Na pragu zrelih let (štel jih je kakih 50) se je Želvis P. tako noro zagledal v svojo vzgojiteljico, gospodično Želviro, da mu je odstopila mrežnica. Povsem upravičeno, kajti omenjena gospodična je nasplošno veljala za stasito in poželenja vredno. Pa tudi ognjevito, kot se za žensko z Galapagosa menda spodobi.
Želvis se je odločil, da ji bo dvoril. V dolgo pismo je izlil vse svoje ljubezenska jade in ga pritrdil na nogo golobu, ki se je v tistih krajih udinjal kot pismonoša. Vendar je bilo pismo težko, golob pa tik pred penzijo in zategadelj betežen. Letel je prenizko. Skoraj takoj po vzletu ga je ustrelil mulc s fračo. Tako da z romanco ni bilo nič. Zlasti še, ker je nek drug zločinski človek kaj kmalu zatem iz gospodične Želvire skuhal juhico, iz njenega oklepa pa naredil prgišče knofov, glavniček in okvire za naočnike.
Menda vsi pravi moški za trdim oklepom skrivajo mehko in čuteče srce. Tako tudi Želvis. Ko mu je novica o juhici in knofih prišla na ušesa, je zatarnal »O moj bog!« in v črnem obupu uprl svoj kratkovidni pogled nekam navzgor. V nebo, čez katerega naj bi se po starodavnem izročilu bočil Njegov neizmerni oklep. Odtaval je do zapuščene bajte tam v bližini in se skušal vreči na glavo z balkona v visokem pritličju, da bi napravil konec svojemu trpljenju. Vendar se ni mogel stlačiti pod ograjo, kajti bil je tršat mladenič. Tako jo je ubral po stopnicah in kljub temu, da je precej treskalo, si ni naredil nič.
Potem je cele tedne brezciljno blodil po svetu. Prečkal je njivo brstičnega ohrovta in tri gredice kumaric, vendar se je postil, dokler ni že skoraj haluciniral. Na koncu je prispel do dobro miljo oddaljene mlake. Z mračnim zadoščenjem je zakorakal naravnost vanjo, želeč se utopiti. Prav gotovo bi mu celo uspelo, vendar je poprej sklenil poravnati račune z onim tam zgoraj. Kljubovalno je zasrepel v nebo in nameraval vanj skozi zobe zasikati svoj najbolj mefistovski »ehehehehe…« Zamehuril pa se je dvakrat, ker:
1. želve nimajo zob, da bi skoznje sikale
2. je nad seboj zagledal znamenje, in sicer takole:

kar ga je zmedlo, da se je ob nekaj spotaknil in padel.
Tisto nekaj je izstrelilo stavek, vsebujoč velelnik glagola premikanja, ki ga običajno uporabljamo v zvezi z vojaki, številko 3 ter besedi na P in M. Želvis se je namreč spotaknil ob svojega kamerada po imenu Regor G. Žabotinski. Ki pa je rad slišal, da so ga klicali Reginald G. van den Krott ali pa Rinaldo G. Žabarotti. Bil je namreč umetnik, vendar o tem morda kasneje.
Znano je, da prisotnost kameradov prav blagodejno leči vse sorte tegob. To se je potrdilo tudi tokrat. Objemanja je bilo obilo, pa tudi izmeničnega trepljanja po ramenih in tistih prisrčnih »quajpol?« ter »kukoskej?« iztočnic.
Navdušenje je bilo še večje, ko so izpod bližnjega lapuha prihrumeli Hermanos Martinez, osem ali devet hudirjevo majhnih martinčkov. Da ne bi prihajalo do zmede, je bilo čisto vsem ime Herman. Natančnega števila niso poznali niti sami, ker so bili tako živahni, da jih je bilo nemogoče prešteti. Tudi če bi kdo zares hotel. Poleg tega so si bili podobni kot jajce jajcu. Razen enega, ki mu je nekoč že omenjeni mulc odtrgal rep. Rep je potem spet zrasel in posihmal so Hermanos Martinez čvrsto verjeli v reinkarnacijo. Vsi do zadnjega. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so Hermanos Martinez sodili v ožji krog Želvisovih kameradov. Takorekoč v elito, kamor se denimo polži niso nikoli uspeli infiltrirati. Vse preradi so se zapirali v svoje hiše in s takimi si človek res nima kaj pomagati.
Čebljanju in hehetanju torej ni bilo ne konca ne kraja in Želvisu je črne misli kar odpihnilo iz glave. Občasno je sicer hrustnil list ali dva kislice, da se je laže malce nakremžil. Imiđ je le imiđ. Ni se pa več prav dobro spomnil, zakaj ga pravzaprav fura.
Mimogrede je tudi izvedel, da je misteriozno znamenje na nebu pravzaprav zadnjica krave Mukrecije, ki se je pred kratkim vselila v bližnjo štalo in v hipu postala predmet poželenja vseh moških. Trdila je, da je čistokrvna potomka dinastije Chianina, čeprav je obsežen črn flek na njenem levem stegnu dal misliti, da je njena mama pobliže poznala kakega Angus Aberdeena. Mukrecija je seveda vse zanikala, rekoč, da gre za materino znamenje. Komu mar? Rit je bila kolosalna, pa naj bo flek ali znamenje.
Rit na nebu je medtem postala taka:

pa taka:

in na koncu je izginila. Mukrecija se je odkrmarila v štalo. Prežvekovat in meditirat.
Naslednji tedni so mimo elite spolzeli elegantno in brezskrbno. Kameradi so se prav ležerno predajali običajnim opravilom.
Hermanos Martinez so vadili svoje akrobacije. Kadar se jim je zazdelo, da je bila kaka izvedena posebej atraktivno, so vsi naenkrat priklecnili in se v en glas zadrli: »hoj!«
Regor G. Žabotinski je bil, kot smo že namignili, umetnik. Nadarjeni pevec je svojčas celo sodeloval v oddaji Pokaži kaj znaš. V finalu so ga opeharili za zmago, ker je bila žirija bolj naklonjena nekomu z večjimi joški. Ampaq Žabotinski se ni dal. Njegove sanje so bile, da bi z brati ustanovil kvartet, tako kot Đekson Fajv. Žal pa je imel samo enega (pol)brata po imenu Leonid. Pa še tega je požrla štorklja. Seveda je trdila, da ponesreči, izpljunila ga pa ni. Tako so šle sanje o kvartetu v maloro in Regor G. se je posvetil solo karieri. Zlasti rad je komponiral in prepeval samospeve in mnogi izmed njih so bili posvečeni nadkravi Mukreciji. Bil je pač izjemno strasten človek. Pogosto se mu je sanjalo, da je čez noč zrasel in v naskoku osvojil Mukrecijo. Odzadaj. V sanjah so nastopali tudi Hermanos Martinez, ki so ob vsaki uspeli potezi priklecnili in se v en glas zadrli: »hoj!«
Želvis je premagal depro in je skrbel za svojo kondicijo z neumornim đoganjem okoli mlake. Njegov trebuh je kljub letom ostal raven in trd, pleča pa lepo izbočena in že na prvi pogled čedno definirana. Nekega kresnic polnega večera je ravno hopsal okoli ovinka, ko je v somraku med ločjem opazil precejšnjo kupolasto zadevo, ki je oddajala močan vonj po ženski. Samo z mačjo spretnostjo mu je uspelo, da se od presenečenja ni zvrnil na hrbet. Kot pravi moški ni cincal, ampaq je takoj krenil v ofenzivo. Kupolasta zadeva pa se je pod njegovimi tacami vdala in do vratu se je pogreznil v kup, ki ga je bila tamkaj pustila Mukrecija.
»Šit!« si je rekel Želvis.
Potem se je dva tedna plazil skozi najgostejšo travo, da bi se znebil dokazov. Ni mu povsem uspelo. Takoj, ko je ponovno srečal Regorja G., je slednji zavihal nos in ugotovil:
»Fant, namočil si ga.«
Ker pa je bil res pravi kamerad, v njegovem glasu ni bilo niti sledu kake zavisti. Želvis ni vedel, kako naj se iz te šlamastike izmota, pa je bil zgovorno tiho in še bolj zgovorno je zardel. To ga je vpisalo v knjigo legend.
Naključje je hotelo, da je Mukrecija nekako v tistem času spoznala postavnega Andaluzijca in kmalu skotalila telička. Živeli so v največji slogi. Ampaq kadar so se napotili k mlaki srknit požirek vode, je bilo med elito mnogo dreganja med rebra in pomenljivega hehetanja. In enkrat je Herman, tisti z novim repom, zarotniško pripomnil:
»Fantje, a se vam ne zdi, da je mladič nekomu podoben…«
Pa je bilo spet hehetanja in mežikanja in dreganja med rebra. Želvis je pa zardeval, molčal in si mislil:
»Madona, globlje ko zabredeš, za večjega đeka veljaš. Samo smrdeti moraš tako, kot se folku dopade.«