polderji

Razlogov je sicer več. Ampaq prav nekje v špici piramide tiči dejstvo, da nisem včeraj oslepel. Ker če bi, verjetno ne bi nikoli izvedel, kaj so to “montizerji”.

Megakul

Neizpodbitno drži, da moj veseli december traja že tam od 28. oktobra (naj mi nečak Tibor oprosti, da znova navajam ta datum). Moja telesna aktivnost je bila v tem obdobju zreducirana na namizno veslanje v sklopu obvezne tlake, v prostem času pa sem si z lastnimi zobmi gradil veličasten mavzolej, v katerem samo senca moje riti vaga (zelo!) okroglih 10 kvintalov. Kar se morda sliši manj kot 1.000 kil, v bistvu pa pomeni isto.

Podatek mi je seveda sporočila Soehnle, kdo pa drug?

Gut? Niti ne.

S pomočjo trikov sem torej danes zarana zvlekel na svoje zadnje okončine tipa Boletus luridus (svinjski goban, pogojno užiten) pošvedrane najkice in po dolgem času odšvedral en krog. V svrho ohranjanja minimuma samospoštovanja, ki poleg malizie nekako sodi v obvezno opremo moškega. Na mojem levem zapestju se je košatil Gepl in pošiljal strogo zaupne podatke malim zelenim tam zgoraj. Slednji pa so na podlagi tako pridobljenega gradiva izdelali lično avtokarto mojega »kroga«, ki je takale:

Poleg tega pa še kopico analiz, ki jih vsled žaljive vsebine seveda ne bom objavil. Morda raje eno priložnostno:

Cvilimožek,

debel možek

ima hlače dopetače,

a trebušček ves napet,

da ne more z njim na led.

Če za trebuh kdo ga stiska,

glasno cvili, tenko piska,

skozi usta, skozi nos,

zgoraj v suknji, zdolaj bos.

Še bi škornje rad imel,

da na noge bi jih del,

ako bi mu trebuh dal,

pripogniti se do tal…

Moj skromni prispevek ob nedavni obletnici smrti Glenna Millerja in ob nekako sličnem zapisu Schnuya:

Oujeah…

Prav veliko časa sicer nimam, vseeno pa moram povedat, da sem pravkar dobil tolele voščilnico:

in se mi je kar malce milo storilo.

Če ima kdo rentgensko prodoren pogled, me bo morda uzrl nekje daleč zadaj za komolčarskimi zamorčki. Sem namreč neprimerno bolj skromen od njih, pa tudi za finiš sem se šparal. Izkazalo se je, da sem ubral pravilno taktiko.

 PieS: mimogrede sporočam raznim worldpress blogatorejem, da me njihovi blogi zadnje čase mojstrsko ignorirajo, za kar se zahvaljujem.

TOLE reč sem si ogledoval na netu že letos spomladi in se nadejam, da se bo pojavila v štacunah pred prihodnjo sezono. Ker moje obstoječe sklede za možgane so že v rahlo razpadajočem stanju in bo čas za zamenjavo.

“Reč” je bojda dvojno homologirana – kot integralka + jet čelada. Kar je fino. Še bolje pa je, da se z odprtim nagobčnikom dejansko lahko voziš okoli in nimaš občutka, da ti je na glavi parkiral dabldeker, kot pri doslej prisotnih modularkah.

Seveda poznam osebe, ki iz principa ne nataknejo na glavo nič drugega kot full-face čelado in po svoje imajo najbrž kar prav. Vendar sem se v vseh teh letih, kar tlačim mater Zemljo, nekako navadil tudi dihati in predvsem v poletni vročini je dobrodošel vsak liter zraka, ki prodre do mojih nozdrvi. Poleg tega si z odprtim nagobčnikom nataknem čelado, ne da bi se mi ob tem početju uhlji zarolali tja nekam dol do podbradka. Z integralko mi to ni še nikoli uspelo in ko sem jo kasneje snel, sem bil vedno vsaj še dve uri podoben kukršpanjelu z izrazitim vnetjem uhljev. Lepljenje krhljev s cianokolom na lobanjo se pa ni preveč obneslo.

No, saj običajno niti ne razmišljam toliko o teh zadevah. Tokrat me je spodbudil my favourite Schnuy s svojimi izvajanji na temo GIVIja, poleg tega pa zunaj sneži in to so takorekoč idealne razmere za meditiranje o tovrstni tematiki.

Bil je ljubko histeričen teden. Malo sem trohnel v podpalubju galeje, malo pa tudi veslal naokoli. Da ne pridem popolnoma iz vaje.

V bella Italia so štrajkali prevozniki. Posledično sem za relacijo Quarto d’Altino – Vicenza ponucal približno toliko, kolikor ponuca (nad?)povprečni dragi od Šnuja za relacijo Mediolanum – Ljubljana (Šiška). Sve ide u vojni rok.

Včerajšnje srečanje mi je potrdilo prepričanje, da so določene persone resnično žive samo zato, ker jih ne smeš fentat. Glupi zakoni, kaj čmo.

Persona, ki mi je včeraj ves dan najedala s telefonadami in smsi, čeprav je bila seznanjena s tem, da sem na mitingih in se ne morem pomenkovat z njo, je danes nedosegljiva. What else is new?

Za danes in s tem za ta teden sem zaključil tako trohnenje kot veslanje. V kratkem se nameravam skobacat na moped in približno po 175 metrih mopediranja bom skuliran kot najbolj zagoveden pingvin. Če slučajno naletite v kakem jarku na obilen kos nečesa zmrznjenega, pa ne boste vedeli ali je pingvin ali govedina, pol sem skoraj zagotovo jaz.

Mejte se, pa nič takega počet, česar jaz ne bi.

Nedelje so zagamani dnevi. Ne brez razloga. Po nedelji običajno pride ponedeljek. Zaradi tega gnusnega dejstva me redno zgrabi malodušje, pomešano s paniko. In prav noro rad bi v gospodov dan strpal vse, za kar jutri ne bo časa. Danes sem začel z listanjem svojih starih beležk in našel tole:

Juhej! Ker če je ta ugotovitev pravilna, sem itaq na konju. Če pa ni, potem si lahko na vse kriplje prizadevam in furjam, pa ne bom ob koncu dneva nič kaj bistveno bliže osrčju. Še vedel ne bom, kje sploh je, niti kje sem jaz.
In sem šel lepo flegma zjutraj laufat. Pa dopoldne na kofi k Mačku. Pa po kosilu malo dremuckat. Gospodov dan, kot se spodobi.

Kadar zaznam, da se v mojem hrbtu nahaja več nožev kot običajno, sprejmem to s čimbolj lokavim in zagonetnim muzanjem.

Badass imiđ je špica.

Jamranje je za šleve.

Prav prešerno krohotanje pa tudi ni na mestu, ker te v hrbtu štiha.

Vzneseno sporočam, da sem bil očitno priden. Poiskal me je namreč rahlo kocinast možakar in mi pritovoril:

Qualla, kocinasti mož.

S tem želim tudi povedati, da me kakih 14 dni ne bo na spregled, ker moram preštudirati navodila (gepl ima 7 knofov!)

Mejte se, jaz se vsekakor mam.

Zadnjič sva malce moževala s prijateljem Norim Malarjem in mi je prišla na misel ena epizoda izpred leta ali dveh. 

Namenil sem se tistega lepega dne iti malo v razvrat in pri tovrstnih opravilih človek običajno potrebuje gotovino. Da se nadje pri ruci, vsaj za napitnino pa take zadeve. Hopsnem torej do bližnjega bankomata in prav virtuozno izvedem celo operacijo. Vse do točke, ko je treba pospraviti denarce v žep. Prav v tistem trenutku me je namreč pod pazduho začopatil gospod Alois Alzheimer in me nadvse potuhnjeno odvlekel stran. Mencala sva naokoli kake pol ure in ko sem se vrnil do bankomata, seveda o cekinih ni bilo več ne duha ne sluha. Šlo je za 10.000 tolarjev in sklenil sem, da se za ta denar pač ne splača usamomorit, kot bi rekel Klimbra. 

Par dni kasneje se znova namenim do bankomata, na neki bencinski pumpi, trdno odločen, da me gospod Alois tokrat ne bo ukanil.  Kar opazim, da bankomat nekaj čudno škljoca in noče pojest moje kartice. In se spravim ugotavljat, kakšen je vzrok in kje tiči. Vzrok pa ni bil le eden, pač pa 10.000, tičali so tam v tisti reži in mi dali slutiti, da ipaq obstaja neka kozmična pravica. V trenutku največjega triumfa se mi pa izza hrbta prikrade Fjodor Mihajlovič Dostojevski, me lopne po plečih, odvleče k blagajni pumpe in mi direkt na jezik suflira naslednjo traparijo: 

»Tole sem našel v bankomatu. Zgleda, da je nekdo pozabil.« 

Petrolovec ni imel pojma, kaj se grem. Jaz tudi ne. Ampaq Alois, Fjodor Mihajlovič & moi smo drzna trojka in kadar ga kronamo, ga kronamo do konca.