Kadilak? Nein danke, Mama…
Danes je ravno en teden, kar ne kadim. Gre pač za eno tistih hipnih domislic, ko človek začopati prvega mimoidočega in ga usekne direkt med oči z zahrbtnim:
“Hej, stara, a misliš kaj nehat kadit, glede na to, da laufaš?”
In začopateni pol nekaj momlja o osmih marcih kot prelomnih trenutkih na poti do naziva najbolj tečne osebe pod soncem. V tistem hipu je pa ena najbolj lokavih potez ta, da takojci pribiješ:
“OK, od osmega marca dalje torej ne kadiva.”
Fino je, če imaš do famoznega osmega marca še par tednov. Tačas se zakajaš ko norc in se ti to početje dodobra zagrauža, tako da točno opolnoči z olajšanjem zmečkaš tazadnji čik, naslednje jutro ločeno zbereš škatlico (papir posebej, celofan posebej) in to je to. As simple as that.
Če se kdo od beročih prav sramežljivo spogleduje z idejo o opustitvi kajenja, naj si proba zapomniti tole:
- če že vnaprej pričakuješ abstinenčne težave, bodo prišle
- če že vnaprej pričakuješ, da se ti bo ponoči sanjalo o cigareti, se ti bo
- v teh primerih močno odsvetujem poskuse opustitve, le čemu bi se človek matral?
Pa da si ne bi kdo predstavljal, da kot vrli janičar zdaj na vse pretege propagiram življenje brez tobaka. Briga me. Kaditi je čisto luštna razvada, čeprav glupa u 3PM. Kar se mene tiče, sme vsakdo duvanit kot pobesnel. Tole škljocam v Polderje bolj zato, da mine čas, pa malo tudi zato, da za lastno uporabo zabeležim par zadev, ki sem jih porajtal v zadnjem tednu:
- zjutraj nimam več okusa, kot da bi prejšnji večer pomlaskal kilo govna
- pa manj me boli glava
- pa ko laufam, lahko celo malo pošprintam navkreber, ne da bi mi pljuča ven padla
No, kašljal sem pa prej res bolj doživeto.
