Arhiv za November, 2007

Po resničnih dogodkih, ki se imajo zgoditi prav danes – glede na dolgoletno povprečje in obetaven začetek

»A pol ti to resno?« je rekel kralj.

»He?« je rekel dvorni norc, ki je bil tako zatopljen v glancanje kraguljčka, da je flegma pozabil, o čem sta razpravljala. Občasno si je privoščil biti un peu decontracté, ker je kralja poznal še iz časov, ko je bil slednji svinjski pastir. Norc je bil pa od nekdaj norc. 

»Ja, saj veš, da je Zemlja okrogla pa to…« je rekel kralj in zamišljeno krampal po desni nozdrvi.Norc mu je potrpežljivo razložil o dimu in parniku in vse tiste finte, ki jih leto za letom prodajajo osnovnošolčkom. Katerim sicer vse skupaj dol maha, se pa kljub temu napiflajo ravno dovolj, da zlezejo v višji razred. 

Kralj je namrščenih obrvi proučeval muco. Dolgo jo je svaljkal med palcem in kazalcem in naredil čedno kuglco, jo podržal proti svetlobi in tuhtal »a taka je pol Zemlja?!«. Potem jo je pa pojedel. Norc je glancal kraguljčka in se delal, da ni nič. Dolgo sta molčala. 

»A vrti se pa tudi, ane?« je rekel kralj.

Norc je zavzdihnil in se skobacal na noge. Sposodil si je kuglco, ki jo je kralj medtem pridelal iz leve nozdrvi. Z njo v eni roki in z zglancanim kraguljčkom v drugi je razložil rotacijo, pa tudi kroženje okoli sonca. Besede »revolucija« se je izogibal. Bil je brihten norc. Potem je kuglco vrnil kralju, ki jo je pojedel. Norc se je delal, da ni nič. 

Kralj je napeto tuhtal in gledal sumničavo kot Janez Markošek, celo kadar so obeti najbolj stabilni. Vmes je pa srdito napadel vijoličast mozolj na licu in iz njega izkopal mastnega črva. Norc je glancal kraguljčka in se delal, da ni nič.  

»Ti, a uni tam spodi pol stojijo na glavi?« je vprašal kralj. Da bi bil on kjerkoli drugje kot »tuki zgori« itaq ni prišlo v poštev.

»Mhm,« je rekel norc, ki mu je zadeva že orenk presedala.

Kralj se ni pustil odrajtati. »Pokaži kako,« je rekel.

Norc je na brzino naredil kilavo stojo in se zvrnil na hrbet.

»Hehehe, daj še enkrat,« je rekel kralj.

»Ma neee no, saj sem si vse skupaj izmislil,« je naveličano bevsknil norc.

»Kaj hočeš rečt?« je kralj nabral čelo v gube, v katere bi komot parkiral bicikl.

»Hecal sem se, da ti ne bi bilo dolgčas. Saj za to me plačuješ, štekaš? Vsak butl ve, da Zemlja ne more bit okrogla.«

»Ajaaaa! Hehehe, si pa res norc,« se je zahahljal kralj.

»It’s a shitty job but someone has to do it…« si je mislil norc, se odštempljal in šel domov. Ob petkih je takratek šiht. Kralj se je pa odločil, da bo še malo pokraljeval, ker doma itaq nima nič pametnega za počet.

norc.JPG

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |30.11.2007 | 2 komentarjev »

EPP

Vse vas doživljajske otopelce posebej opozarjam, da je moj frend Yuri končno zbral korajžo in odprl svoj lastni blog TULELE . Nadejam se, da bo v njem pripopanih obilo mojstrskih fotk, pa tudi kak stavek ali 2. Mogoče ni odveč namig, da se z Yurijem ne kaže zapletati v prepire, kamoli v pretepe, kar zelo dobro vedo in lahko potrdijo razni okoliški hišniki. Yuri je namreč kverulant in bik (po horoskopu, pa tudi sicer), drugače pa nežna duša in frendovanje z njim nikakor ni stran vržen cajt.

Hvala za pozornost, grem še malce veslat.

PieS: naknadno dodajam še slikco mladeniča, da ga boste laže prepoznali :)

yuri-numero-1.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |29.11.2007 | 5 komentarjev »

Saboterstvo za telebane (ali kako ti en takle Ibro stručno zjebe najbolj kolosalne projekte)

dali.jpg

Nedvomno ni posebna kunšt najti kakega dalijevsko razpoloženega arhitekta, ki bi bil za podjetnega in s cekini dobro založenega naročnika sposoben narisati veličastno zgradurino, lebdečo na enem samem temelju s presekom pišljivega kvadratnega centimetra. 

Po vsej verjetnosti bi se našel tudi pogumen statik, ki bi zadevo izračunal tako, da bi vsaj na papirju stala. 

Mogoče bi se kak gradbenik, opogumljen z izdatnim nakazilom, polotil izvedbe in jo celo speljal. Po možnosti v kakem ljubkem mivkastem zalivčku, kjer bi mojstrovina zares prišla do izraza. 

Potem bi seveda vsi aplaudirali in se tapšali po junaških plečih, češ: »Vse se da nrdit, če le imaš pravo vizijo!« 

Do prvega vetra. Pol bi pa v največji slogi vedro linčali Ibrota, ki je fural karjolo in seveda vse skupaj zafural.

ibro.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |22.11.2007 | 13 komentarjev »

Ena taka malo bolj lovska (ali kako smo ga svojčas biksali pri nas na kmetih)

amor.jpg

Ja, hosta utegne biti prav varljiva in zablod polna ustanova. Nekako kot bi skombiniral hišo zrcal in hišo strahov v kakem luna parku. Najboljši dokaz tej trditvi je zgodbica, ki se je napletla pred svojimi tridesetimi ali celo dvakrat toliko leti tam nekje doli na Krasu.

V majhni, tedaj še precej zahojeni vasici je živel mladenič po imenu Branko. Kot se za tiste kraje spodobi, je posedoval kamnito, ne posebno veliko hišo, vinograd in kurnik. Z naštetim se je zabaval čez dan. Pod večer je naš Branko včasih odigral partijo briškule tam pod vaško lipo. Ker pa ni bil posebej furbo in je v glavnem izgubljal, se je ob mraku običajno raje napotil v gmajno. Razmišljat, pa tudi pobrkljat, če se je kaj mesnatega ujelo v zanke, ki jih je bil poprej nastavil. Za popestritev jedilnika.

Tistega večera je Branko takole postopal po gmajni in marsikaj zanimivega se mu je pletlo po glavi. Kar začuje iz grmičevja tam blizu neko nepričakovano lomastenje. Nekaj krepkega je moralo biti in objestnega in mladenič je takoj pomislil na merjasca. Zlasti, ker je med vejevjem uzrl obaltno, nizko pri tleh gibajočo se senco. Postalo mu je žal, da je doma pustil svojo puško, znamke Carcano Moschetto Modello 91, kakršnih se je po Veliki vojni med leti 14 in 18 obilo valjalo tam okoli in so kasneje dolgo in zvesto služile domorodcem za raubšic. Obžalovanje se je še poglobilo, ko se je senca med vejevjem nenadoma postavila na zadnje noge, tako da je Branko neutegoma posumil na medveda. Ki sicer v tistih krajih ni najbolj razširjena mrcina, nikoli pa se ne ve, če ni kakšen primerek vendarle zablodil in se namenil delati zgago med bolj običajno in pohlevno divjadjo, pa tudi med drobnico.

Čeprav je bil Branko tršat in neustrašen mladenič, mu je postajalo nemalo tesno pri srcu. Vedel je namreč, da s faučem, ki ga je kot vedno nosil v žepu, proti kosmatincu ne bo kaj prida opravil. Na srečo pa njegova zagata ni trajala v nedogled. Izkazalo se je namreč, da je Marica, čvrsto dekle iz sosednje vasi, malce gobarila po hosti, v polmraku in doma naštrikanih oblačilih pa je bila videti do pike taka kot rejen merjasec ali celo medved.

Branku se je seveda odvalil kamen od srca, čeprav tega ni pokazal. Pa tudi Marica je bila nenadejane družbe vesela. Zapletla sta se v prisrčen pogovor o vsem mogočem, seveda tudi o gobarjenju. In tako se je mladenič spomnil in dekletu pokazal svojega gobana, ona pa ga je občudovala in ugotavljala, kako zdrav in čvrst da je. Izkazalo pa se je tudi, da je imel goban precej narahlo naštelan sprožilec in tako je Branko Marico obstrelil. Bolelo sicer ni kaj dosti, škode pa je bilo vseeno dovolj, da sta kak mesec zatem družno stopila pred župnika. Kako gredo stvari dalje, večinoma vemo.

Kot se to na vasi običajno dogaja, se je v zvezi s tem pripetljajem še nekaj časa obilo čenčalo. Prevladalo pa je mnenje, da bi se utegnila zgodba še precej bolj žalostno končati, ko bi Branko tistega dne ponesel v gmajno svojo zvesto Carcano Moschetto Modello 91…

par.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije iz kevdra |18.11.2007 | 5 komentarjev »

Eine kleine Albtraumnachtmusik

Ko pod véčer zložim svoje zguncano trupelce med perje in svilo, me običajno zelo hitro zmanjka. Spodobi se. Pa tudi pravično je. 

Ampaq čez kako uro, morda dve, se pa začne. Sevanje in pobliskavanje. Agresivno in v vseh mogočih barvah. Občutek imam, kot da bi me kaki prav spletkarski vesoljci vtaknili v neko mašino, ki te najprej poskenira, nato pa dezintegrira in teleportira nekam čisto drugam. Kjer naj bi te spet reintegrirali. Če bo šlo vse po sreči, seveda.

albtraum.jpg

Mogoče bo kdo rekel, da sem paranoik, ampaq vsa ta procedura mi ni všeč. A mi kdo lahko jamči, da me bodo reintegrirali na kakem ljubkem kraju, polnem sonca, ananasov in belo oblečenih golih deklic? Pa (obvezno!!) brez kač? Pa da ne bodo izvajali poskusov na meni? Japajade… 

In razen tega imam filing, da je mašina malo pokvarjena. Ker na moji desni nekaj brenči. Oscilirajoče. Take vrste brenčanje pa ponavadi ne obeta nič dobrega. Prav zlahka se primeri, da me bodo že poskenirali čisto narobe, potem pa kot nagnusen spam poslali nekam v kozmos, kjer bom do sodnega dne lebdel med vsemi tistimi izbrisanimi emajli, smsi in od vetra scufanimi merkatorjevimi polivinil vrečkami. Pa še mraz bo. 

Nekaj časa takole zganjam paniko, pol se pa spomnim, da imajo mašine ponavadi kak knof. ON-OFF piše na njem. Taboljše imajo celo daljinca. In začnem tipat okoli sebe. Seveda med tem početjem vržem budilko z nočne omarice in tudi če se pretolčem do daljinca, me tista brenčeča zadeva lopne po roki in zagodrnja. Tako da se moram potuhniti. Mašine so očitno opremljene z varnostnimi senzorji, da jih ne bi kdo kar tako po lastni presoji šaltal ali celo ugašal. 

albtraum11.jpg

Ležim torej tam kot prestrašen laboratorijski morski prašiček in prežim na novo priložnost. Ko brenčanje ponovno ubere enakomerno oscilirajoči ritem, se kradoma pritihotipam do daljinca (tokrat je budilka že na tleh, torej ne povzročam hrupa) in ugasnem televizor. 

Brenčanje na moji desni se sicer nadaljuje, ampaq se ne sekiram. Celo ljubo mi je, na nek hecen način.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |16.11.2007 | 6 komentarjev »

Za danes ena krajša, ker me čas malo baše

Na pragu zrelih let (štel jih je kakih 50) se je Želvis P. tako noro zagledal v svojo vzgojiteljico, gospodično Želviro, da mu je odstopila mrežnica. Povsem upravičeno, kajti omenjena gospodična je nasplošno veljala za stasito in poželenja vredno. Pa tudi ognjevito, kot se za žensko z Galapagosa menda spodobi.

Želvis se je odločil, da ji bo dvoril. V dolgo pismo je izlil vse svoje ljubezenska jade in ga pritrdil na nogo golobu, ki se je v tistih krajih udinjal kot pismonoša. Vendar je bilo pismo težko, golob pa tik pred penzijo in zategadelj betežen. Letel je prenizko. Skoraj takoj po vzletu ga je ustrelil mulc s fračo. Tako da z romanco ni bilo nič. Zlasti še, ker je nek drug zločinski človek kaj kmalu zatem iz gospodične Želvire skuhal juhico, iz njenega oklepa pa naredil prgišče knofov, glavniček in okvire za naočnike.

Menda vsi pravi moški za trdim oklepom skrivajo mehko in čuteče srce. Tako tudi Želvis. Ko mu je novica o juhici in knofih prišla na ušesa, je zatarnal »O moj bog!« in v črnem obupu uprl svoj kratkovidni pogled nekam navzgor. V nebo, čez katerega naj bi se po starodavnem izročilu bočil Njegov neizmerni oklep. Odtaval je do zapuščene bajte tam v bližini in se skušal vreči na glavo z balkona v visokem pritličju, da bi napravil konec svojemu trpljenju. Vendar se ni mogel stlačiti pod ograjo, kajti bil je tršat mladenič. Tako jo je ubral po stopnicah in kljub temu, da je precej treskalo, si ni naredil nič.

Potem je cele tedne brezciljno blodil po svetu. Prečkal je njivo brstičnega ohrovta in tri gredice kumaric, vendar se je postil, dokler ni že skoraj haluciniral. Na koncu je prispel do dobro miljo oddaljene mlake. Z mračnim zadoščenjem je zakorakal naravnost vanjo, želeč se utopiti. Prav gotovo bi mu celo uspelo, vendar je poprej sklenil poravnati račune z onim tam zgoraj. Kljubovalno je zasrepel v nebo in nameraval vanj skozi zobe zasikati svoj najbolj mefistovski »ehehehehe…« Zamehuril pa se je dvakrat, ker:

1. želve nimajo zob, da bi skoznje sikale

2. je nad seboj zagledal znamenje, in sicer takole:

flek.jpg

kar ga je zmedlo, da se je ob nekaj spotaknil in padel.

Tisto nekaj je izstrelilo stavek, vsebujoč velelnik glagola premikanja, ki ga običajno uporabljamo v zvezi z vojaki, številko 3 ter besedi na P in M. Želvis se je namreč spotaknil ob svojega kamerada po imenu Regor G. Žabotinski. Ki pa je rad slišal, da so ga klicali Reginald G. van den Krott ali pa Rinaldo G. Žabarotti. Bil je namreč umetnik, vendar o tem morda kasneje.

Znano je, da prisotnost kameradov prav blagodejno leči vse sorte tegob. To se je potrdilo tudi tokrat. Objemanja je bilo obilo, pa tudi izmeničnega trepljanja po ramenih in tistih prisrčnih »quajpol?« ter »kukoskej?« iztočnic.

Navdušenje je bilo še večje, ko so izpod bližnjega lapuha prihrumeli Hermanos Martinez, osem ali devet hudirjevo majhnih martinčkov. Da ne bi prihajalo do zmede, je bilo čisto vsem ime Herman. Natančnega števila niso poznali niti sami, ker so bili tako živahni, da jih je bilo nemogoče prešteti. Tudi če bi kdo zares hotel. Poleg tega so si bili podobni kot jajce jajcu. Razen enega, ki mu je nekoč že omenjeni mulc odtrgal rep. Rep je potem spet zrasel in posihmal so Hermanos Martinez čvrsto verjeli v reinkarnacijo. Vsi do zadnjega. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so Hermanos Martinez sodili v ožji krog Želvisovih kameradov. Takorekoč v elito, kamor se denimo polži niso nikoli uspeli infiltrirati. Vse preradi so se zapirali v svoje hiše in s takimi si človek res nima kaj pomagati.

Čebljanju in hehetanju torej ni bilo ne konca ne kraja in Želvisu je črne misli kar odpihnilo iz glave. Občasno je sicer hrustnil list ali dva kislice, da se je laže malce nakremžil. Imiđ je le imiđ. Ni se pa več prav dobro spomnil, zakaj ga pravzaprav fura.

Mimogrede je tudi izvedel, da je misteriozno znamenje na nebu pravzaprav zadnjica krave Mukrecije, ki se je pred kratkim vselila v bližnjo štalo in v hipu postala predmet poželenja vseh moških. Trdila je, da je čistokrvna potomka dinastije Chianina, čeprav je obsežen črn flek na njenem levem stegnu dal misliti, da je njena mama pobliže poznala kakega Angus Aberdeena. Mukrecija je seveda vse zanikala, rekoč, da gre za materino znamenje. Komu mar? Rit je bila kolosalna, pa naj bo flek ali znamenje.

Rit na nebu je medtem postala taka:

flek1.jpg

pa taka:

flek2.jpg

in na koncu je izginila. Mukrecija se je odkrmarila v štalo. Prežvekovat in meditirat.

Naslednji tedni so mimo elite spolzeli elegantno in brezskrbno. Kameradi so se prav ležerno predajali običajnim opravilom.

Hermanos Martinez so vadili svoje akrobacije. Kadar se jim je zazdelo, da je bila kaka izvedena posebej atraktivno, so vsi naenkrat priklecnili in se v en glas zadrli: »hoj!«

Regor G. Žabotinski je bil, kot smo že namignili, umetnik. Nadarjeni pevec je svojčas celo sodeloval v oddaji Pokaži kaj znaš. V finalu so ga opeharili za zmago, ker je bila žirija bolj naklonjena nekomu z večjimi joški. Ampaq Žabotinski se ni dal. Njegove sanje so bile, da bi z brati ustanovil kvartet, tako kot Đekson Fajv. Žal pa je imel samo enega (pol)brata po imenu Leonid. Pa še tega je požrla štorklja. Seveda je trdila, da ponesreči, izpljunila ga pa ni. Tako so šle sanje o kvartetu v maloro in Regor G. se je posvetil solo karieri. Zlasti rad je komponiral in prepeval samospeve in mnogi izmed njih so bili posvečeni nadkravi Mukreciji. Bil je pač izjemno strasten človek. Pogosto se mu je sanjalo, da je čez noč zrasel in v naskoku osvojil Mukrecijo. Odzadaj. V sanjah so nastopali tudi Hermanos Martinez, ki so ob vsaki uspeli potezi priklecnili in se v en glas zadrli: »hoj!«

Želvis je premagal depro in je skrbel za svojo kondicijo z neumornim đoganjem okoli mlake. Njegov trebuh je kljub letom ostal raven in trd, pleča pa lepo izbočena in že na prvi pogled čedno definirana. Nekega kresnic polnega večera je ravno hopsal okoli ovinka, ko je v somraku med ločjem opazil precejšnjo kupolasto zadevo, ki je oddajala močan vonj po ženski. Samo z mačjo spretnostjo mu je uspelo, da se od presenečenja ni zvrnil na hrbet. Kot pravi moški ni cincal, ampaq je takoj krenil v ofenzivo. Kupolasta zadeva pa se je pod njegovimi tacami vdala in do vratu se je pogreznil v kup, ki ga je bila tamkaj pustila Mukrecija.

»Šit!« si je rekel Želvis.

Potem se je dva tedna plazil skozi najgostejšo travo, da bi se znebil dokazov. Ni mu povsem uspelo. Takoj, ko je ponovno srečal Regorja G., je slednji zavihal nos in ugotovil:

»Fant, namočil si ga.«

Ker pa je bil res pravi kamerad, v njegovem glasu ni bilo niti sledu kake zavisti. Želvis ni vedel, kako naj se iz te šlamastike izmota, pa je bil zgovorno tiho in še bolj zgovorno je zardel. To ga je vpisalo v knjigo legend.

Naključje je hotelo, da je Mukrecija nekako v tistem času spoznala postavnega Andaluzijca in kmalu skotalila telička. Živeli so v največji slogi. Ampaq kadar so se napotili k mlaki srknit požirek vode, je bilo med elito mnogo dreganja med rebra in pomenljivega hehetanja. In enkrat je Herman, tisti z novim repom, zarotniško pripomnil:

»Fantje, a se vam ne zdi, da je mladič nekomu podoben…«

Pa je bilo spet hehetanja in mežikanja in dreganja med rebra. Želvis je pa zardeval, molčal in si mislil:

»Madona, globlje ko zabredeš, za večjega đeka veljaš. Samo smrdeti moraš tako, kot se folku dopade.«

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |12.11.2007 | 6 komentarjev »

Furanje projektov

crap.JPG
Rrrrriiiing…

»Prosim?«

»Gospod Aaron? Vi ste prvi, ki se mu ponuja priložnost sodelovati pri našem projektu. Z malenkostnim vložkom lahko…«

»Ne, hvala.«

Tuuut-tuuut-tuuut…

B

.

C

.

D

.

.

.

Rrrriiing…

»Ja?«

»Gospod Jablonsky? Izbrali…«

Tuuut-tuuut-tuuut…

K

.

L

.

.

.

Rrrriiing…

»Halo?«

»Gospod Žvokelj? Z veseljem vam sporočam, da ste se prebili v sam veliki finale našega natečaja. Če ste pripravljeni vložiti vaše prihranke v projekt C.R.A.P., vam lahko zagotovimo blablabla…«

»A res? Maaartaaaa, posluš tole!«

Nauk: Bodite vztrajni. Ne glede na to, kako bebav je vaš projekt, s pravim pristopom boste vedno našli kakega žvokeljna, ki bo vanj šavsnil.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |11.11.2007 | 4 komentarjev »

Head & Shoulders

Kar nekaj person, s katerimi imam redno opravka, domneva, da je maraton le vsota 421,95 šprintov na 100 metrov. Ko bi bilo temu res tako, bi tanajhitrejši maratonec hušknil skozi cilj približno po uri in desetih minutah galopiranja, se ogrnil z zastavo, mimogrede fliknil tisti pušeljc med občinstvo, pokasiral kolajno, poslinil hosteso in se odguncal v garderobe stuširat. Ampaq če sem kolikortoliko na tekočem, ni to še nobenemu ratalo. Ne samo da že sama dirka traja skoraj dvakrat dlje, še fino se je treba pripravljat. Pa če imaš v glavi zadeve pošlihtane, tudi ne škodi. Ima človek takoj večje šanse, da preživi.

Kukrkol, takele traparije tuhtam in zraven prav pohlevno upam, da bo tudi kaka persona sčasoma zapopadla, kako je s temi zadevami. Se mi zdi, da bom imel jaz potem bistveno manj prhljaja.

h_and_s.JPG

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |9.11.2007 | 10 komentarjev »