Arhiv za 27. September 2008

Bera preteklega tedna

Pretekli teden sem si popestril s tridnevnim rolanjem po bella Italia. Pojedel sem obilo kljuk in si uspel na pamet zapomniti povedi tipa: 

»Giovanni non c’e. Può ripassare più tardi?«

Sicer pa je bilo lepo in delno do pretežno sončno, z dnevnimi temperaturami nekaj nad 20°C.

Najprej me je pot vodila po nekdanj Etruriji, zdajšnji Toscani, ki se ponaša z obilico malce brez reda nametanih gričev, starinskih, a večinoma lepo vzdrževanih vil in ljubkozvenečih krajevnih imen kot denimo Montelupo in Bue Morto. Occhiobello je pa začuda nekje drugje. Kadar nisem polno zaposlen s požiranjem kljuk in premlevanjem vedno istih fraz, izrečenih v melodičnem jeziku pokojnega Danteja, se prav rad potuhnem v kak zavetrni kotiček in vdano trohnim, medtem ko se mi na mizici hladi latte macchiato.

V sredo popoldne sem počel natanko to (trohnel namreč), ko se je mimo veličastno priguncal nihče drug kot Tony Soprano. The One and Only. Himself! Mudilo se mu ni prav nikamor. Oblečen je bil v razvlečeno sivo trenirko z obveznimi paradajzovimi flekci na trebuhu, v kotu ust mu je tičala toskanska cigara, pa đukca je sprehajal na enem tistih flexi štrikcev. Nekaj minut sta muvala tam okoli brez nekega hudega interesa, potem se je pa đukac najbrž naveličal. Hlinil je, da defecira in čeprav ni bilo videti niti najmanjšega bobka, ga je Tony, očitno tudi sam naveličan, promptno odšlepal nazaj v eno od bližnjih hiš. O tem bom nekoč pripovedoval svojim vnukom.  (Pravkar me je prešinilo, da sem zamudil imenitno priložnost skomandirati ženina gospodični Coof Ah. Pa tudi fotkiča nisem tovoril s seboj, da bi Sopranovega đukca ovekovečil. Kot matchmaker najbrž ne bom naredil kariere.)

Potem sem se pa podal preko Apeninov nazaj gor v Veneto. Kaj naj rečem? Tisti kraji so nekako manj slikoviti kot Toscana, domorodci pa tudi. Res je sicer, da je eden mojih znancev tam v okolici Vicenze natanko tak kot Elmer Fudd, tisti štorasti lovec iz Bugs Bunnyja

ampaq se mi zdi, da to ne odtehta Tonyja Soprana. Odkrito povedano, se me je lotevalo eno tako prav zahrbtno malodušje. Zlasti ko sem že dobre pol ure ždel v zglancanem, a resnično hladnem preddverju neke renomirane tvrdke, čakajoč na avdienco pri nekem nemarno bogatem bivšem kmetu, zdajšnjem industrialcu. Plana B nisem imel in tako mi ni preostalo drugega kot da predem čas in gnjavim vse znance s trapastimi smsi. Značilno za taka preddverja je, da nonstop uletavajo lokalni desperadosi, povprašajo receptorko po določeni osebi, izvejo, da je določena oseba jako zasedena in se spet odkatapultirajo ven, v smeri kakega drugega preddverja. No, tako se je v “mojem” preddverju na vsem lepem pojavil majcen, plešast gospodek, okusno odet v živo rumen gvant. Pa precej velike nogice je imel, v nekakšnih športnih šlapah. Pljunuti Tweety!

Tweety made my day! Brez njega bi bil četrtek totalno zafuran. Malo sem še počakal, če se bo od kod pojavil maček Silvester in ostala kompanija, pa so se očitno zadrževali drugje in sem se odrolal v smeri doma.

Zdaj pa resno kolebam, ali se naj prihodnjič pojavim v bella Italia kot Tony Blundetto

Salvatore “Big Pussy” Bonpensiero

ali morebiti kot Yosemite Sam.

Odločitev ne bo lahka.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |27.09.2008 | 5 komentarjev »