Mravljinčenje

Bilo je eno tistih juter, ko vse skupaj poteka v počasnem posnetku. Knjiga je bila zanimiva, kava okusna, pa malo soparno je bilo. Ampaq v senci na terasi se je dalo zdržat. Edino muhe so tečnarile. Še zlasti ena, ki mi je hotela po vsej sili splezat v uho, dokler je nisem ubil. Potem sem pa gledal tisti kadaverček tam na mizi, ne vedoč, kaj naj z njim počnem. Za nagačit je muha definitivno preveč klavrna. Bi bil lev bolj primeren. Ampaq kadar jih človek nuca, levov seveda ni na spregled. Edino par mravljincev se je dolgočasilo tam v kotu terase in poklonil sem jim mušji kadaverček ter odhlamudral na plažo, da se malo popražim na soncu. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Naslednje jutro ni bilo soparno in muhe niso tečnarile. Bili pa so mravljinci. Prava mala procesija. In videti je bilo, kot da nekaj pričakujejo. Ker sem ravno grizljal eno orehovo kocko, sem jim poklonil par drobtinic. Odnesli so jih nekam v razpoko, jaz pa sem odhlamudral na plažo. Da se malo popražim na soncu, jasno. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Ko sem tretjega jutra zakorakal na teraso, ni bilo niti muh niti orehove kocke. Mravljincev pa je bilo vse črno in sploh niso več skrivali, da prav zares nekaj pričakujejo. V zadregi sem se počohal po pleši in odčohal konkreten kos lastne kože, ki je vsled pretiranega praženja na soncu odmrla. Malo se mi je gnusila. Sem jo pa vseeno poklonil mravljincem in jim obenem govoril: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.« Poenostavljeno povedano, malo sem blefiral. Pa očitno uspešno, ker so hlastno pograbili tisto kožo in jo odkurili v razpoko, da se je kar kadilo za njimi. Jaz sem odhlamudral na plažo, pražil se pa tistega dne nisem kaj dosti. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Zarana četrtega dne sem se skušal mravljincem izmuzniti. Malo morgen. Gnetli so se tam na terasi in tipalke vsega ljudstva so bile uprte naravnost vame, govoreč nekaj v smislu »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Pa kaj je z vami, folk? Muh ni, orehovih kock tudi ne, vse kože si pa menda tudi ne bom olupil samo zaradi vas. Čeprav ni v moji ljudomili naturi, da bi koga namenoma razočaral. Zamišljeno sem vrtal po nosu in izkopal na plano krepko kocino. Hja… Poklonil sem jo torej mravljincem. Najprej so bili vidno zbegani. Potem se je pa enemu po vsem sodeč nekaj posvetilo. Pobasal je tisto kocino kocinasto in jo podurhal v razpoko. Drugi pa za njim. Kaj pa vem, kaj so storili z njo. Mogoče so jo vtaknili v relikviarij.

Kakorkoli, še istega dne sem odpotoval. Čeprav mi je bil tisti kraj sicer všeč. Z verniki  mravljinci je križ.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 5.09.2008 | 2 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

2 komentarjev

  1. 8.09.2008 ob 13:22, Grozni pravi:

    Metamorfoze zaključka (skoraj transsubstanciacija, bi rekel):

    Metamorfoza 1:
    Z mravljinci je križ. –>
    Z verniki je križ.

    Metamorfoza 2 in hkrati sklep:
    Z mravljinci je hudič. –>
    Z verniki je hudič.

  2. 13.09.2008 ob 14:58, Tibor Jablonsky pravi:

    Drugič jim navrži vsaj balkico iz nosa.