polderji

…in jermen mi je že krepko dol padu. Trohnim. In ni mi odveč.

Lahko bi se zdaj odločil in na dolgo in široko razpredal o tem, kako je preprodajanje naše galeje zadnje čase po vsem videzu moderno. Pa kako vsak novopečeni lastnik inštalira svoje tamburaše, ki uberejo nek svoj ritem. In kako se vsak potrudi razprodati vse, od vesel, sekstanta in pomorskih kart do kuharjevega kotla, preden se galeje losa. Galjotom je v bistvu še laže veslati brez vesel, tečno pa je nonstop poslušati očitke, da se zadeva nikamor ne premakne.

Izjemno dobra vest je, da bo natanko čez 40 minut moj telefonin postal gluhonem in bo ostal tak do ponedeljka. Pred leti mi je znanec zaupal zelo zanimivo misel:

“Življenje je čisto prekratko, da bi si ga pustil zagreniti bolj kot je to nujno potrebno.”

Zapomnil sem si. In celo dodal svoje drobno zrnce, ki pravi:

“Mrke face in loputanje z vrati ne rešujejo ničesar.”

Torej se smehljaje poslavljam in prav potihceno zapiram vrata za seboj, do kadar mi bo pač zneslo. Pa mejte se.

vaš vdani Žakob