Ena malo bolj uležana iz spominov mojega bežnega znanca

Pisalo se je leto 1994 ali nekaj sličnega. Tiste čase sem gnezdil v udobnem, dvoinpolsobnem brlogu nekje na obrobju prestolnice. Blokec je bil nekoliko socialistično/šlampasto grajen, vendar nevsiljivo domačen in, po pravici povedano, ni se mi slabo godilo. Dnevi so polzeli proti namišljenemu koncu neskončnosti spokojno, kakor danes ne znajo več in sekiral sem se ravno toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da nisem bil videti doživljajsko otopel. Vse do tistega prelomnega trenutka… 

Nekega lepega jutra sem, še precej krmežljav, smelo zakorakal v kuhinjo in ob misli na dišečo jutranjo kavico mi je bilo gorko pri srcu. Čakajoč da bo voda v đezvi zabrbotala, sem zložil svoje še ne popolnoma prebujene ude na stol in se nalaktil na mizno ploščo. Tam je že, ne preveč vabljivo, samevala oglodana skorjica kruha od prejšnjega večera. Krog nje pa svetlorjava lisa nepravilnih oblik. Rjavi sladkor? Nisem se mogel spomniti, da bi zadnje čase uporabljal to vrsto sladkorja… Pobezal sem s kazalcem v “sladkor”, da bi ga ponesel v usta in ugotovil, če je to res to. In tedaj se je (o, groza!) lisa razbežala. Kot blisk sem planil v dnevno sobo in se vrnil s povečevalnim steklom v roki. Z njegovo pomočjo sem hitro ugotovil, da imajo drobci sladkorja tipalke in nogice. Mravlje. Faraonke, kot sem se bežno spomnil iz neke poljudnoznanstvene oddaje na TV. Čeprav se nisem več spomnil, odkod jim to ime. Faraonke na mizi. Na moji mizi.

“Tako ne bo šlo!” sem pomislil.

Z omelcem sem vse skupaj, s skorjico kruha vred, skrbno zbezal na smetišnico, vrgel v wc in odplaknil v pozabo. Za nekaj dni…

Čez nekaj dni se je namreč štorija ponovila. V večjem obsegu. Na neki drugi skorjici kruha. In naslednjega dne znova. Postalo mi je jasno, da bo potreben bolj radikalen, znanstven pristop.

V semenarni sem se oborožil z vabami, posebej namenjenimi boju proti faraonkam. Malo morgen! Zalega se jih je v velikem loku izogibala.

Za drage denarje sem nabavil vsa možna pršila, katerih imena so vsebovala predpono FARA-. Brez uspeha.

Posvetoval sem se z lokalnim exterminatorjem, ki mi je bodro pojasnil, da so se nadležni mravljinci razplodili po celem naselju, čeprav me to ni posebej zanimalo.

“Te nadlege vas lahko reši samo Bog!”  je še pribil, preden je odložil telefonsko slušalko. 

BOG? trance_19_hmm1.gif

V moji lobanji je začelo nekaj mleti. Mlelo je in mlelo, na koncu je reklo klik in božanski načrt je bil skovan.

Proti večeru tistega dne sem se skrbno lotil priprav. Nad plamenčkom sveče sem osmodil plutovinast zamašek in si z njim narisal maroge po obrazu. Kot veliki Arnie. Razkuštral sem si lase, ki so bili tedaj še nekoliko gostejši in daljši kot danes. Nadel sem si grozljiv izraz in preveril učinek v kopalniškem ogledalu. Kolosalno! Iz zaboja z orodjem sem še izbrskal baterijsko svetilko, se zleknil v ligeštul na balkonu in čakal na temo. Prišla je. Vedno pride. In z njo je prišel tudi moj trenutek!

Tiho, prav tihceno sem se v nogavicah priplazil do špajze, kjer so se faraonke najraje zadrževale. Vrata sem bil že poprej pustil priprta, tako da sem jih samo odsunil, vse v največji tišini in najgloblji črni temi. Ničesar niso mogle slutiti. Spotegnil sem svoj sicer prijazni obraz v grozljivo grimaso, si odspodaj usmeril vanjo snop svetlobe iz baterijske svetilke in istočasno na vse grlo zarjovel.

no-pasaran.jpg

je odmevalo po vsej krajevni skupnosti. Bilo je pač prvo, kar mi je prišlo na misel.

Posledice so bile nepopisne. Mravljinci, ki so sicer tako pišmevuhovsko paradirali po mojih jestvinah in se odkrito rogali vsem mojim naporom, da bi se jih znebil, so za neskončen trenutek obstali kot pribiti. Lahko bi prisegel, da sem razločno videl njihove v grozi izbuljene učke. Potem se je začelo brezglavo beganje. Topotali so semintja, se spotikali drug čez drugega in jo na koncu jadrno podurhali skozi komaj opazno razpoko v zidu nekam v varno zavetje svojih brlogov. In stavil bi, da so tam hiteli z drobcenimi, tresočimi se kleščicami v nakradeni papir grizljati pismenke, ki poznejšim rodovom sporočajo nekako tole:

pismenke1.JPG 

Zmaga je bila popolna. Užival sem jo kako leto in se nato preselil. Včasih paše biti Bog.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije iz kevdra | 18.07.2008 | 1 komentar »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

1 komentar

  1. 21.07.2008 ob 10:51, domovoj pravi:

    Faronika je bila sicer riba in ne mravlja, ampak naj ti Bog odpusti tvojo nevednost.