Arhiv za Avgust, 2008

Priročnik za gonjače

Troubleshooting:

  • če ima osel sicer še obrate, vendar iz neznanega razloga ne vleče, tekaj okrog njega z zaskrbljenim obrazom in povzročaj čimveč vetra (slika 1)

slika1.JPG

  • če se osel stegne, se skloni k njemu in razločno zavpij: “No, kaj pa ti predlagaš?” (slika 2)

slika2.JPG

Tako boš gospodarju dokazal, da je vsega kriv osel s svojo nezainteresiranostjo.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |27.08.2008 | Komentiranje onemogočeno

Nonza

Nonza je kobuljica kamnitih hiš, že stoletja umetelno prilepljenih med morje in gore na severozahodu Korzike.

nonza-vechja.jpg nonza1.jpg

Skozi naselje se vije cesta, ki se pri cerkvi Svete Julije (Santa Ghjulia, kot ji pravijo v tistih krajih) razširi v majcen trgec z vodnjakom in parimi platanami. V njihovi senci se odvija družabno življenje Nonze. Tam je namreč točilnica na prostem. Domorodci pobingljavajo ob šanku, čebljajo in srkajo tisto, kar jim oštir po lastni presoji dobrohotno natoči v kozarce. Vsaj meni se je zdelo, da stvari tako stojijo, naročal ni namreč nihče. Plačeval pa tudi ne. Verjetno so dogovorjeni za kak letni pavšal ali kaj podobnega.

Turistov v Nonzi ne mrgoli, kljub temu, da se neposredno pod njo vabljivo razprostira kaka dva kilometra dolga plaža. Keč je v tem, da je omenjena plaža črna in vsled tega tako peklensko vroča, da se je na njej nemogoče ugnezditi, ne da bi človek profitiral resne opekline. To vem, ker sem probal. Opeklin sicer nisem fasal, pač pa sem se naučil levitirati kak pedenj nad tlemi. Ni slabo. (Ima slučajno kdo pri roki emajl Moire Orfei?)

Cerkvica Svete Ghjulie ne stoji v Nonzi po naključju. Legenda pravi, da so malopridni Rimljani pod vodstvom guvernerja Felixa prav na tem kraju zverinsko mučili in ubili devico s tem imenom. Menda zaradi vere, čeprav osebno sumim, da resnični vzrok tiči v goli hudobiji. Le neznansko hudobnemu človeku lahko pride na misel, da bi mlado, prikupno gospodično križal, ji odrezal dojke ter jih zalučal med skalovje, odkoder posihmal izvira bister studenček. Uboga mučenica je kasneje postala svetnica in zaščitnica Korzike v duetu s Santo Devoto.

Kljub tej mračni legendi se meni osebno Nonza zdi prelep kotiček, ki ga je vredno braniti z vsemi močmi. Enakega mnenja je bil verjetno moj soimenjak Ghjacumu Casella, star soldat in zagrizen paolist. Leta 1768 se je zabarikadiral v tamkajšnji stolp ter, oborožen z ducatom mušket in enim kanonom, sam samcat kljuboval mnogo številčnejši vojski Francozov. Streljal je, kričal povelja, preklinjal kot Korzičan (kar je tudi bil), žvečil tobak, pljuval in sploh uganjal nepopisen cirkus. Poveljujočemu francoskemu generalu Grandmaisonu se seveda ni niti sanjalo, koliko Korzičanov pravzaprav ždi tam v stolpu. Zadeva mu je začela presedati, tako da je ponudil nasprotniku častno vdajo in umik z vsem orožjem. Iz stolpa pa je strumno prihlačal stari soldat in na generalovo vprašanje, kje vendar tiči posadka, samozavestno odrezal:

»Eccu a troppa, so eiu!«

Ghjacumu Casella ni zgolj moj soimenjak, pač pa tudi moj idol. Toliko da ne boste debelo gledali, ko se bom lepega dne tudi jaz kam zabarikadiral.

nonza-torra.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |26.08.2008 | 2 komentarjev »

Gospodar muh

Celo za izrazitega zapečkarja, kot nedvomno sem Vaš_Vdani, so povratki domov po dveh tednih brezskrbnega svaljkanja po plažah in izvajanja ostalih spremljevalnih dejavnosti prav boleče deprozovni. Izključno zaradi tega, ker povratku domov neizogibno in v kratkem sledi tudi povratek na tlako, bičanje in kup nesmiselnih ritualov, kot denimo vsakodnevno britje ter natikanje čevljev na od svobode razvajena stopala. Ko bi vse to ukinili, bi še šlo, vendar so sužnjelastniki žal močno naglušni ravno na tisto uho, s katerim naj bi zaznavali napredne pobude. In nič ne kaže, da bi si medicina kaj prida prizadevala v tej smeri.

Lahko rečem, da sem se letos uspel kar dobro skulirati. Med čakanjem na trajekt v Bastii sem samo sedemindvajsetkrat zapel tisto priložnostno z naslovom Tanti Suspiri. Tiho, vendar občuteno, da so vsem prisotnim stopile solze v oči. Potem sem se pa vse do domačega praga omejil na posmrkavanje v čelado ter zavračal tisti notranji glas, ki mi je prišepetaval, naj vendar prehitevam v škarje kakemu nasproti drvečemu tovornjaku.

Prispel sem torej brez nezgod, o katerih bi bilo res potrebno izgubljati besede. A ko sem odrinil leso Kraala Jablonsky, pričakujoč sicer malce zatohlo, a vendarle domačno vzdušje, je moje nepripravljeno oko uzrlo nesluten razvrat. Na beli površini frižiderja sta se košatili dve rejeni muhi in povsem očitno ter brez sramu flodrali. Obenem pa malce od strani in nejevoljno pogledovali proti meni, češ: “A se kaj potrka?”

Nisem se imel časa poglobiti v ugibanje, ali je tole početje izraz kakih pristnih in vzvišenih mušjih čustev ali morebiti samo snemata reklamo na temo Fly United. V kuhinji je namreč mrgolelo pripadnic njune vrste. Mnoge so se navdušeno ubadale z istim nečednim početjem kot prvoomenjeni par. Ostale so bodisi frčale naokoli in iskale primerno družinsko fotografijo, na katero bi se posrale, bodisi izmučene ležale na tleh in v intervalih brez kakršnegakoli reda pobrenčavale, kot to pač počno muhe, kadar so jim dnevi šteti. Pa naj še kdo trdi, da nam ni ljubezen vsem v pogubo.

V obupu sem se ozrl okoli, kje za vraga se skriva naš pajek, ki je sicer zadolžen za tovrstne vsiljivce. Po dolgem iskanju sem ga odkril v najtemnejšem kotu, vidno so se mu tresle noge in v zadregi je skomigal z vsemi rameni, kot bi hotel reči: “Samo za hip sem zadremal, prisežem…” Šleva!

Bogatejši za spoznanje, da se dandanes niti na pajke ne kaže preveč zanašati, sem pač sprejel dejstvo, da bo vse skupaj spet obležalo na mojih plečih. Saj sem vajen. Krepko razkoračen in ledenega pogleda sem muham naravnost v režeče ksihte izpraznil kompleten PIPS in čez par minut so njihova mrtva trupla skozi stranišče že odplavala nekam dol v smeri Črnega morja. Tam so bojda dopusti še poceni, pa naj imajo še one kaj od tega.

Medtem je pa izbrana zdravnica odnesla v kontejner smeti, ki sva jih v silni euforiji pred odhodom na svaljkanje gladko pozabila v kanti. Kako prav in daljnovidno sem ravnal, ko sem dopustil, da me je izbrala! Mislim, da bova to proslavila s ponovnim odsvaljkavanjem na morje. Morda že danes.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |13.08.2008 | 8 komentarjev »