Arhiv za April, 2008

Mimogrede ena o drevesu

Nedavno sem se takole kotalil po bella Italia, ker to nekako spada v moje tlačanske obveznosti. To zdaj redno in neumorno počenjam že par desetletij in najbrž je normalno, da čisto ob vsakem kotaljenju nisem popolnoma vzhičen vsled obilice novih vtisov, pač pa je vse skupaj bolj rutina. In potem malo premišljujem traparije, da čas nekako mine.

No, zadnjič sem se med ždenjem v nepremični koloni pleha zagledal v cvetoče drevesce tam ob avtocesti.

dreu.jpg

Priznam, da sem botanično dokaj zanemarjen in nimam pojma, kakšne vrste drevesce je bilo, pa sem ga za lastno rabo gladko naredil za jablano. Pomoje je bilo drevescu precej vseeno, vsaj videti je bilo enako spokojno kot prej. In sem si mislil:

“Lej jo, jablano, kako lepo cveti brez neke vidne naglice. In če bo vreme ugodno in čebele vsaj povprečno delovne, zna pod jésen tamle na vejah bingljati obilo jabučkov. Če se bo pa vreme kisalo in čebele podbacile, jih pa ne bo. Pa ni videti, da bi bila jablana vsa iz sebe od skrbi…”

Potem se je pa kolona žal premaknila in smo divjali naprej. Mogoče bom imel v prihodnjem življenju srečo in bom jablana.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |22.04.2008 | 6 komentarjev »

Imperij vrača udarec ali đukac se s slonom izbija

Danes zarana, ko je bil svet še spokojna mešanica ščebetanja krmežljavih ptičev in škrebljanja nagajivih veveric, sem malce topotal po okoliških gričih. Rad imam ta umirjeni, sveži filing, ko mi misli brez napora odplahutajo nekam gor med vejevje in se lepijo nanj skupaj s štrenastimi svaljki jutranjih meglic. Včasih si celo kako priložnostno zabrundam, kadar sem prepričan, da nihče ne posluša. Tako tudi danes.

Ravno sem takole zamaknjeno brundal predse, ko se mi je izpod bližnjega grmičevja kot strela z jasnega pripodil pod noge histerično bevskajoč đukac. Verjetno si lahko predstavljate, da sem kar malce klecnil in še sreča, da sem pred tekom že dvakrat defeciral, sicer bi bilo sranje. Đukac sicer ni bil tiste pasme, ki bi človeku lahko z enim samim ugrizom odšavsnil pol noge, vsekakor pa je nerodna že misel, da se lahko obenj spotakneš in prav nemarno zgrmiš po tistih koreninah. Začel sem kalkulirati, kako daleč bi takale beštja letela, če bi jo spretno degažiral. Vendar dlje od teorije nisem prišel, kajti izza ovinka sem zaznal tektonski premik. Najprej sem se ustrašil, da se po tistih gozdnih potkah prevaža kak naključni slivnik z ogromnim črnim humveejem, opremljenim z modernimi xenonskimi žarometi. Nato pa sem ugotovil, da je bila to takisto ogromna lastnica đukca, odeta v črno trenirko, ki me je strogo motrila z ledeno modrim pogledom.

»Quapaje, poba?« je zahreščala. »Saj ne grize. Pa itaq vidš, da ni taprau ps!«

Nisem bil pri volji, da bi tvegal spopad z gospo Humvee. Niti verbalnega, kamoli fizičnega. Odtopotal sem naprej in đukac se je še nekaj časa zmagoslavno repenčil za mano.

Naslednje pol ure se ni dogajalo nič, razen običajnih ptičev in veveric ter mojega topotanja. Brundal pa nisem več.

In tako sem se v lepi zanki začel vračati nazaj proti domu. Naključje pa je hotelo, da sem ponovno naletel na gospo Humvee in đukca. Tokrat na preglednem delu poti. Đukac se je že od daleč repenčil in gospa Humvee me je sumničavo motrila, jaz pa sem se delal, kot da nič ni. Ko pa smo bili vštric, sem v hipnem preblisku obstal, se vzpel na zadnjih nogah, zaplahutal z uhlji in zatrobental kot najbolj razjarjen slon. Ne vem sicer, koliko se je plahutanje z uhlji videlo, trobentanje pa je še nekaj časa odmevalo naokoli. Đukac je s predirnim »kev kev« odpezdel nekam v grmovje, gospa Humvee pa se je zdruznila sama vase in njene xenonske oči so pojemajoče brlele vame iz kupčka tresoče se žolce.

»Quapaje, guspa?« sem zahreščal. »Saj ne grizem. Pa itaq vidte, da nisem taprau slon!«

To rekši sem se obrnil na peti in veličastno odtopotal dalje. Spotoma sem skušal malo plahutati z uhlji. Sloni s(m)o zakon.

moi.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |5.04.2008 | 14 komentarjev »