Epohalne najdbe

Volkov zapis TULELE me je pripravil do tega, da sem poglobljeno razmišljal o epohalnih najdbah, ki so zaznamovale moje življenje. Vse dobre stvari so običajno tri. O eni od njih sem že razpredal TULELE in ne nameravam ponovno.

Druga tovrstna najdba se mi je zgodila tam nekje v osemdesetih letih preteklega stoletja, ko sem našel bankovec za 1.000 tedanjih jugoslovanskih dinarjev. Videti je bil takle:

1000din.jpg

Pri najboljši volji njegove vrednosti ne znam prevesti v razumljivo današnjo valuto, ne da bi v ta namen razkopal cel net. Pa še to ne bi imelo smisla, kajti inflacija je bila tiste čase tako neusmiljena, da je bil najdenček od trenutka, ko sem ga zagledal, do trenutka, ko sem ga vtaknil v žep, vreden samo še 500 dinarjev. Seveda sem se potrudil, da sem ga čimprej pretopil v artikle pivovarske industrije, ki sem jih velikodušno delil s svojimi prijatelji. Najbrž se vrednost moje tedanje najdbe danes valja po denarnici Don Boškota, ne da bi on to sploh slutil. Tudi prav.

Moja po obsegu in vrednosti daleč največja najdba pa je umeščena v rano pomlad leta 1980. Takrat sem se kot vrli pripadnik tedanje JLA po naključju sredi najbolj gluhe noči znašel na tovorni železniški postaji v Samoboru. Taval sem naokoli kot klateški cucek in odšteval ure do zore, ko naj bi nekdo iz bližnje kasarne prišel pome. Kar mi je pogled obstal na ogromni cisterni, ki je počivala na nekem prav odročnem tiru in po vsem videzu hlepela po pozornosti. Prebral sem napis na njenem veličastnem boku, ki je trdil naslednje:

trasporto.JPG

Moje znanje melodioznega italijanskega jezika je bilo tiste čase še jako šepavo. Toliko sem pa vendarle razumel, da sem s precejšnjo gotovostjo sklepal, da je cisterna namenjena prevozom vina in rastlinskih olj. In ker me je močno matral firbec, sem se prav otroško razveselil ob odkritju pipice, ki je bila prav prikladno nameščena tik po napisom in mi nedvoumno namigovala, kaj mi je storiti. Mogoče ste že sami uganili: ni bilo rastlinsko olje.

Posledice te moje najdbe so bile pa na kratko naslednje:

  • prebujanje na neznanem in negostoljubnem kraju, mnogo ur kasneje
  • izguba moje ljube vojaške kape
  • dolgotrajen glavobol
  • pridiga nadrejenega oficirja
  • 14 dni pritvora
  • večna hvaležnost lokalnih železničarjev, ki so se prikazali od nikoder, pronicljivo ugotovili, kaj se dogaja in se marljivo pridružili žurki. Verjamem, da še danes vsako leto praznujejo Dan Svetega Žakoba, najditelja Cisterne in izumitelja Pipice
  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 30.06.2008 | 7 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

7 komentarjev

  1. 30.06.2008 ob 17:26, domovoj pravi:

    Samo enkrat v življenju sem na cesti našel dinarski bankovec (ali je bilo 200 ali 2000, sam bog vedi, v tistih časih so se ničle na koncu množile s silovito naglico), bilo je na križišču pri ljubljanski filozofski fakulteti – ravno sem izstopil iz enke in se odpravil proti mojim ljubljenim Križankam. Z bankovcem v žepu sem se brez kančka slabe vesti nato odpravil v drugo smer, proti Mladinski knjigi in si tam privoščil trdo vezanega Taličnega Toma.

    (Enkrat v otroštvu sem sicer našel tudi crknjeno miš in jo v torbici odnesel mami. Ampak to bi storil vsak poštenjak.)

  2. 30.06.2008 ob 21:15, Fritz pravi:

    :lol: Dan Svetega Žakoba, najditelja Cisterne in izumitelja Pipice :D

  3. 30.06.2008 ob 21:26, vale pravi:

    Jaz sem pa pred desetimi leti izgubila 150.000 tolarjev oziroma kuverto z njimi (na kuverti je bil moj naslov), ki so bili namenjeni za vpisnino za nadaljevanje študija. Čez dva dni sem kuverto dobila nazaj. Dve punci sta jo našli pred faksom in jo odnesli v vložišče, od koder me je poklical vložiščar in me najprej pobaral, če vedno takole denar po pločniku mečem. Punci sta si prislužili nagrado.

    No, tudi nahrbtnik s 100 DEM in vsemi dokumenti sem že pozabila v kinu. Ko sem prišla nazaj, je bilo že vse zaprto. Tudi spat nisem mogla it v svojo sobico na Tyrševi, ker so v nahrbtniku bili tudi ključi. Zjutraj je bil še na takistem mestu kjer sem ga pustila.

    Izgubila sem že tudi dosti ključev, pa jih vedno našla. Zadnje pred parimi tedni. Bili so izgubljeni leto in pol.

    Včasih izgubim tudi sebe. Potem se najdem in sem se blazno vesela …

  4. 2.07.2008 ob 23:25, Tibor Jablonsky pravi:

    Jah, še se spominjam dni, ko smo odkrivali svete, nezaščitene šanke po portoroški plaži, to je bila tudi žal edina korist mojega domačega kraja, ampak o tem kdaj drugič, morda te dni ob kakšnem pivu?

  5. 3.07.2008 ob 12:51, sparkica pravi:

    Pozabila sem denarnico na klopi v univerzitetni knjižnici. Čez dobro uro, ko je bil čas za kavo, sem jo pogrešila. V njej je bila tudi osebna. Ko sem čistilko pobarala, če je našla kakšno denarnico, je najprej sumničavo zavila z očmi, nato pa me pobarala: “Kakšne barve je bila?” :mrgreen: Dobila sem jo nazaj, ker sem vedela, da je bila modra. Kaj neki bi dobila, če bi rekla, da je bila rdeča?! :mrgreen:

    Morda sem neumna, vendar… drugič sem prodajalki, ki mi je vrnila preveč denarja, nesla denar nazaj. Čeprav nisem zahtevala plačila (?!), sem ga dobila: njen pristni nasmešek.

    Tvoje vinsko odkritje in preizkušanje je bilo zgolj za narodov blagor in dobro počutje širših množic, tako da je bil pritvor neutemeljen :mrgreen: Dobiri bi moral najmanj priznanje, nato pa še odlikovanje in 2 čina višje :D

  6. žakob žablonski 3.07.2008 ob 13:34, žakob žablonski pravi:

    Ma ja, vse to o narodovem blagoru pa še kaj več sem navedel v svoj zagovor. Ampaq probaj ti kaj dopovedat senilnemu pukovniku z lepo vijoličastim nosom. Verjetno je bil poba užaljen, ker ga nisem povabil zraven.

    Nečak Tibor: ali še pretepaš nič hudega sluteče goste v KUDu? If YES, kako naključno srečanje ne bi smelo biti problem.

  7. 4.07.2008 ob 02:40, Tibor Jablonsky pravi:

    Čika Jakob, že dolgo ne.

    ampak za stare dobre cajte si lahko ziher koga privoščim.