Arhiv za Julij, 2008

Geofizika?

Hecno. Opažam, da v temle zatoku, kjer je zasidrana naša galeja, delujejo izjemno močne sredobežne sile. Ven me vleče, po domače povedano. In če zdajle na brzino nakracam na papir vse bistvene parametre, nebistvene pa gladko zanemarim, me osreči naslednji rezultat: najkasneje v eni uri me bo dokončno zabrisalo ven.

Naslednji zapis se bo verjetno pojavil kje v pesku. In če ga kdo slučajno vidi, naj ga ne jemlje preveč resno. Pesek marsikaj prenese.

zapis.JPG

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.07.2008 | 6 komentarjev »

Roka pravice

Taprvega so začopatili in spravili za zapahe.

taprvi.jpg

Šušlja se, da tudi tadrugemu že krepko dihajo za ovratnik.

tadrugi.jpg

Menda tako krepko, da je staknil astmo in zaprosil za azil v znanem zdravilišču. Tam pa: “Hop, Cefizelj !”

Roka pravice ni zgolj dolga, tudi premetena je.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |24.07.2008 | 1 komentar »

Tehnika narodu in druge zgodbe

Ko človek takole špega v Najpomembnejšo spletno stran o motociklih, se ne more znebiti vtisa, da so se prav vsi serviserji mopedov priučili obrti v tistem znamenitem leprozoriju, kamor je svojčaj hudobni Mesala strpal mater in sestro samega Jude Ben Hurja. Med opravljanjem vajeniške dobe pa so se še mimogrede nalezli gobavosti in nečednih židovskih navad, ko so bili že ravno tam.

Taprau slovenski bajker ne bo peljal svojega mopeda na servis niti če mu vrtaš luknjo v koleno. Gre za princip. Raje sprašuje gluposti na forumu in v odgovor pokasira dobršno mero (običajno diametralno nasprotujočih si) strokovnih napotkov. Nasvetodajalci se vmes parkrat spričkajo, popljuvajo in ljubeznivo ozmerjajo s kreteni, na koncu pa pristavijo obvezni »pa brez zamere« ali kako podobno neslanost. To spada v folkloro in morebiti bi kazalo Motosvet preimenovati v Akademsko folklorno mopedistično spletno stran France Marolt (AFMSS France Marolt).

Oborožen z bogastvom tako pridobljenega znanja, gedorami in macolo se bajker zapre v garažo, zanemarja svojo punco in neumorno brklja. Vmes pride iz ilegale občasno prečekirat, če se je na forumu pojavil kak nov čudežni recept, se pofočkat v kako RIP temo, popljuvat vlado, čefurje, policiste in avtomobiliste, pa tudi zastavit kako novo glupo podvprašanje v smislu »neki mi je odletel od anlaserja ph34r.gif a se da to zašvasat? whistle.gif worship.gif «. Ko je izčrpal zakladnico idej in vse skupaj že totalno zafural, ugotovi, da ima bržčas premajhno macolo. Sosed (na srečo ali na žalost, kakor se vzame) nima prav nič večje. Nesrečnež se vda v usodo in odriwca k majstru. Seveda mu hoče potem ves čas gledat pod tace, saj vsi vemo, kako radi in pogosto gobavcem odpadajo prsti in če ti taka nesnaga zaide v frgazar, zna priti do sranja večjih razsežnosti. Poleg tega pa majstra tudi konstantno sumniči, da mu bo na koncu razen popravila hotel prav po židovsko zaračunat še kake šplente, dihtunge, kalamare in kokakolo, ki pa jih seveda ni vgradil. Oderuh nemarni ! 

Na tej točki moram ugotoviti, da je z mano nekaj hudo narobe. Kljub starodavnemu izročilu namreč nimam osnove za utemeljeni sum, da bi me katerikoli serviser doslej naplahtal ali ga kako drugače sekljal. Najbrž imam strašansko smolo. V moji knjigi mehanikarskih apostolov nastopata dva Behemota, ki sta že odšla v penzijo, pa Samuel, Tomaž in Jurij. Imenitni fantje. Ko bi mi čas dopuščal, bi se več potikal po njihovih svetiščih, kjer se v ustvarjalnem neredu valjajo kupi semeringov, geštelov, frklajdung, kugllagerjev, flohajznov, augenmasov, finfohtlov in ostale krame, čakajoč, da jih vešče roké prišraufajo na prav temu namenjeno mesto. Vmes bi pa malo počebljali na temo vremena, otipljivih, polnozrnatih gospodičen in vsega ostalega, kar nam polepša življenje. Če bi tako naneslo, lahko celo na temo tehnike, samo potem bi moral jaz hliniti, da kaj razumem.

Kot že rečeno, imenitni fantje. Kljub temu pa so se, v dolgih letih neprestanega pritiska s strani pikolovsko sumničavih strank, okužili z virusom pojasnjevanja. Zadnjič sem takole, v sklopu priprav na prihajajoči dopust, enega od mopedov iz lastne žrebčarne zaupal Juriju, češ da naj zadevo malce prečekira in poštima. Težko si namreč predstavljam kaj bolj tečnega in zagatnega, kot da bi moral peš jahati po Korziki, ker mi je pač moped crknil nekje sredi tistega hribovja. Jurij se je lotil dela in me pod véčer že razveselil z novico, da je moped pripravljen. Vedši, da možakar daje prednost gotovini pred nekritimi čeki, sem ga seveda pobaral, koliko znaša račun. Ampaq namesto da bi preprosto navedel cifro, ki me je resnično zanimala, je vrli mož začel naštevati, kaj vse je porihtal. Tu se pa seveda znajdemo na terenu, kjer se hitro izgubim. Pa sem vmes raje razmišljal o drugih zadevah.

V misli se mi je prikradel Pero, legenda prevzemalstva. V zlatih letih, ko je pokojna Juga še na nek način funkcionirala, je omenjeni preživel precej časa na Rijeki in čez dan prevzemal iz vseh vetrov uvoženo crkovino, namenjeno usnjarski industriji. To je odgovoren posel in le redki srečneži znajo tako dobro blefirat, da se uvrstijo na seznam registriranih prevzemalcev. Ob večerih je pa Pero pohajkoval po pristaniških beznicah in navezoval stike. Tako je lepega dne naletel na dokaj neiztrošeno damo, beseda je dala besedo in preden je beseda meso postala, je Perota zanimalo, koliko bi ga omenjeno meso utegnilo stati. In ker beseda ni kojn, je pač vprašal. Dama je pa jela naštevati, nekako v tem smislu:

»Znaš, gazdarici moram platiti kiriju, sin mi ide u školu i trebam mu kupiti ancug, cipele su mi istrošene…«

brez konca in kraja, vse dokler ni Perotu vse skupaj dopiz**lo in je ustrelil:

»Ajde, nemoj mi sad praviti kalkulacije. Kaži mi pošteno kol’ko tražiš franko kurac i gotovo.«

pa sta bila v hipu in brez odvečnih ceremonij dogovorjena, zadovoljna in zadovoljena.

dama.jpg

Ravno dovolj časa sem imel, da se mi je v glavi odvrtel ta miniaturni, a na nek način poučni intermezzo, ko je Jurij vendarle izpljunil bistveni podatek. Radostnega srca sem odhlamudral tjakaj v delavnico na koncu mesta, odštel cekine, zajahal moped in se vljudno poslovil do prihodnjič. Še prej smo pa par minut vsi trije (Jurij, moped in jaz) zborovsko zadovoljno in dokaj ubrano predli.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.07.2008 | 10 komentarjev »

Ena malo bolj uležana iz spominov mojega bežnega znanca

Pisalo se je leto 1994 ali nekaj sličnega. Tiste čase sem gnezdil v udobnem, dvoinpolsobnem brlogu nekje na obrobju prestolnice. Blokec je bil nekoliko socialistično/šlampasto grajen, vendar nevsiljivo domačen in, po pravici povedano, ni se mi slabo godilo. Dnevi so polzeli proti namišljenemu koncu neskončnosti spokojno, kakor danes ne znajo več in sekiral sem se ravno toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da nisem bil videti doživljajsko otopel. Vse do tistega prelomnega trenutka… 

Nekega lepega jutra sem, še precej krmežljav, smelo zakorakal v kuhinjo in ob misli na dišečo jutranjo kavico mi je bilo gorko pri srcu. Čakajoč da bo voda v đezvi zabrbotala, sem zložil svoje še ne popolnoma prebujene ude na stol in se nalaktil na mizno ploščo. Tam je že, ne preveč vabljivo, samevala oglodana skorjica kruha od prejšnjega večera. Krog nje pa svetlorjava lisa nepravilnih oblik. Rjavi sladkor? Nisem se mogel spomniti, da bi zadnje čase uporabljal to vrsto sladkorja… Pobezal sem s kazalcem v “sladkor”, da bi ga ponesel v usta in ugotovil, če je to res to. In tedaj se je (o, groza!) lisa razbežala. Kot blisk sem planil v dnevno sobo in se vrnil s povečevalnim steklom v roki. Z njegovo pomočjo sem hitro ugotovil, da imajo drobci sladkorja tipalke in nogice. Mravlje. Faraonke, kot sem se bežno spomnil iz neke poljudnoznanstvene oddaje na TV. Čeprav se nisem več spomnil, odkod jim to ime. Faraonke na mizi. Na moji mizi.

“Tako ne bo šlo!” sem pomislil.

Z omelcem sem vse skupaj, s skorjico kruha vred, skrbno zbezal na smetišnico, vrgel v wc in odplaknil v pozabo. Za nekaj dni…

Čez nekaj dni se je namreč štorija ponovila. V večjem obsegu. Na neki drugi skorjici kruha. In naslednjega dne znova. Postalo mi je jasno, da bo potreben bolj radikalen, znanstven pristop.

V semenarni sem se oborožil z vabami, posebej namenjenimi boju proti faraonkam. Malo morgen! Zalega se jih je v velikem loku izogibala.

Za drage denarje sem nabavil vsa možna pršila, katerih imena so vsebovala predpono FARA-. Brez uspeha.

Posvetoval sem se z lokalnim exterminatorjem, ki mi je bodro pojasnil, da so se nadležni mravljinci razplodili po celem naselju, čeprav me to ni posebej zanimalo.

“Te nadlege vas lahko reši samo Bog!”  je še pribil, preden je odložil telefonsko slušalko. 

BOG? trance_19_hmm1.gif

V moji lobanji je začelo nekaj mleti. Mlelo je in mlelo, na koncu je reklo klik in božanski načrt je bil skovan.

Proti večeru tistega dne sem se skrbno lotil priprav. Nad plamenčkom sveče sem osmodil plutovinast zamašek in si z njim narisal maroge po obrazu. Kot veliki Arnie. Razkuštral sem si lase, ki so bili tedaj še nekoliko gostejši in daljši kot danes. Nadel sem si grozljiv izraz in preveril učinek v kopalniškem ogledalu. Kolosalno! Iz zaboja z orodjem sem še izbrskal baterijsko svetilko, se zleknil v ligeštul na balkonu in čakal na temo. Prišla je. Vedno pride. In z njo je prišel tudi moj trenutek!

Tiho, prav tihceno sem se v nogavicah priplazil do špajze, kjer so se faraonke najraje zadrževale. Vrata sem bil že poprej pustil priprta, tako da sem jih samo odsunil, vse v največji tišini in najgloblji črni temi. Ničesar niso mogle slutiti. Spotegnil sem svoj sicer prijazni obraz v grozljivo grimaso, si odspodaj usmeril vanjo snop svetlobe iz baterijske svetilke in istočasno na vse grlo zarjovel.

no-pasaran.jpg

je odmevalo po vsej krajevni skupnosti. Bilo je pač prvo, kar mi je prišlo na misel.

Posledice so bile nepopisne. Mravljinci, ki so sicer tako pišmevuhovsko paradirali po mojih jestvinah in se odkrito rogali vsem mojim naporom, da bi se jih znebil, so za neskončen trenutek obstali kot pribiti. Lahko bi prisegel, da sem razločno videl njihove v grozi izbuljene učke. Potem se je začelo brezglavo beganje. Topotali so semintja, se spotikali drug čez drugega in jo na koncu jadrno podurhali skozi komaj opazno razpoko v zidu nekam v varno zavetje svojih brlogov. In stavil bi, da so tam hiteli z drobcenimi, tresočimi se kleščicami v nakradeni papir grizljati pismenke, ki poznejšim rodovom sporočajo nekako tole:

pismenke1.JPG 

Zmaga je bila popolna. Užival sem jo kako leto in se nato preselil. Včasih paše biti Bog.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije iz kevdra |18.07.2008 | 1 komentar »

Early Morning Bljuz

Uspešno sem se odkopal in napočil je ugoden dan za nove zmage.

“Za mnom braćo tifusari, preko vode do slobode!” je pred davnimi leti tam doli na Neretvi herojsko zarjovel Fabijan Šovagović. Potem se je, v popolnem nasprotju z današnjimi običaji, sam prvi vrgel v nič dobrega obetajoče valove, ti pa so ga promptno odvrtinčili prav na dno in od tam naprej v legendo.

preko-vode-do-slobode.JPG

Časi so se, kot sem že omenil, spremenili in jaz z njimi. Poslužil se bom trajekta in to prav kmalu, legendo pa prepuščam Fabijanu. Tako bo za oba najbolje :)

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |17.07.2008 | 3 komentarjev »

Heroji so zmatrani

les-heros-sont-fatigues.JPG

“Sfukani”, kot bi rekel moj cimr, ki je doma v revirjih. Pameten možakar. Predvsem zato, ker je že na zasluženem dopustu. Tale scena na tlaki je namreč kot nalašč za padanje v depro. Par dežurnih gumpcev nas še vztraja na okopih in glumimo Jacka Torranca tik pred dokončnim odpuljenjem (naj nekdo poskrije sekire, pa hitro!). Vsi, ki so dolžni cekine, so izpuhteli neznano kam. Telefonini jim crkavajo. Njihove sedemdesetletne tajnice imajo vse po vrsti porodniško. Elektronsko pošto jim dostavljajo golobi pismonoše najbolj shirane sorte. Vsi, ki domnevajo, da bodo z vztrajnim najedanjem izpulili kak cekin od nas, vztrajno najedajo. Njihovi telefonini ne crkavajo, tajnice in golobi so pa v izvrstni kondiciji. Kje je doping kontrola, ko jo človek nuca???

Kaj naj potem takle zguncan heroj počne, ko se mu stvari, ki jih vzame v roke, kar vse po vrsti po nekem čudežu spremenijo v govno? Dremati na tlaki se menda ne spodobi, pa mimoidoče pretepati tudi ne. Preletiš tistih par blogov in zraven delaš prav kunštno faco, kot da študiraš tržno situacijo. Pokukaš na mopedistično stran in z grozo opaziš, da folk politizira. Kdor pa ne politizira, soli pamet novopečenim mopedistom, kateri mopedi so najbolj primerni za začetnika. Seveda je najbolj primernih mopedov natanko toliko, kolikor je udeležencev te plodne debate. Groza! Imel sem naravnost noro srečo, da v časih, ko sem sam kupoval prvi moped, motosveta sploh še ni bilo. Sicer bi bil prisiljen kupiti najmanj 83 mopedov, moja garaža pa je majhna.

Potem se pa zavlečem v tisti svoj kot in tuhtam. Pa vem, da to ni pametno početje, mi je povedal že kapetan v armiji. “Vojniče Jablonsky, nemoj puno da razmišljaš, nije ti to jaka strana…” also sprach David V. in prav je imel. David V., kje si zdaj, ko te človek nuca, da bi mu ukazal zglancat kako haubico? Ali prenašat kamenje s travnika v jarek. Zato da ga bo naslednja generacija lahko tovorila nazaj na travnik.

David V. je, kolikor je meni znano, trajno nedostupan. Pa sem njegovim modrim nasvetom navkljub vseeno malo tuhtal na temo defektov in sličnega. Posebno pametnega pa nisem nič potuhtal. V glavnem tole:

unique1.jpg

pa tole:

unique.jpg

Zdaj se grem pa malo zakopat.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |16.07.2008 | 1 komentar »

Tantu bellu sonniu di u vechju Ghjacumu

Za vas morda ni toliko pomembno, zame pa je: čez slabih 14 dni bom jaz, vaš vdani Jakob Jablonsky, galjot, obesil veslo na klin. Zaradi lepšega bom v bisage strpal tistih par gatk, vrgel vse skupaj mezgu čez pleča in klopeteklop-klopeteklop…, me bodo njegova kopitka zložno ponesla v obljubljeno deželo. Semkaj namreč. Že petič.

Ker sem previden človek, me na tovrstnih expedicijah vedno spremlja izbrana zdravnica. Nekdo pač mora skrbeti za to, da nisem že prvi večer popolnoma mehurjast od svaljkanja na plaži. Pa tudi sicer moram povedati, da mi je njena družba izjemno ljuba. Ne glede na to, da se količina bisag, gatk, sončnikov, zaščitnih faktorjev in ostale krame opazno poveča. Dame imajo pač drugačne predstave o nujnih potrebščinah kot mi, zakrknjeni hropci. Na srečo sta v igri dva mezga, en sam bi vse skupaj le s težavo zmogel.

Mogoče se vam zdi, da je vsa ta zadeva rahlo pocukrana, vendar se motite. Resnica je bistveno bolj pocukrana kot si sploh lahko predstavljate.

mopediranje.JPG  playa.JPG

Za zaključek tega zapisa pa še ena taka spodbudna, da se boste laže ufurali v štimung.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |14.07.2008 | 11 komentarjev »

Hiči (a tribute to the great Alfred Tičkok)

Naj bo takoj jasno, da nisem ornitolog. Imam pa v glavi namontirano pravo razkošje dveh učkov in kljub temu, da sem si enega uspel že pred skoraj dvema desetletjema temeljito poškodovati, tadrugi je pa letom primerno opešan, mi ni ušlo, kako nemarno so se v naših rovtah razpasle vrane.

hitch.jpg

Ne vem, komu ali čemu se smejo zahvaliti za ta nepričakovani razcvet. Za časa mojega detinstva (kot bi verjetno rekel Maksim Gorki) jih je bilo le za vzorec. Vran namreč. Danes pa se obilo in rade družijo ter nekako ošabno in zviška opazujejo ostale pripadnike Luftwaffe, kolikor se jih sploh še potika naokoli. Golobi, ki so bili svojčas največji carji, so danes totalni luzerji. Grlic sploh ne vidiš več na sceni. Lastovk takisto. Sinice in škorci so rariteta, kosi rumenokljuni pa le občasno, zarana in napol ilegalno odžvižgajo kak napev, potem jih pa ni več na spregled. Edinole vrabci, predrzni in jezikavi kot so, do neke mere kontrirajo vranam. V odkrite spopade se pa tudi oni ne spuščajo. Že vedo, zakaj ne.

Vzporedno s spremembo strukture krilate populacije opažam tudi spremembo velikosti iztrebkov, ki jih frčači puščajo naokoli brez kakršnegakoli reda in obzirnosti. Živimo v takih časih, ko razsoden človek pač ne pričakuje sprememb na bolje. Sranje je vse večje in vrane se tega načela tudi dosledno držijo. Morda pa prav tu tiči skrivnost njihove trenutne hegemonije ?

Če je temu tako, imam občutek, da bo tudi vranam odklenkalo. In to prav kmalu. Nedavno sem namreč na svoji mali terasi odkril upoštevanja vreden kup, ki je po velikosti odločno prekašal vse doslej videne tovrstne produkte perjadi. Krave in nosorogi, kolikor je meni znano, do šestega nadstropja ne letijo. Za angele se šušlja, da sploh nimajo ritk. Zato sumim, da mi je ogabni suvenir zapustil kak v času zablodeli pteranodon, ki varno skrit za dimnikom potuhnjeno opreza in čaka na ugoden trenutek za državni udar. Saj za vrane se mi fučka, ampaq spet bomo nasrani mi, davkoplačevalci cry.gif

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |9.07.2008 | 13 komentarjev »

Vunderkindi

Celo najbolj zadrgnjeni nasprotniki mopedizma morajo (če so količkaj objektivni) priznati, da so bajkerski krogi neusahljiva valilnica izumov. Nabor inovacij tipa

  • montizerji
  • vezir
  • asvalt
  • gora tex
  • itd (da ne naštevam vseh)

je prav včeraj opazno nadgradil gospod moturer s kar dvema patentoma, ki sta zavedena pod nazivi

  • KOmbinezjon in
  • Kombenizjon

kombi.JPG

Z neprikritim ponosom izjavljam: Ich bin ein Berliner Motorradfahrer! fredyjecar.gif

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |3.07.2008 | 10 komentarjev »