Veseli december, Part III
Neizpodbitno drži, da moj veseli december traja že tam od 28. oktobra (naj mi nečak Tibor oprosti, da znova navajam ta datum). Moja telesna aktivnost je bila v tem obdobju zreducirana na namizno veslanje v sklopu obvezne tlake, v prostem času pa sem si z lastnimi zobmi gradil veličasten mavzolej, v katerem samo senca moje riti vaga (zelo!) okroglih 10 kvintalov. Kar se morda sliši manj kot 1.000 kil, v bistvu pa pomeni isto.
Podatek mi je seveda sporočila Soehnle, kdo pa drug? 
Gut? Niti ne.
S pomočjo trikov sem torej danes zarana zvlekel na svoje zadnje okončine tipa Boletus luridus (svinjski goban, pogojno užiten) pošvedrane najkice in po dolgem času odšvedral en krog. V svrho ohranjanja minimuma samospoštovanja, ki poleg malizie nekako sodi v obvezno opremo moškega. Na mojem levem zapestju se je košatil Gepl in pošiljal strogo zaupne podatke malim zelenim tam zgoraj. Slednji pa so na podlagi tako pridobljenega gradiva izdelali lično avtokarto mojega »kroga«, ki je takale:
Poleg tega pa še kopico analiz, ki jih vsled žaljive vsebine seveda ne bom objavil. Morda raje eno priložnostno:
Cvilimožek,
debel možek
ima hlače dopetače,
a trebušček ves napet,
da ne more z njim na led.
Če za trebuh kdo ga stiska,
glasno cvili, tenko piska,
skozi usta, skozi nos,
zgoraj v suknji, zdolaj bos.
Še bi škornje rad imel,
da na noge bi jih del,
ako bi mu trebuh dal,
pripogniti se do tal…
