Arhiv za September, 2008

Saumon aux legumes (haute cuisine de Chef Jablonsky)

Zadeva gre takole: pri najbolj prijazni prodajalki nabaviš zajeten kos mrtvega lososa. Plačaš malo manj kot je pokazala vaga, ker več drobiža pač nimaš.

Doma preskeniraš frižider. Vso zelenjavo, ki že na prvi pogled ni več užitna, odneseš v kontejner z bio odpadki. Kar ostane (v našem primeru korenčke, por, bučke, čebulo in blitvo) zrežeš na primerno velike kose, pač po trenutnem navdihu. Priporočljivo je, da pred rezanjem snameš naočnike, da te pretirano ne moti zemlja na poru, pa tudi na korenčkih. Slednja je namreč neizčrpen vir rudnin in bi jo bilo škoda metati stran. Seveda je treba paziti, da si odrežeš čimmanj prstov. Zakaj tako, bomo povedali kasneje.

Narezano zelenjavo vržeš v primerno velik protvan, kamor umestiš tudi zajetni kos lososa. Vse skupaj posoliš in obilno poliješ z oljčnim oljem ter namečeš povrh naseckan česen, ki je jako zdrav, v zadostno odmerjenih količinah pa deluje tudi kot imenitno kontracepcijsko sredstvo.

Protvan s kompletno vsebino potem potisneš v pečico in se toliko časa igraš s čekiranjem, nastavljanjem temperature in občasnim premešavanjem zelenjave, da si skoraj prepričan, da je reč FD. Istočasno si tudi brišeš sline, ki ti curljajo po bradi. Priporočam papirnate brisače, ki jih kasneje vržeš v kontejner za papir.

V naslednjem koraku skušaš aranžirati tako ustvarjeni obrok na krožnik, pri čemer ti losos povzroča preglavice, ker razpada. Ampaq ga nekako zmontiraš nazaj in tihožitje pofotkaš. Imenitno je, če se pred fotkanjem tam znajde Tadeja, ki odstrani barvno neusklajeni prtiček.

Med konzumiranjem gledaš America’s Next Top Model, kar ti omogoča, da si misliš svoje.

Na koncu seveda poližeš vse prste, ki si jih prej nisi odrezal. *

* Lizanje prstov se priporoča še pred pomivanjem posode, ker je okus novega jara ogaben.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |28.09.2008 | 10 komentarjev »

Bera preteklega tedna

Pretekli teden sem si popestril s tridnevnim rolanjem po bella Italia. Pojedel sem obilo kljuk in si uspel na pamet zapomniti povedi tipa: 

»Giovanni non c’e. Può ripassare più tardi?«

Sicer pa je bilo lepo in delno do pretežno sončno, z dnevnimi temperaturami nekaj nad 20°C.

Najprej me je pot vodila po nekdanj Etruriji, zdajšnji Toscani, ki se ponaša z obilico malce brez reda nametanih gričev, starinskih, a večinoma lepo vzdrževanih vil in ljubkozvenečih krajevnih imen kot denimo Montelupo in Bue Morto. Occhiobello je pa začuda nekje drugje. Kadar nisem polno zaposlen s požiranjem kljuk in premlevanjem vedno istih fraz, izrečenih v melodičnem jeziku pokojnega Danteja, se prav rad potuhnem v kak zavetrni kotiček in vdano trohnim, medtem ko se mi na mizici hladi latte macchiato.

V sredo popoldne sem počel natanko to (trohnel namreč), ko se je mimo veličastno priguncal nihče drug kot Tony Soprano. The One and Only. Himself! Mudilo se mu ni prav nikamor. Oblečen je bil v razvlečeno sivo trenirko z obveznimi paradajzovimi flekci na trebuhu, v kotu ust mu je tičala toskanska cigara, pa đukca je sprehajal na enem tistih flexi štrikcev. Nekaj minut sta muvala tam okoli brez nekega hudega interesa, potem se je pa đukac najbrž naveličal. Hlinil je, da defecira in čeprav ni bilo videti niti najmanjšega bobka, ga je Tony, očitno tudi sam naveličan, promptno odšlepal nazaj v eno od bližnjih hiš. O tem bom nekoč pripovedoval svojim vnukom.  (Pravkar me je prešinilo, da sem zamudil imenitno priložnost skomandirati ženina gospodični Coof Ah. Pa tudi fotkiča nisem tovoril s seboj, da bi Sopranovega đukca ovekovečil. Kot matchmaker najbrž ne bom naredil kariere.)

Potem sem se pa podal preko Apeninov nazaj gor v Veneto. Kaj naj rečem? Tisti kraji so nekako manj slikoviti kot Toscana, domorodci pa tudi. Res je sicer, da je eden mojih znancev tam v okolici Vicenze natanko tak kot Elmer Fudd, tisti štorasti lovec iz Bugs Bunnyja

ampaq se mi zdi, da to ne odtehta Tonyja Soprana. Odkrito povedano, se me je lotevalo eno tako prav zahrbtno malodušje. Zlasti ko sem že dobre pol ure ždel v zglancanem, a resnično hladnem preddverju neke renomirane tvrdke, čakajoč na avdienco pri nekem nemarno bogatem bivšem kmetu, zdajšnjem industrialcu. Plana B nisem imel in tako mi ni preostalo drugega kot da predem čas in gnjavim vse znance s trapastimi smsi. Značilno za taka preddverja je, da nonstop uletavajo lokalni desperadosi, povprašajo receptorko po določeni osebi, izvejo, da je določena oseba jako zasedena in se spet odkatapultirajo ven, v smeri kakega drugega preddverja. No, tako se je v “mojem” preddverju na vsem lepem pojavil majcen, plešast gospodek, okusno odet v živo rumen gvant. Pa precej velike nogice je imel, v nekakšnih športnih šlapah. Pljunuti Tweety!

Tweety made my day! Brez njega bi bil četrtek totalno zafuran. Malo sem še počakal, če se bo od kod pojavil maček Silvester in ostala kompanija, pa so se očitno zadrževali drugje in sem se odrolal v smeri doma.

Zdaj pa resno kolebam, ali se naj prihodnjič pojavim v bella Italia kot Tony Blundetto

Salvatore “Big Pussy” Bonpensiero

ali morebiti kot Yosemite Sam.

Odločitev ne bo lahka.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |27.09.2008 | 5 komentarjev »

Mravljinčenje

Bilo je eno tistih juter, ko vse skupaj poteka v počasnem posnetku. Knjiga je bila zanimiva, kava okusna, pa malo soparno je bilo. Ampaq v senci na terasi se je dalo zdržat. Edino muhe so tečnarile. Še zlasti ena, ki mi je hotela po vsej sili splezat v uho, dokler je nisem ubil. Potem sem pa gledal tisti kadaverček tam na mizi, ne vedoč, kaj naj z njim počnem. Za nagačit je muha definitivno preveč klavrna. Bi bil lev bolj primeren. Ampaq kadar jih človek nuca, levov seveda ni na spregled. Edino par mravljincev se je dolgočasilo tam v kotu terase in poklonil sem jim mušji kadaverček ter odhlamudral na plažo, da se malo popražim na soncu. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Naslednje jutro ni bilo soparno in muhe niso tečnarile. Bili pa so mravljinci. Prava mala procesija. In videti je bilo, kot da nekaj pričakujejo. Ker sem ravno grizljal eno orehovo kocko, sem jim poklonil par drobtinic. Odnesli so jih nekam v razpoko, jaz pa sem odhlamudral na plažo. Da se malo popražim na soncu, jasno. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Ko sem tretjega jutra zakorakal na teraso, ni bilo niti muh niti orehove kocke. Mravljincev pa je bilo vse črno in sploh niso več skrivali, da prav zares nekaj pričakujejo. V zadregi sem se počohal po pleši in odčohal konkreten kos lastne kože, ki je vsled pretiranega praženja na soncu odmrla. Malo se mi je gnusila. Sem jo pa vseeno poklonil mravljincem in jim obenem govoril: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.« Poenostavljeno povedano, malo sem blefiral. Pa očitno uspešno, ker so hlastno pograbili tisto kožo in jo odkurili v razpoko, da se je kar kadilo za njimi. Jaz sem odhlamudral na plažo, pražil se pa tistega dne nisem kaj dosti. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Zarana četrtega dne sem se skušal mravljincem izmuzniti. Malo morgen. Gnetli so se tam na terasi in tipalke vsega ljudstva so bile uprte naravnost vame, govoreč nekaj v smislu »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Pa kaj je z vami, folk? Muh ni, orehovih kock tudi ne, vse kože si pa menda tudi ne bom olupil samo zaradi vas. Čeprav ni v moji ljudomili naturi, da bi koga namenoma razočaral. Zamišljeno sem vrtal po nosu in izkopal na plano krepko kocino. Hja… Poklonil sem jo torej mravljincem. Najprej so bili vidno zbegani. Potem se je pa enemu po vsem sodeč nekaj posvetilo. Pobasal je tisto kocino kocinasto in jo podurhal v razpoko. Drugi pa za njim. Kaj pa vem, kaj so storili z njo. Mogoče so jo vtaknili v relikviarij.

Kakorkoli, še istega dne sem odpotoval. Čeprav mi je bil tisti kraj sicer všeč. Z verniki  mravljinci je križ.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |5.09.2008 | 2 komentarjev »

Trenutno razpoloženje

Stari, a res še ni pol dveh al je men ura crknla?

PieS: ura ni crknla. Hasta la vista, bejbi ! :)

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |5.09.2008 | 4 komentarjev »

Carpe diem amortiziranega hropca (metalo ga je namreč božje)

Pretekli vikend sva z izbrano zdravnico v en glas sklenila, da je DJ Umek sicer res umetnik svetovnega formata, ni pa zadosten razlog, zaradi katerega bi morala midva trohneti doma. Pa sva promptno vrgla na kup tisti dve brisači, brez katerih se na plaži bojda ne da poležavati (zakaj ne mi je kot zahojenemu kmetavzu še vedno skrivnost), osedlala mopede in jo mahnila proti morju. Drvela sva zložno, ker sva že dokaj razsodna človeka. Pa tudi zato, ker moj ZVIZ, model Vehement, ne gre več kot 140 niti če bi ga (povsem teoretično, seveda) gajžlal. Je pač staruhec in to mi pride jako prav, ker se lahko izgovarjam v smislu: »Saj jaz bi drvel hitreje, ampaq moped ne zmore…« Izbrana zdravnica in njena Suzi bi verjetno zmogli drveti tudi hitreje, vendar se jima po vsem sodeč ne mudi. To cenim.

V Sesljan (Sistiana, kot bi rekli Italijani, ki enostavno morajo vse poitalijančiti, sicer niso srečni) sva tako prispela pet minut kasneje, vendar živa in zdrava in sploh ne histerična. To pa je dandanes že lep uspeh, generalno gledano.

Tisti kraji se nama nekako dopadejo in kot kaže nisva edina. Rainer Maria Rilke kljub svojemu priimku ni vihal rilca in je prav rad pohajkoval tam okoli. Pa Maksimilijan Habsburški si je dal v bližini postaviti grad Miramare. Kasneje ga je žal pokronal, ker se je pustil okronati za cesarja Mehike, vendar pri domorodcih ni požel velike popularnosti in so ga ustrelili, pri čemer je imel precej masla na glavi Benito Juarez.

Drug gradič na tistem koncu čepi na skali nad Devinom. Za moj okus je manj pocukran od miramarskega in zategadelj lepši, lasti pa si ga rodbina Della Torre e Tasso. Veja Della Torre menda izvira iz Lombardije. Če se ne motim, so bili celo milanski nadvojvode. Tasso pa v slovenskem jeziku pomeni jazbeca. In res to fletno, ravno prav odljudno žival najdemo upodobljeno v grbu te nobel rodbine.

Če boste zdajle našpičili uhlje, boste hitro ugotovili, kam vsi tile jazbeci molijo tace: moj kraški praded se je pisal Jazbec in kolikor se poznam, se skoraj gotovo ne bi onesvestil ob novici, da smo s plemenito devinsko familijo v žlahti. Morda v kakem kolenu ali zaradi mene tudi v komolcu jazbečje tace.

Tako med dremuckanjem na sesljanski plaži sanjarim, kako po klančku navzdol pridrdra kočija, iz nje pa plane Principe Carlo Alessandro Della Torre e Tasso, sedanji lastnik devinskega gradu in me s solzami v očeh objame kot dolgo pogrešanega bratranca. Kri ni voda, kot pravijo. Morebiti bi mi celo naklonil skromno apanažo in razvaline starega gradu, le dober lučaj stran od sedanjega. Resda je precej podrt, vendar bi ga vešče roké nabrežinskih kamnarjev prejkone znale urediti.

Saj ne rabim nekega luksuza. Par sobanic, terasa z razgledom in roštiljem in dovolj velika garaža, da gre razen transportnih sredstev vanjo tudi stružnica, pa smo kvit. S Karlom Aleksandrom bi si pa prav prisrčno mahala s skale na skalo in si takole ležerno na daljavo izmenjala kako extra spodbudno puhlico tipa: »Rosso di sera, bel tempo si spera.« in podobne oslarije. Lepo bi bilo.

No, potem se od lastnega smrčanja seveda zbudim. Na hrbtu namreč ne znam spati. Malo mi je sicer nerodno zaradi vseh tistih nagcev, ki bolščijo vame, prav hudo pa spet ne. Kaj ni sam Milan 26. junija 1991 trdil, da so sanje dovoljene? Menda ja niso medtem tega pravila ukinili, ali pač?

Kakorkoli, sobota medtem že polagoma jemlje konec in čas je, da se zavlečemo v kraško jazbino, zapuščino po mojem podjetnem pradedu in njegovi takisto podjetni hčeri, moji babici. Ko se človek enkrat pretolče skozi bršljan in zlifra na prosto vse škorpijone, je jazbina prav udobna. Verjetno celo bolj kot devinska razvalina.

Nedelja je dan za skrivanje pred sosedi in glancanje mopedov. Taka enostavna in običajno uspešna opravila človeka rešujejo, da mu vsaj dopoldne ni treba prepevati žalostink, si razpraskati obraza in populiti las. Popoldne pa tega itaq ne moreš več početi, ker z rokavicami na rokah in čelado na glavi prodiraš novim delovnim zmagam naproti.

Razloga, da sem nakracal vso tole klobasarijo, sta pa v grobem dva:

  1. zelo me je presenetilo, kako uporabne fotke pravzaprav dela tale sposojena nokia
  2. s pomočjo spominov na minuli vikend se nameravam nekako prebiti do naslednjega

Kateri dan je že danes? Torek??? Šit…

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |2.09.2008 | 1 komentar »

Za tiste dneve v mesecu…

…ki jih običajno imenujemo ponedeljek.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |1.09.2008 | 5 komentarjev »