Ljubljanska enaindvajsetka
No, ko moj priljubljeni Schnuy tako prijazno dreza vame, naj povem, da sem včeraj odbezljal enaindvajsetko. V zadovoljstvo mi je, ker je prva ljubljanska. Zadnjih 12 let, odkar so izumili ljubljanski maraton sem namreč zavzeto lenuharil. Prizadevanja za čim debelejše maščobne obloge in čimvečje število poinhaliranih cigaret pa seveda puščajo bore malo časa za kotaljenje po sicer ljubkih stezicah v svrho nabiranja takoimenovane kondicije. Volje pa še bistveno manj…
Pozabil sem že, da je takle lauf v bistvu zelo simpl zanimancija. V glavnem: udeleženec se pojavi na startu, potem nekaj časa vdano premika noge in na koncu se udejani na cilju. Seveda, če mu vmes kaka od omenjenih nog ne odpade. Ali pa rit. Pa če ga ne zadane kap, če ne utone ali če slučajno v nekem hipu ne zarjove: “Ma, gonte se vsi skupi u qu… “ in pač odhlamudra nekam po svoje. Meni se ni zgodilo nič od naštetega. Morda precej tudi po zaslugi mojega svaka Pipija, ki me je, oborožen s sofisticiranim multiknofskim geplnom, na neki določeni točki opomnil, da čisto preveč galopiram. Kar sem vzel na znanje in preostali del proge odklipsal v tempu, ki mi je dovoljeval celo dihati. Pa tudi kako drobno, neobvezujočo ljubeznivost sem lahko mimogrede izmenjal z navijačicami ob progi. To spada v srčno kulturo.
Na koncu premikanja nog sem bil bogato poplačan s pogledom na svojo zvesto žabico Penelopo, ki je bila z rahlo zmrznjenim noskom videti nadvse mična. Nudila mi je suha oblačila, pa tudi polupčkala sva se malo.
Aja, pa Zokmajstr The Smile mi je ob prihodu v cilj stisnil rokó. S tem je pač treba računati.
Glede načrtov za prihodnost pa takole:
- lahko se odločim, da obesim superge na klin in spokojno odgnijem preostanek svojega lajfa
- lahko si zadam za nalogo izboljšanje doseženega rezultata na 21
- lahko pa se tudi odločim, da bo leto 2008 nadvse primerno, da po dveh desetletjih premora spet odlaufam en cel maraton
jaz sem za izboljšanje rezultata
vmes, nekje na Brdu sem se borila z idejo da bi mogoce zavila domov, a sem se z nadčloveškimi napori uprla peklenščku. ki se je pozibaval na moji levi rami. (bastard mali)
Schnuy, zdajle, ko ravno nihče ne vleče na uhlje, ti bom čisto entre nous zaupal: 21 je razdalja za pusije. Začni počasi dumat o 42. Filipides je na koncu sicer izdihnil, se ga pa še dandanes vsi spominjamo
ni šans _D
Čestitke, jaz se na 21tko podam naslednje leto, letos je bila 10tka čisto zadosti
Kongratulacije za razdaljo. Jaz sem se letos uspel poškodavat prej, tako da nisem rabil drugih izgovorov. Še dobro.
Letos sem ponosno osvojila desetko, drugo leto bi pa enaindvajsetko. Glej, da boš pred menoj
Qualla, merci, filendank & kontra vsem skupaj
Čeprav si nisem na jasnem, ali mi Kawmen grozi ali kaj???
Ne grozim, to ni moj način. Samo pozitivno spodbujam :- )
Glede na to, da sem letos šele začela laufat, verjetno nisem konkurenčna, razen če ne bom res zelo pridno trenirala :- )
Se mi je zdelo. V vsem svojem življenju nisem poznal niti ene zares agresivne Karmen
)
(tisti odstavček o konkurenčnosti bom pa flegma spregledal. če bi to igralo kakršnokoli vlogo, bi jaz laufal izklučno s škrnicljem na bejbifejsu
Well, to bomo pa še videli. Akhem, zdaj imam pa še razlog več za pridno treniranje. Da se bom drugo leto lahko po blogih važila, da sem na enaindvajsetki prehitela stare polmaratonske mačke
No ja, vsaj enega bi, no.
[...] polderjiJust another blog.siol.net weblog « Ljubljanska enaindvajsetka [...]