Arhiv za Junij, 2008

Epohalne najdbe

Volkov zapis TULELE me je pripravil do tega, da sem poglobljeno razmišljal o epohalnih najdbah, ki so zaznamovale moje življenje. Vse dobre stvari so običajno tri. O eni od njih sem že razpredal TULELE in ne nameravam ponovno.

Druga tovrstna najdba se mi je zgodila tam nekje v osemdesetih letih preteklega stoletja, ko sem našel bankovec za 1.000 tedanjih jugoslovanskih dinarjev. Videti je bil takle:

1000din.jpg

Pri najboljši volji njegove vrednosti ne znam prevesti v razumljivo današnjo valuto, ne da bi v ta namen razkopal cel net. Pa še to ne bi imelo smisla, kajti inflacija je bila tiste čase tako neusmiljena, da je bil najdenček od trenutka, ko sem ga zagledal, do trenutka, ko sem ga vtaknil v žep, vreden samo še 500 dinarjev. Seveda sem se potrudil, da sem ga čimprej pretopil v artikle pivovarske industrije, ki sem jih velikodušno delil s svojimi prijatelji. Najbrž se vrednost moje tedanje najdbe danes valja po denarnici Don Boškota, ne da bi on to sploh slutil. Tudi prav.

Moja po obsegu in vrednosti daleč največja najdba pa je umeščena v rano pomlad leta 1980. Takrat sem se kot vrli pripadnik tedanje JLA po naključju sredi najbolj gluhe noči znašel na tovorni železniški postaji v Samoboru. Taval sem naokoli kot klateški cucek in odšteval ure do zore, ko naj bi nekdo iz bližnje kasarne prišel pome. Kar mi je pogled obstal na ogromni cisterni, ki je počivala na nekem prav odročnem tiru in po vsem videzu hlepela po pozornosti. Prebral sem napis na njenem veličastnem boku, ki je trdil naslednje:

trasporto.JPG

Moje znanje melodioznega italijanskega jezika je bilo tiste čase še jako šepavo. Toliko sem pa vendarle razumel, da sem s precejšnjo gotovostjo sklepal, da je cisterna namenjena prevozom vina in rastlinskih olj. In ker me je močno matral firbec, sem se prav otroško razveselil ob odkritju pipice, ki je bila prav prikladno nameščena tik po napisom in mi nedvoumno namigovala, kaj mi je storiti. Mogoče ste že sami uganili: ni bilo rastlinsko olje.

Posledice te moje najdbe so bile pa na kratko naslednje:

  • prebujanje na neznanem in negostoljubnem kraju, mnogo ur kasneje
  • izguba moje ljube vojaške kape
  • dolgotrajen glavobol
  • pridiga nadrejenega oficirja
  • 14 dni pritvora
  • večna hvaležnost lokalnih železničarjev, ki so se prikazali od nikoder, pronicljivo ugotovili, kaj se dogaja in se marljivo pridružili žurki. Verjamem, da še danes vsako leto praznujejo Dan Svetega Žakoba, najditelja Cisterne in izumitelja Pipice
  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |30.06.2008 | 7 komentarjev »

“A spoonful of sugar helps the medicine go down…

…in a most delightful way…” bi zažgolela Mary Poppins.

Zadeva je taka, da bomo s prihodnjim mesecem profitirali vinjete. Osebno se mi zdi to praktično in tudi ceneje kot doslej, verjamem pa, da prav vsi ne delijo mojega mnenja. Glede na to, da vinjeta ni obvezna, si naj pač vsak sam izračuna, ali bo dosledno bojkotiral vožnjo po avtocestah in obvoznicah, ki so menda tudi vključene v ta projekt, ali se bo raje švercal, ali pa bo odrinil zahtevano vsoto in se vozil brez strahu pred kontrolorji.

Ker pa se gibljem tudi v mopedističnih krogih, opažam, da ima vsa ta reč še eno drugo, precej bolj perečo razsežnost. Nihče ni upošteval dejstva, da smo bajkerji uporniki. Takorekoč neposredni nasledniki vélikega Atile, hunskega zveznega selektorja za področje konjeništva, sabljanja, lokostrelstva in podobnih športnih panog. Atila, flagellum Dei, ni šmirglal predpisov.

hun.jpg

Natanko petnajst stoletij po njegovi smrti, torej leta 1953, je gospod László Benedek, mađarski Žid, prišel na zamisel, da bi kazalo obuditi spomin na neukrotljive konjenike in je v ta namen tedaj še mladega junca Marlona Branka našemil v Johnnyja. Ker konji kot prevozno sredstvo niso bili več moderni, ga je posadil na moped in Branko je postal The Wild One. Prototip bajkerja. Prototip upornika.

( Mildred: »Whaddya rebelling against, Johnny?«

Johnny: »Whaddya got?«)

branko.jpg

Iz roda v rod duh išče pot, kot pravijo tisti, ki se na to bojda spoznajo. In lahko bi kdo že prej pogruntal, da populaciji, ki si na svoje mopede (lubice, kot jim pravimo v navalu nežnosti) navdušeno lima:

  • nalepke vodilne spletne strani o motociklih,
  • pa razne šestinštiridesetke,
  • šestšestšestke,
  • akrapoviče,
  • mrtvaške lobanje,
  • zmaje in ostale živali,
  • keltske simbole,
  • japonske pismenke
  • in sploh vse, česar praviloma ne razume, zgleda pa blazno kul

niti pod razno ne kaže vsiljevati nekih vinjet. Ker so ajnfah bedne! Ker kar kličejo po uporu.

Ali bi bilo res tako frdamano težko naprintat vinjeto, ki bi bila po volji nam, naslednikom Atile in Marlona? Recimo tako:

vinjeta.jpg

Stavim, da bi jih folk kupoval na kile in jih limal na najbolj vidna mesta in vsi bi bili veseli. Ampaq kaj, ko nihče od tistih, ki o teh zadevah odločajo, očitno ne premore niti kančka domišljije in posluha za ljudi. Jebeš tako vlado.

Vaš vdani,

Jakob Jablonsky, flagellum Dei

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |25.06.2008 | 14 komentarjev »

Ta veseli dan ali Žablonski se peni

Ali ta frdamani žalostni planet res ne premore nobenega zakona, ki bi prepovedoval karniflanje betežnih zamorcev? In če ga ipaq premore, zakaj ga nihče ne upošteva? Ker če bi ga, vaš vdani zamorc Žakob ta hip prav gotovo ne bi ždel v tem mizernem zatoku. In ne bi že dve desetletji poslušal vedno istih jadikovanj, izraženih z vedno istimi besedami, okrancljanih z vedno isto koreografijo gibov. A domišljija je pa dokončno crknila al kaj??? Prisežem, da bom naslednjemu pacientu, ki bo uporabil ofucano besedno zvezo “momenti difficili”, ročno odpulil glavo. Itaq je ne rabi. Ista usoda bo doletela tudi prvega kalimerota, ki mi bo grenil na temo “samo mi smo korektni, vsi ostali pa so obične pizdice”. Japajade…

zak.jpg

Edina dobra novica je, da se bom čez dobre tri ure promptno odkatapultiral v kraal Jablonsky, zaloputnil leso in do prihodnjega ponedeljka nastopal v glavni vlogi veseloigre z naslovom Ko telefonini obmolknejo. To utegne rešiti kako glavo, meni pa prihraniti vožnjo z di-dujem.

Pa seveda qualla za pozornost.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |24.06.2008 | 8 komentarjev »

Odtenki modrine

TOLE sem našel pri Schnuyu. In gotovo do neke mere drži. Imam pa še eno, zelo simpl razlago, ki gre takole:

Opazil sem, da so pri mopedistih jajca zelo cenjena. Čim večja, tem bolje. Ker velika jajca, zlasti v kombinaciji s prazno glavo, znižajo težišče in tako omogočajo višje hitrosti v zavojih. Pa menda tudi sicer.

Žal pa imajo velika jajca tudi ustrezno veliko vztrajnost in ko te enkrat odnesejo, se zelo temeljito razsuješ.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |12.06.2008 | 1 komentar »

Krtko…

Mogoče je kdo opazil, da nam vreme zadnje čase ni najbolj naklonjeno. Osebno se skušam tolažiti s tem, da imamo letos pač izjemno blag november. Za lase privlečeno, malo pa vendarle pomaga.

gene-jablonsky.jpg

Laure ni več, odšla je drugam, kot bi se izrazil vsem nam ljubi Miran R. Njenemu soprogu smo poklonili bicikl. Upam, da mu bo v veselje in da ima dobro zaklenjeno kolesarnico. V našem bloku denimo bicikle nonstop kradejo, samo moji hčeri so ukradli že tri.

Torej, kot že rečeno, Laure ni več. Kar je po eni strani dobro, ker je bila cela drama, kdo jo bo smel spremljati v galerijo. Potem je bila okoli nje gneča soprog, spremljevalk in Last-Minute-Marjetic. Nekateri kuhajo riwce, ampaq brez tega ne gre.

Domnevam, da je v Nemčiji Lauro soprog gospe Angele spremljal v Bierstube ali kako drugo kulturno ustanovo. O kakih večjih škandalih s tistega konca nisem nič zasledil. Nemci imajo radi red. 

Sem pa včeraj usput ujel novico, da se nameravata Žorž in Laura ustaviti tudi v Vatikanu. Tam so pa s soprogami bolj na tesnem. Mogoče si bodo pomagali s kako kuharico, drugače pa jim lahko solidarnostno poklonimo kako našo damo. Itaq jih imamo viška.

Pa malo mi je dolgčas, po pravici povedano.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |12.06.2008 | 5 komentarjev »

Hm…

Mogoče ga pa vendarle bixam in hodim đogat ob neprimernih urah. Za TAKELE prizore sem bil namreč doslej prikrajšan…  trance_19_hmm.gif

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |6.06.2008 | 3 komentarjev »

So stvari, ki jih ne bom nikoli razumel

Da o eni od njih sploh razmišljam, sta kriva cenjena kolega TULE in TULE

Najbrž ima sproščeno tekanje, brcanje in valjanje po travi kako pomembno vlogo v procesu odraščanja. Zlasti pri dečkih, pa tudi pri kaki možači. Na določen del deklic pa menda deluje kot močan afrodiziak. Zato je fuzbal tako popularen in prav je tako.

Se mi pa zdi, da je nekaj hudo narobe s planetom, kjer:

  • na eni strani dečki ne morejo igrati fuzbala, ker bi jim mine drugih dečkov, ki se igrajo vojno, odtrgale nogice
  • na drugi strani pa deček, ki bi moral po vseh merilih že davno odrasti, kasira skoraj maljon dolore$ov na teden za to, da sproščeno teka, brca in se valja po travi

fuzbal.jpg

Ali nas s tem odraščanjem samo farbajo?

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |4.06.2008 | 20 komentarjev »

Pravljični ponedeljek (v nekem smislu)

Včeraj sem spremljal svojo mamo k zdravniku. Verjetno sem vas s tem podatkom pretresel, ker ste gotovo domnevali, da me je na ta planet naplavila kaka kozmična nevihta. Pa me ni. Bil sem rojen po povsem redni poti in imam mamo.

Torej: kot že omenjeno, sem mamo spremljal k zdravniku. Prispela sva do tistega akvarija, kjer naj bi se uporabniki zdravstvenih storitev najavili. Za steklom so sedela tri bitja in osredotočeno bolščala v računalnike. Administratorke, sem domneval. Seveda sva pozdravila, kot se spodobi, vendar so bitja bolščala naprej. Ljudje smo nasplošno občutljivi na ignoriranje. Vsaj meni se je že fržmagalo in tuhtal sem, če ne bi vendar kazalo bolj na glas kaj ljubeznivega zarentačiti. Še dobro, da nisem, kajti v naslednjem hipu sem spoznal, da administratorke sploh niso administratorke temveč vešče zakrinkani psoglavci. Zanje pa vemo, da ne morejo dvigniti pogleda in zategadelj bezajo s sulicami v drevesne krošnje, kadar se vanje skrije kaka deklica. In če potem po deblu navzdol pricurlja kri, jim je takoj vse jasno in katastrofa je neizogibna.

psoglauc.jpg

Kljub piškavim možnostim sem si obupno želel kakega hrasta kje v bližini, ampaq seveda je povsem naivno pričakovati drevesa na hodniku Kliničnega Centra. Projektanti pač ne mislijo na take malenkosti. Še fikusa ni bilo nikjer. Skoraj bi jo že podurhal kamorkoli v tisti labirint čakalnic in ambulant, pa sem se spomnil, da vendar nisem sam in da bi moral potem pisati kaj grozno dolgočasnega na temo »mater je zatajil« po vzoru rajnkega Ivana in sem raje ostal.

Čez nekaj časa je eden od psoglavcev vendarle pograbil tisto najino napotnico, si jo sumničavo ogledal in ovohal ter naju poslal »po hudniku du konca, pa levo, pa spet du konca pa tm pučakte«.

Pa sva prav pohlevno šla in opravila vse tiste preiskave in niso naju požrli. Mogoče so napol udomačeni, ali pa so bili siti, kaj pa vem. Mama pa ni na srečo sploh nič slutila.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |3.06.2008 | 2 komentarjev »