Mimogrede ena o drevesu
Nedavno sem se takole kotalil po bella Italia, ker to nekako spada v moje tlačanske obveznosti. To zdaj redno in neumorno počenjam že par desetletij in najbrž je normalno, da čisto ob vsakem kotaljenju nisem popolnoma vzhičen vsled obilice novih vtisov, pač pa je vse skupaj bolj rutina. In potem malo premišljujem traparije, da čas nekako mine.
No, zadnjič sem se med ždenjem v nepremični koloni pleha zagledal v cvetoče drevesce tam ob avtocesti.
Priznam, da sem botanično dokaj zanemarjen in nimam pojma, kakšne vrste drevesce je bilo, pa sem ga za lastno rabo gladko naredil za jablano. Pomoje je bilo drevescu precej vseeno, vsaj videti je bilo enako spokojno kot prej. In sem si mislil:
“Lej jo, jablano, kako lepo cveti brez neke vidne naglice. In če bo vreme ugodno in čebele vsaj povprečno delovne, zna pod jésen tamle na vejah bingljati obilo jabučkov. Če se bo pa vreme kisalo in čebele podbacile, jih pa ne bo. Pa ni videti, da bi bila jablana vsa iz sebe od skrbi…”
Potem se je pa kolona žal premaknila in smo divjali naprej. Mogoče bom imel v prihodnjem življenju srečo in bom jablana.
Se pridružujem mnenju, ker ne vem, kaj to je…(jablana/mandelj?/bresku?)
Zase pa vem, da bom v naslednjem življenju Macesen!
Ker sem v kognitivni fazi, v takih prizorih opazim par litrov potencialno dobrega sadjevca. Če pa čebele kolosalno zajebejo, je pa material za gajbico. Za nabiranje sadjevcu ljubih poljščin/močeradov oziroma česarkoli kar dotični nektar oplemeniti.
Mene je vedno mikalo, da bi bil termit. Čeprav tudi jablana ni slabo.
Kiršna?
Jaz pa bi bila Nič, ker bi me vsi imeli radi
Kaj imaš rad? Nič 
Rabiš kaj? Nič. Imaš kaj? Nič. 
Jablane so že odcvetele, menda nisi tudi ti?