polderji

Če se sme Valewija duvat, se bom pa še jaz. Čisto malo. Ravno prav za ležerno sobotno dopoldne.

Moje mopedralo po imenu ZVIZ je bilo deležno manjših kozmetičnih popravkov. Kar pomeni, da mi je uspelo zamenjati ogabne kromane tačke, ki jih je nanj navesil očitno slepi prejšnji lastnik, s čudovitimi, staroverskimi gumijastimi. Uvozil sem jih (skoraj) naravnost iz Holandije.

Poleg tega sem se kljub besnemu nasprotovanju svojega psihometalurga Twistana odločil žrtvovati nekaj estetike v prid uporabnosti. Tako so pod veščimi rokami, švasaparatom in flexerico majstra Andreottija nastali krepki nosilci za kufre. V slednje seveda strpam vso tisto navlako, ki je sicer nikoli ne rabim, razen v primeru, da je ne tovorim s seboj. Po končanem projektu z veseljem ugotavljam, da je metamorfoza v tovorno žival krasno uspela, estetika pa ni utrpela omembe vredne škode. Celo skeptik Twistan se strinja.

S tem je prva faza obdelave zaključena. Z majstrom Juretom, ki nadvse spretno vihti gedore in podobne naprave, pa spletkariva, da bi po končani sezoni ZVIZu pokukala globoko v drobovje in porihtala vse tiste zoprnije, ki se skoraj neizogibno pojavijo v petindvajsetih letih uporabe. Nekako se mi zdi, da sem staruhcu to dolžan, ker me dostojanstveno tovori po svetu. In to kljub splošno razširjenemu prepričanju, da je vsak moped z manj kot 1000 kubi in 120 konji za v smeti. Mopedist, ki ga vozi, pa za v hiralnico. Bulšit! Če je lahko gospod Giorgio Bettinelli povsem zadovoljen s svojo vespo, bi bilo vihanje riwca nad ZVIZom najmanj domišljavo. Vsaj kar se mene tiče.

Preteklo soboto sem bil na rednem letnem razvratu mopedistov nepričakovano zmeren glede uživanja substanc in odZVIZal sem domov še pred striptizom.

Posledično me v nedeljo ni bolela glava in brez omembe vrednih zapletov sem odtopotal en điro čez bližnji kucelj, kar dokaj redno počnem v svrho ohranjanja higienskega minimuma samospoštovanja. Ko pridete v moja leta, vam bo morebiti bolj jasno, o čem tule pleteničim.

Kakorkoli, tisti tamanjši kazalec se je šele pomikal proti dnu številčnice na moji uri in prav tečno drobno je rosilo. Rana ura v kombinaciji z zanikrnim vremenom ima svoje prednosti, ker človek ne izgublja po nepotrebnem energije za ustvarjanje lažnega videza lahkotnosti. Žive duše ni bilo nikjer, če zanemarim potepuškega mačka, ki ga je moj nepričakovani mimohod tako presunil, da je padel v kontejner, v katerega je ravnokar bolščal. Celo bičkarji, ki sicer ob nedeljah s svojim plehovjem brez milosti zaparkirajo vse pločnike okoli naše cerkve, so verjetno izvajali še zadnje bravure pod kovtri.

Potem sem pa že pritopotal v varno zavetje gozda in moja stara mizantropska duša je prepevala himne na račun blažene tišine in samote. Računal sem, da je ura prezgodnja celo za đukcofile tipa gospa Humvee in nisem se uštel. Sem pa srečal tri čedne primerke močeradov, ki so, kot kaže, odljudni kot jaz. Dva sta bila tiste vrste, ki se jim blazno mudi s potke, kadar zaslutijo prisotnost vsiljivca (recimo mene) in se na vso moč zvijajo, pa seveda nikamor ne pridejo in so zelo hecni. Tretji je spadal med bojevnike, ki nepremično obstanejo, dvignejo glavo in skušajo zgledat čim večji in čimbolj krvoločni. Za crknit. Ampaq ker sem obziren, se delam, kot da ni nič in se krohotam šele za ovinkom.

Torej: z manjšo zamudo poročam, da so v derbiju zadnjega kola močeradi nabrisali bičkarje s tri proti nula. Bravo naši !

…ponedeljek pa za kolegij. Razširjeni. Zato me veseli, da čez wikend nisem shujšal. V nasprotnem primeru bi se le s težavo vklopil v štimung.

Danes bomo mogoče potuhtali, zakaj naši bernardinci ne dajejo mleka. Čeprav so s primerne razdalje na moč podobni simentalkam. Kakorkoli, tudi ruma se ne otepamo. Glavno, da zadane.

Včeraj je staruhec ZVIZ zavzel lokalno streho sveta. Ugotavljam, da je absolutno najbolj hecen moped, poleg tega pa nisva bila niti enkrat blizu nevarnosti, da bi naju kaznovali vsled prekoračitve hitrosti. Nasprotno, s policisti, instaliranimi ob cestah, smo si celo mahali. Najbrž so bili navdušeni nad tolikšno lepoto.

Kot že omenjeno nekje drugje, sva ob povratku uzrla Schnuya, ki je bil v sedlu mopeda marmeladne barve videti sila osredotočen.

Pa še posebno sporočilo za gdč. Sparkico: jablane so morda res že odcvetele, zato pa se čebele trenutno veselijo kostanjev in robinij pseudoakacij.

V glavnem: svet je trenutno popolnoma znosen in ni za obupat