Arhiv za 23. Julij 2008

Tehnika narodu in druge zgodbe

Ko človek takole špega v Najpomembnejšo spletno stran o motociklih, se ne more znebiti vtisa, da so se prav vsi serviserji mopedov priučili obrti v tistem znamenitem leprozoriju, kamor je svojčaj hudobni Mesala strpal mater in sestro samega Jude Ben Hurja. Med opravljanjem vajeniške dobe pa so se še mimogrede nalezli gobavosti in nečednih židovskih navad, ko so bili že ravno tam.

Taprau slovenski bajker ne bo peljal svojega mopeda na servis niti če mu vrtaš luknjo v koleno. Gre za princip. Raje sprašuje gluposti na forumu in v odgovor pokasira dobršno mero (običajno diametralno nasprotujočih si) strokovnih napotkov. Nasvetodajalci se vmes parkrat spričkajo, popljuvajo in ljubeznivo ozmerjajo s kreteni, na koncu pa pristavijo obvezni »pa brez zamere« ali kako podobno neslanost. To spada v folkloro in morebiti bi kazalo Motosvet preimenovati v Akademsko folklorno mopedistično spletno stran France Marolt (AFMSS France Marolt).

Oborožen z bogastvom tako pridobljenega znanja, gedorami in macolo se bajker zapre v garažo, zanemarja svojo punco in neumorno brklja. Vmes pride iz ilegale občasno prečekirat, če se je na forumu pojavil kak nov čudežni recept, se pofočkat v kako RIP temo, popljuvat vlado, čefurje, policiste in avtomobiliste, pa tudi zastavit kako novo glupo podvprašanje v smislu »neki mi je odletel od anlaserja ph34r.gif a se da to zašvasat? whistle.gif worship.gif «. Ko je izčrpal zakladnico idej in vse skupaj že totalno zafural, ugotovi, da ima bržčas premajhno macolo. Sosed (na srečo ali na žalost, kakor se vzame) nima prav nič večje. Nesrečnež se vda v usodo in odriwca k majstru. Seveda mu hoče potem ves čas gledat pod tace, saj vsi vemo, kako radi in pogosto gobavcem odpadajo prsti in če ti taka nesnaga zaide v frgazar, zna priti do sranja večjih razsežnosti. Poleg tega pa majstra tudi konstantno sumniči, da mu bo na koncu razen popravila hotel prav po židovsko zaračunat še kake šplente, dihtunge, kalamare in kokakolo, ki pa jih seveda ni vgradil. Oderuh nemarni ! 

Na tej točki moram ugotoviti, da je z mano nekaj hudo narobe. Kljub starodavnemu izročilu namreč nimam osnove za utemeljeni sum, da bi me katerikoli serviser doslej naplahtal ali ga kako drugače sekljal. Najbrž imam strašansko smolo. V moji knjigi mehanikarskih apostolov nastopata dva Behemota, ki sta že odšla v penzijo, pa Samuel, Tomaž in Jurij. Imenitni fantje. Ko bi mi čas dopuščal, bi se več potikal po njihovih svetiščih, kjer se v ustvarjalnem neredu valjajo kupi semeringov, geštelov, frklajdung, kugllagerjev, flohajznov, augenmasov, finfohtlov in ostale krame, čakajoč, da jih vešče roké prišraufajo na prav temu namenjeno mesto. Vmes bi pa malo počebljali na temo vremena, otipljivih, polnozrnatih gospodičen in vsega ostalega, kar nam polepša življenje. Če bi tako naneslo, lahko celo na temo tehnike, samo potem bi moral jaz hliniti, da kaj razumem.

Kot že rečeno, imenitni fantje. Kljub temu pa so se, v dolgih letih neprestanega pritiska s strani pikolovsko sumničavih strank, okužili z virusom pojasnjevanja. Zadnjič sem takole, v sklopu priprav na prihajajoči dopust, enega od mopedov iz lastne žrebčarne zaupal Juriju, češ da naj zadevo malce prečekira in poštima. Težko si namreč predstavljam kaj bolj tečnega in zagatnega, kot da bi moral peš jahati po Korziki, ker mi je pač moped crknil nekje sredi tistega hribovja. Jurij se je lotil dela in me pod véčer že razveselil z novico, da je moped pripravljen. Vedši, da možakar daje prednost gotovini pred nekritimi čeki, sem ga seveda pobaral, koliko znaša račun. Ampaq namesto da bi preprosto navedel cifro, ki me je resnično zanimala, je vrli mož začel naštevati, kaj vse je porihtal. Tu se pa seveda znajdemo na terenu, kjer se hitro izgubim. Pa sem vmes raje razmišljal o drugih zadevah.

V misli se mi je prikradel Pero, legenda prevzemalstva. V zlatih letih, ko je pokojna Juga še na nek način funkcionirala, je omenjeni preživel precej časa na Rijeki in čez dan prevzemal iz vseh vetrov uvoženo crkovino, namenjeno usnjarski industriji. To je odgovoren posel in le redki srečneži znajo tako dobro blefirat, da se uvrstijo na seznam registriranih prevzemalcev. Ob večerih je pa Pero pohajkoval po pristaniških beznicah in navezoval stike. Tako je lepega dne naletel na dokaj neiztrošeno damo, beseda je dala besedo in preden je beseda meso postala, je Perota zanimalo, koliko bi ga omenjeno meso utegnilo stati. In ker beseda ni kojn, je pač vprašal. Dama je pa jela naštevati, nekako v tem smislu:

»Znaš, gazdarici moram platiti kiriju, sin mi ide u školu i trebam mu kupiti ancug, cipele su mi istrošene…«

brez konca in kraja, vse dokler ni Perotu vse skupaj dopiz**lo in je ustrelil:

»Ajde, nemoj mi sad praviti kalkulacije. Kaži mi pošteno kol’ko tražiš franko kurac i gotovo.«

pa sta bila v hipu in brez odvečnih ceremonij dogovorjena, zadovoljna in zadovoljena.

dama.jpg

Ravno dovolj časa sem imel, da se mi je v glavi odvrtel ta miniaturni, a na nek način poučni intermezzo, ko je Jurij vendarle izpljunil bistveni podatek. Radostnega srca sem odhlamudral tjakaj v delavnico na koncu mesta, odštel cekine, zajahal moped in se vljudno poslovil do prihodnjič. Še prej smo pa par minut vsi trije (Jurij, moped in jaz) zborovsko zadovoljno in dokaj ubrano predli.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.07.2008 | 10 komentarjev »