Imperij vrača udarec ali đukac se s slonom izbija
Danes zarana, ko je bil svet še spokojna mešanica ščebetanja krmežljavih ptičev in škrebljanja nagajivih veveric, sem malce topotal po okoliških gričih. Rad imam ta umirjeni, sveži filing, ko mi misli brez napora odplahutajo nekam gor med vejevje in se lepijo nanj skupaj s štrenastimi svaljki jutranjih meglic. Včasih si celo kako priložnostno zabrundam, kadar sem prepričan, da nihče ne posluša. Tako tudi danes.
Ravno sem takole zamaknjeno brundal predse, ko se mi je izpod bližnjega grmičevja kot strela z jasnega pripodil pod noge histerično bevskajoč đukac. Verjetno si lahko predstavljate, da sem kar malce klecnil in še sreča, da sem pred tekom že dvakrat defeciral, sicer bi bilo sranje. Đukac sicer ni bil tiste pasme, ki bi človeku lahko z enim samim ugrizom odšavsnil pol noge, vsekakor pa je nerodna že misel, da se lahko obenj spotakneš in prav nemarno zgrmiš po tistih koreninah. Začel sem kalkulirati, kako daleč bi takale beštja letela, če bi jo spretno degažiral. Vendar dlje od teorije nisem prišel, kajti izza ovinka sem zaznal tektonski premik. Najprej sem se ustrašil, da se po tistih gozdnih potkah prevaža kak naključni slivnik z ogromnim črnim humveejem, opremljenim z modernimi xenonskimi žarometi. Nato pa sem ugotovil, da je bila to takisto ogromna lastnica đukca, odeta v črno trenirko, ki me je strogo motrila z ledeno modrim pogledom.
»Quapaje, poba?« je zahreščala. »Saj ne grize. Pa itaq vidš, da ni taprau ps!«
Nisem bil pri volji, da bi tvegal spopad z gospo Humvee. Niti verbalnega, kamoli fizičnega. Odtopotal sem naprej in đukac se je še nekaj časa zmagoslavno repenčil za mano.
Naslednje pol ure se ni dogajalo nič, razen običajnih ptičev in veveric ter mojega topotanja. Brundal pa nisem več.
In tako sem se v lepi zanki začel vračati nazaj proti domu. Naključje pa je hotelo, da sem ponovno naletel na gospo Humvee in đukca. Tokrat na preglednem delu poti. Đukac se je že od daleč repenčil in gospa Humvee me je sumničavo motrila, jaz pa sem se delal, kot da nič ni. Ko pa smo bili vštric, sem v hipnem preblisku obstal, se vzpel na zadnjih nogah, zaplahutal z uhlji in zatrobental kot najbolj razjarjen slon. Ne vem sicer, koliko se je plahutanje z uhlji videlo, trobentanje pa je še nekaj časa odmevalo naokoli. Đukac je s predirnim »kev kev« odpezdel nekam v grmovje, gospa Humvee pa se je zdruznila sama vase in njene xenonske oči so pojemajoče brlele vame iz kupčka tresoče se žolce.
»Quapaje, guspa?« sem zahreščal. »Saj ne grizem. Pa itaq vidte, da nisem taprau slon!«
To rekši sem se obrnil na peti in veličastno odtopotal dalje. Spotoma sem skušal malo plahutati z uhlji. Sloni s(m)o zakon.
podgane tud
Bravo, odlična kontra!
Ti lastniki đukcov ali pa še bolj večjih mrcin so vsi isti. Pa saj nau nič naredu !!! Halo? Tudi sam tečem in raje naredim velik ovinek, če v daljavi opazim tak parček, kajti nikoli ne veš. Beremo razne zgodbe o psih…Lahko se pa kateri znese ravno name.
saj, - če bi to spravil v kultivirano obliko, bi lahko bila ena taka dobra črtica, tako pa …
saj, - ko bi bil vedel, da bo Nick v strokovni žiriji, bi se bolj potrudil, tako pa…
Morala današnje basni: nikoli več ne klikni na Polderje s polnimi usti mandljev
:-)
O črticah pa kdaj drugič … ali celo tretjič
A sem kej rekla?
nisem.
še dobro
Nagradno vprašanje - koliko đukcev gre vštric pod defendra, preden sploščimo krajna dva?
Najboljši đukac je ploščati đukac.
Določiti gabarite in odlakanost dotičnih đukcev.
p.s.: Majhni psi so zlobni.
Še dobro, da imam dve veliki mrcini. Ki sta malo manj zlobni.
Še dobro,da nimam đukcev - tako sam sebe na vrvici sprehajam in občasno se lahko prodam tudi za slona. Lahko tudi dva.
Moj mali veliki pes grize izključno samo enega laufarja - mene.
Drugih pa niti ne pogleda.
Ni pravice na tem svetu.
Gospa Humvee pa nič…
Gospa Humvee ugotavlja v dneh, ko se tali sneg, da se ji je preko zime razširil kolotek in bo morala poskrbeti za širše gume, da bi bila dobra tudi za v drek. Ampak ko tako opremljen zaideš z njo v drek, sledi “uhhh…ne tega, nisem jaz za take stvari, greva raje na ustaljene poti…” Stara zgodba fancy pičkoplehovja. Humvee pač.
Hahaha in hehehe
Pišuka, ves računalnik sem si popljuvala (sem kafe zravn pila) od smeha 
Meni je taka “črtica” jako všečna 
je bolj pristna od kultivirane 