Heroji so zmatrani

les-heros-sont-fatigues.JPG

“Sfukani”, kot bi rekel moj cimr, ki je doma v revirjih. Pameten možakar. Predvsem zato, ker je že na zasluženem dopustu. Tale scena na tlaki je namreč kot nalašč za padanje v depro. Par dežurnih gumpcev nas še vztraja na okopih in glumimo Jacka Torranca tik pred dokončnim odpuljenjem (naj nekdo poskrije sekire, pa hitro!). Vsi, ki so dolžni cekine, so izpuhteli neznano kam. Telefonini jim crkavajo. Njihove sedemdesetletne tajnice imajo vse po vrsti porodniško. Elektronsko pošto jim dostavljajo golobi pismonoše najbolj shirane sorte. Vsi, ki domnevajo, da bodo z vztrajnim najedanjem izpulili kak cekin od nas, vztrajno najedajo. Njihovi telefonini ne crkavajo, tajnice in golobi so pa v izvrstni kondiciji. Kje je doping kontrola, ko jo človek nuca???

Kaj naj potem takle zguncan heroj počne, ko se mu stvari, ki jih vzame v roke, kar vse po vrsti po nekem čudežu spremenijo v govno? Dremati na tlaki se menda ne spodobi, pa mimoidoče pretepati tudi ne. Preletiš tistih par blogov in zraven delaš prav kunštno faco, kot da študiraš tržno situacijo. Pokukaš na mopedistično stran in z grozo opaziš, da folk politizira. Kdor pa ne politizira, soli pamet novopečenim mopedistom, kateri mopedi so najbolj primerni za začetnika. Seveda je najbolj primernih mopedov natanko toliko, kolikor je udeležencev te plodne debate. Groza! Imel sem naravnost noro srečo, da v časih, ko sem sam kupoval prvi moped, motosveta sploh še ni bilo. Sicer bi bil prisiljen kupiti najmanj 83 mopedov, moja garaža pa je majhna.

Potem se pa zavlečem v tisti svoj kot in tuhtam. Pa vem, da to ni pametno početje, mi je povedal že kapetan v armiji. “Vojniče Jablonsky, nemoj puno da razmišljaš, nije ti to jaka strana…” also sprach David V. in prav je imel. David V., kje si zdaj, ko te človek nuca, da bi mu ukazal zglancat kako haubico? Ali prenašat kamenje s travnika v jarek. Zato da ga bo naslednja generacija lahko tovorila nazaj na travnik.

David V. je, kolikor je meni znano, trajno nedostupan. Pa sem njegovim modrim nasvetom navkljub vseeno malo tuhtal na temo defektov in sličnega. Posebno pametnega pa nisem nič potuhtal. V glavnem tole:

unique1.jpg

pa tole:

unique.jpg

Zdaj se grem pa malo zakopat.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 16.07.2008 | 1 komentar »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

1 komentar

  1. 16.07.2008 ob 20:55, sparkica pravi:

    Dragi moj Žakob, vkopavanje in zakopavanje je včasih nujno potrebno za ohranjanje lastne integritete (pa karkoli se pod tem razume). Tvoji primeri unikatnosti so me poslali v strelski jarek na premislek. Med treniranjem bicepsov (prelaganje tlakovcev, kako primerno – tlakovci za tlako) so misli udrihale po možganskih sinapsah, kresale so se iskre, ki so poplesavale okoli meni ljubih ‘defektnih’ ušes (defektna so za prodajalce tistih čudnih slušalk)… Govno v rokah je lahko gnojilo za druge stvari, ob drugem trenutku, v drugih prostorskih dimenzijah. V vsakem primeru pa je lahko strelivo. Rohnenje in dihanje v prazno vrečko pomaga odpravljati slabo počutje zaradi sedemdesetletnih nosečnic, ker se ti zaradi pomanjkanja kisika začne vrteti. V kaleidoskopu se lahko zabliska nova ideja, novo upanje in nov miselni orešček, ki v svoji lupini skriva Korzetiko :D Stisni zobe, lahko jih stisneš tudi komu drugemu, ker potem sledi pozaba za nekaj svetlobnih utrinkov, tam daleč, s priročno zdravnico ;)

    Motosvet je svet zase (kot marsikateri svet dandanes) in na mojo srečo imam še kak defekt več (npr. majhnost), tako da mi ni treba nabaviti 83 mopedov, ker so vsi po vrsti previsoki :D Če je srce veliko, pokrov glave odprt za misli, domislice in buča dovolj široka, da spravi vase lasten pogled na svet, ni panike :D

    Če povzamem: sfukano, a ne dokončno in nerešljivo ;)