008 | 8 komentarjev »

Ko bom velik…

…bom ohrovt. Tak velik, umirjen, čeden in že na prvi pogled zdrav. Ohrovt, da bi gore premikal.

Opažam namreč, kako presenetljivo dobro, v nasprotju z ustaljenim in verjetno tendencioznim prepričanjem, se obnese filozofija:

“Fotosintetiziram, torej sem.”

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |6.10.2008 | 10 komentarjev »

Delovna zmaga!

Prepričan sem, da bi Homer na tole marsikaj glorioznega pripomnil, če bi bil še živ. Pa ni. Jaz pa, za razliko od Homerja, po nekem čudežu še vedno migam in vam sporočam naslednje:

po dolgih mesecih notranjih borb in po celem dopoldnevu nadčloveških naporov sem zgledno očistil, deratiziral, dezinkestiral, dezinficiral in dezodoriral svoj ljubi mali scriptorium, imenovan tudi blodnjalnik.

 Whoa-oa-oa! I feel good, I knew that I would, now
I feel good, I knew that I would, now
So good, so good,…

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |4.10.2008 | 3 komentarjev »

Tetica

Zadnjič sem obiskal svojo zobarko. Ne prav rad. Zobarka je sicer v vseh pogledih imenitna persona, vendar mi je skrajno zoprno, če mi kdo šari po kljunu. Včasih pa se človek temu pač ne more izogniti.

No, tetica iz naslova ni moja zobarka, pač pa tale:

Našel sem jo pa v čakalnici, medtem ko sem se slinil kot živčen buldog in listal po kupčku tamkaj naloženih revij.

Avtor je seveda nihče drug kot Henri de Toulouse-Lautrec, slikar, ilustrator, inventar lokalov dvomljivega slovesa, izumitelj koktejla, znanega pod nazivom “Tremblement de Terre” (pol konjaka in pol absinta) itditd. Skratka: genij. 

Mogoče je kdo že zasumil, da se mi slikca dopade in nima smisla, da bi tajil. Seveda pa kot zarukan rovtar nimam pojma, zakaj se mi dopade.  Morda zato, ker je brez balasta.

Ja, to bo to.

OK, pa bodi dovolj kulture za danes. To človeka zmatra.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |3.10.2008 | 2 komentarjev »