Carpe diem amortiziranega hropca (metalo ga je namreč božje)

Pretekli vikend sva z izbrano zdravnico v en glas sklenila, da je DJ Umek sicer res umetnik svetovnega formata, ni pa zadosten razlog, zaradi katerega bi morala midva trohneti doma. Pa sva promptno vrgla na kup tisti dve brisači, brez katerih se na plaži bojda ne da poležavati (zakaj ne mi je kot zahojenemu kmetavzu še vedno skrivnost), osedlala mopede in jo mahnila proti morju. Drvela sva zložno, ker sva že dokaj razsodna človeka. Pa tudi zato, ker moj ZVIZ, model Vehement, ne gre več kot 140 niti če bi ga (povsem teoretično, seveda) gajžlal. Je pač staruhec in to mi pride jako prav, ker se lahko izgovarjam v smislu: »Saj jaz bi drvel hitreje, ampaq moped ne zmore…« Izbrana zdravnica in njena Suzi bi verjetno zmogli drveti tudi hitreje, vendar se jima po vsem sodeč ne mudi. To cenim.

V Sesljan (Sistiana, kot bi rekli Italijani, ki enostavno morajo vse poitalijančiti, sicer niso srečni) sva tako prispela pet minut kasneje, vendar živa in zdrava in sploh ne histerična. To pa je dandanes že lep uspeh, generalno gledano.

Tisti kraji se nama nekako dopadejo in kot kaže nisva edina. Rainer Maria Rilke kljub svojemu priimku ni vihal rilca in je prav rad pohajkoval tam okoli. Pa Maksimilijan Habsburški si je dal v bližini postaviti grad Miramare. Kasneje ga je žal pokronal, ker se je pustil okronati za cesarja Mehike, vendar pri domorodcih ni požel velike popularnosti in so ga ustrelili, pri čemer je imel precej masla na glavi Benito Juarez.

Drug gradič na tistem koncu čepi na skali nad Devinom. Za moj okus je manj pocukran od miramarskega in zategadelj lepši, lasti pa si ga rodbina Della Torre e Tasso. Veja Della Torre menda izvira iz Lombardije. Če se ne motim, so bili celo milanski nadvojvode. Tasso pa v slovenskem jeziku pomeni jazbeca. In res to fletno, ravno prav odljudno žival najdemo upodobljeno v grbu te nobel rodbine.

Če boste zdajle našpičili uhlje, boste hitro ugotovili, kam vsi tile jazbeci molijo tace: moj kraški praded se je pisal Jazbec in kolikor se poznam, se skoraj gotovo ne bi onesvestil ob novici, da smo s plemenito devinsko familijo v žlahti. Morda v kakem kolenu ali zaradi mene tudi v komolcu jazbečje tace.

Tako med dremuckanjem na sesljanski plaži sanjarim, kako po klančku navzdol pridrdra kočija, iz nje pa plane Principe Carlo Alessandro Della Torre e Tasso, sedanji lastnik devinskega gradu in me s solzami v očeh objame kot dolgo pogrešanega bratranca. Kri ni voda, kot pravijo. Morebiti bi mi celo naklonil skromno apanažo in razvaline starega gradu, le dober lučaj stran od sedanjega. Resda je precej podrt, vendar bi ga vešče roké nabrežinskih kamnarjev prejkone znale urediti.

Saj ne rabim nekega luksuza. Par sobanic, terasa z razgledom in roštiljem in dovolj velika garaža, da gre razen transportnih sredstev vanjo tudi stružnica, pa smo kvit. S Karlom Aleksandrom bi si pa prav prisrčno mahala s skale na skalo in si takole ležerno na daljavo izmenjala kako extra spodbudno puhlico tipa: »Rosso di sera, bel tempo si spera.« in podobne oslarije. Lepo bi bilo.

No, potem se od lastnega smrčanja seveda zbudim. Na hrbtu namreč ne znam spati. Malo mi je sicer nerodno zaradi vseh tistih nagcev, ki bolščijo vame, prav hudo pa spet ne. Kaj ni sam Milan 26. junija 1991 trdil, da so sanje dovoljene? Menda ja niso medtem tega pravila ukinili, ali pač?

Kakorkoli, sobota medtem že polagoma jemlje konec in čas je, da se zavlečemo v kraško jazbino, zapuščino po mojem podjetnem pradedu in njegovi takisto podjetni hčeri, moji babici. Ko se človek enkrat pretolče skozi bršljan in zlifra na prosto vse škorpijone, je jazbina prav udobna. Verjetno celo bolj kot devinska razvalina.

Nedelja je dan za skrivanje pred sosedi in glancanje mopedov. Taka enostavna in običajno uspešna opravila človeka rešujejo, da mu vsaj dopoldne ni treba prepevati žalostink, si razpraskati obraza in populiti las. Popoldne pa tega itaq ne moreš več početi, ker z rokavicami na rokah in čelado na glavi prodiraš novim delovnim zmagam naproti.

Razloga, da sem nakracal vso tole klobasarijo, sta pa v grobem dva:

  1. zelo me je presenetilo, kako uporabne fotke pravzaprav dela tale sposojena nokia
  2. s pomočjo spominov na minuli vikend se nameravam nekako prebiti do naslednjega

Kateri dan je že danes? Torek??? Šit…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 2.09.2008 | 1 komentar »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

1 komentar

  1. 3.09.2008 ob 11:44, Fire pravi:

    :) Smeha polna vreča in solze radosnice v očeh. Hvala za lepše sredino dopoldne. :)