Eine kleine Albtraumnachtmusik
Ko pod véčer zložim svoje zguncano trupelce med perje in svilo, me običajno zelo hitro zmanjka. Spodobi se. Pa tudi pravično je.
Ampaq čez kako uro, morda dve, se pa začne. Sevanje in pobliskavanje. Agresivno in v vseh mogočih barvah. Občutek imam, kot da bi me kaki prav spletkarski vesoljci vtaknili v neko mašino, ki te najprej poskenira, nato pa dezintegrira in teleportira nekam čisto drugam. Kjer naj bi te spet reintegrirali. Če bo šlo vse po sreči, seveda.
Mogoče bo kdo rekel, da sem paranoik, ampaq vsa ta procedura mi ni všeč. A mi kdo lahko jamči, da me bodo reintegrirali na kakem ljubkem kraju, polnem sonca, ananasov in belo oblečenih golih deklic? Pa (obvezno!!) brez kač? Pa da ne bodo izvajali poskusov na meni? Japajade…
In razen tega imam filing, da je mašina malo pokvarjena. Ker na moji desni nekaj brenči. Oscilirajoče. Take vrste brenčanje pa ponavadi ne obeta nič dobrega. Prav zlahka se primeri, da me bodo že poskenirali čisto narobe, potem pa kot nagnusen spam poslali nekam v kozmos, kjer bom do sodnega dne lebdel med vsemi tistimi izbrisanimi emajli, smsi in od vetra scufanimi merkatorjevimi polivinil vrečkami. Pa še mraz bo.
Nekaj časa takole zganjam paniko, pol se pa spomnim, da imajo mašine ponavadi kak knof. ON-OFF piše na njem. Taboljše imajo celo daljinca. In začnem tipat okoli sebe. Seveda med tem početjem vržem budilko z nočne omarice in tudi če se pretolčem do daljinca, me tista brenčeča zadeva lopne po roki in zagodrnja. Tako da se moram potuhniti. Mašine so očitno opremljene z varnostnimi senzorji, da jih ne bi kdo kar tako po lastni presoji šaltal ali celo ugašal.
Ležim torej tam kot prestrašen laboratorijski morski prašiček in prežim na novo priložnost. Ko brenčanje ponovno ubere enakomerno oscilirajoči ritem, se kradoma pritihotipam do daljinca (tokrat je budilka že na tleh, torej ne povzročam hrupa) in ugasnem televizor.
Brenčanje na moji desni se sicer nadaljuje, ampaq se ne sekiram. Celo ljubo mi je, na nek hecen način.
To je torej tisto brenčanje. Kajpak zanimivo. Sam se namreč ravnotako pogrezno v čist, nedolžen spanec, potem pa udari po meni vedno ista scena. Znajdem se na podstrešju, ki je v bistvu križišče, na katerem sadim krompir. Potem pride vlomilec, jaz se potuhnem in ga presenetim. Vmes se userjem od strahu. Mi lahko kdo pomaga? Prosim?
mahja ..
navadi se vsaj ugasniti TV tik preden zaspiš - sy ni težko.
Pa
en pojem, katerega si ga uporabiw, bo zahtevow moje poglobljeno meditativno razmišljanje .. namreč:
“… belo oblečene gole deklice …”.
To
si mi običajni trdobučneži s Planeta Opic nekako ne moremo predstavljati, za razliko teleportirancev, ki so obredli že polovico galaxye z brisačo in Štoparskim vodnikom po Milky Way pod pazduho.
:o))))
Hvala za nasmeh. Danes je prekleto dobro del
AlPtraum je drugač
@Tibor: zelo močni simboli. Sicer nimam pojma, kaj pomenijo, se pa kanim itaq v kratkem oglasiti pri svojem psihometalurgu. On bo vedel. Baje je nabavil novo flexarco.
@Yuri: o kakšnem TV ti to?
@Allencija: z veseljem se potrudim pour toi
@mojcas: ne spominjam se sicer kje, vendar sem ravno pred nedavnim nekje prebral ”Vse je relativno. Razgled je odvisen od točke kjer stojiš.”
Kukrkol, AlPtraum se mi sliši vse preveč v gojzarje obuto. Alb naj bi pa bila starogermanska beseda za Elf-a (torej vilina). In sem se pač obesil temu vilinu na pukl, rekši: “Bodi AlBtraum.”
Pepeslaw, včeraj sem pri popotovanju v podobni mašini zletela s kavča? Se ti je že to kdaj zgodilo?