polderji

Zadnjič sva malce moževala s prijateljem Norim Malarjem in mi je prišla na misel ena epizoda izpred leta ali dveh. 

Namenil sem se tistega lepega dne iti malo v razvrat in pri tovrstnih opravilih človek običajno potrebuje gotovino. Da se nadje pri ruci, vsaj za napitnino pa take zadeve. Hopsnem torej do bližnjega bankomata in prav virtuozno izvedem celo operacijo. Vse do točke, ko je treba pospraviti denarce v žep. Prav v tistem trenutku me je namreč pod pazduho začopatil gospod Alois Alzheimer in me nadvse potuhnjeno odvlekel stran. Mencala sva naokoli kake pol ure in ko sem se vrnil do bankomata, seveda o cekinih ni bilo več ne duha ne sluha. Šlo je za 10.000 tolarjev in sklenil sem, da se za ta denar pač ne splača usamomorit, kot bi rekel Klimbra. 

Par dni kasneje se znova namenim do bankomata, na neki bencinski pumpi, trdno odločen, da me gospod Alois tokrat ne bo ukanil.  Kar opazim, da bankomat nekaj čudno škljoca in noče pojest moje kartice. In se spravim ugotavljat, kakšen je vzrok in kje tiči. Vzrok pa ni bil le eden, pač pa 10.000, tičali so tam v tisti reži in mi dali slutiti, da ipaq obstaja neka kozmična pravica. V trenutku največjega triumfa se mi pa izza hrbta prikrade Fjodor Mihajlovič Dostojevski, me lopne po plečih, odvleče k blagajni pumpe in mi direkt na jezik suflira naslednjo traparijo: 

»Tole sem našel v bankomatu. Zgleda, da je nekdo pozabil.« 

Petrolovec ni imel pojma, kaj se grem. Jaz tudi ne. Ampaq Alois, Fjodor Mihajlovič & moi smo drzna trojka in kadar ga kronamo, ga kronamo do konca.

Začel se je mesec, ko se ga bomo občasno nalili. Tak je običaj, poleg tega pa človek tako menda vsaj za hip odloži vsakodnevne zoprnije in židane volje kolovrati po svetu. Stvar deluje 100%, marsikdo se celo prav prešerno obesi.

Razen nalivanja spada med uveljavljene prakse tega blaženega meseca tudi gonja za darili. Če se le da, v zadnjem hipu, da je podvig bolj napet. Med gužvanjem v šoping centrih, puljenjem zaželenih artiklov iz rok konkurence in vdihavanjem vsakovrstnih izparin pa se med ljudmi ustvarja nekakšno intimno vzdušje, da bi človek kar sedel na tla in zapel “Sveto noč” ali kaj podobnega. Potem bi ga pa z diii-duuujem odpeljali v oblazinjeno rezidenco.

Ker imam ravno 5 minut časa, malce razkopavam po svoji notranjosti in skušam ugotoviti, kakšno (materialno) darilo bi si zaželel, če bi me Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz o tem pobaral. In kot vedno prihajam do iste ugotovitve: v bistvu sem izjemno srečen človek in imam vse, kar rabim. Hvala lepa.

Tule spodaj bom pa za vsak slučaj prilepil slikce artiklov, ki jih čisto zagotovo ne rabim. Samo zato, da se ne bi omenjena trojica (ali kdo drug) po nepotrebnem preveč v stroške metala: