Dragi dnevnik…
…sinoči je potrkalo na dveri. Kot zadrgnjen mizantrop se nikoli ne odzivam na tovrstne motnje, vendar sem tokrat izjemoma nataknil svoje klobučevinaste kavace, oddrsal v vežo in odrinil zapah. Braslav Rabar bi gotovo trdil, da je bila to poteza s klicajem, kajti ugledal sem svojega najljubšega nečaka. Kljub temu, da je bil umetelno zakrinkan v Malega Lorda Fauntleroya, sem ga takoj prepoznal.
Le z disciplino, pridobljeno v dolgih letih zenbudističnega meditiranja sem zadržal krik radostnega presenečenja. Malo pa je tudi pripomoglo dejstvo, da je nečak lepo vzgojen mladenič in je bil svoj obisk že poprej najavil.
No, potem smo pa sedeli v salonu in kramljali. Nečak, la femme en blanc in jaz. Začuda so besede prav lahkotno pofrfotavale po prostoru in času med nami, kot da bi bili to vadili sleherni dan. Pa nismo. In tudi piva nismo spili več kot tisto obvezno gajbo. Po pravici povedano smo ga spili še bistveno manj. Res, neskončno hecna je današnja mladina, da se ti gre takole prostovoljno in povsem ležerno družit z ujci…
Kasneje sem v mislih preštel svoje tri otroke, pol ducata posinovljencev, priložil za dobro mero še tega hecnega nečaka in se spomnil besed, ki sem jih bil pred davnimi leti nekje prebral, trdijo pa nekako tole:
»Omladino, svet je vaš. On je i naš. Ali, na kraju krajeva, on je ipak vaš.«
In ko sem bil že prav nemarno udobno zadekan, se mi je zazdelo, da me s svojega enako nemarno udobnega oblačka naklonjeno opazuje rajnki Maršal in mi mahlja z belo orokavičeno desnico. Pomahljal sem mu nazaj, potem me je pa zmanjkalo.
