Bičkarji vs. močeradi
Preteklo soboto sem bil na rednem letnem razvratu mopedistov nepričakovano zmeren glede uživanja substanc in odZVIZal sem domov še pred striptizom.
Posledično me v nedeljo ni bolela glava in brez omembe vrednih zapletov sem odtopotal en điro čez bližnji kucelj, kar dokaj redno počnem v svrho ohranjanja higienskega minimuma samospoštovanja. Ko pridete v moja leta, vam bo morebiti bolj jasno, o čem tule pleteničim.
Kakorkoli, tisti tamanjši kazalec se je šele pomikal proti dnu številčnice na moji uri in prav tečno drobno je rosilo. Rana ura v kombinaciji z zanikrnim vremenom ima svoje prednosti, ker človek ne izgublja po nepotrebnem energije za ustvarjanje lažnega videza lahkotnosti. Žive duše ni bilo nikjer, če zanemarim potepuškega mačka, ki ga je moj nepričakovani mimohod tako presunil, da je padel v kontejner, v katerega je ravnokar bolščal. Celo bičkarji, ki sicer ob nedeljah s svojim plehovjem brez milosti zaparkirajo vse pločnike okoli naše cerkve, so verjetno izvajali še zadnje bravure pod kovtri.
Potem sem pa že pritopotal v varno zavetje gozda in moja stara mizantropska duša je prepevala himne na račun blažene tišine in samote. Računal sem, da je ura prezgodnja celo za đukcofile tipa gospa Humvee in nisem se uštel. Sem pa srečal tri čedne primerke močeradov, ki so, kot kaže, odljudni kot jaz. Dva sta bila tiste vrste, ki se jim blazno mudi s potke, kadar zaslutijo prisotnost vsiljivca (recimo mene) in se na vso moč zvijajo, pa seveda nikamor ne pridejo in so zelo hecni. Tretji je spadal med bojevnike, ki nepremično obstanejo, dvignejo glavo in skušajo zgledat čim večji in čimbolj krvoločni. Za crknit. Ampaq ker sem obziren, se delam, kot da ni nič in se krohotam šele za ovinkom.
Torej: z manjšo zamudo poročam, da so v derbiju zadnjega kola močeradi nabrisali bičkarje s tri proti nula. Bravo naši !
