Fuckin’ Good Purchase

Pred slabimi tremi desetletji, torej še globoko v časih stare Yuge, sem se potikal po sosednji Italiji. Natančneje: po Reggio Emilii. Še natančneje: po zaselku z lepim imenom San Polo d’Enza. Službeno, kajpak. Trudil sem se, da bi od Italijanov izmolzel čimveč cekinov, oni pa so si seveda prizadevali, da bi jih izpljunili čimmanj. Tako namreč te stvari laufajo že od pamtiveka, kadar se igramo trgovino.

V (vsekakor preredkih) trenutkih, ko se mi ni bilo treba prerekati s pregovorno lokavimi in neverjetno škrtimi italijanskimi prijatelji, sem najraje pohajkoval po tistem zaselku in pasel svoje zvedave učke po kičastih izložbah. Šopingiral pa v glavnem nisem, ker mi z bornimi dnevnicami nekako ni zneslo.

No, enkrat me je pot le zanesla v trafiko po zavojček Samsona in Rizlo, pa po tiste bajne »fiammiferi multicolori«, ki si jih lahko prižigal na podplatu in bil taglavni frajer v rodni vasi. In sem si, čakajoč na Godoja, pomalem ogledoval vse sorte revije tipa »Fai da te«. Ena me je posebno pritegnila, ker je bila zapakirana v celofan, zraven pa cilindričen predmet, ki sem ga identificiral kot šminko. Pri milem bogu si nisem predstavljal, kaj zaenga hudiča se grejo.

segreti1.JPG

Da ne dolgovezim: firbec je bil močnejši od mene, revijo sem kupil, jo vtaknil v potovalko in odvršal domov s službeno Lado 1200 Combi, ki mi je delala sramoto med vsemi tistimi zglancanimi italijanskimi macchinami. Prispel sem pa vendarle. In si seveda takoj zaželel domačega stranišča, kajti nikjer se tako sproščeno ne kaka kot doma. In ker je stranišče izrazito primeren kraj za branje, sem se spomnil kupljene revije in jo vzel s seboj.

No, morda je kdo od vas že uganil, da je bila revija jako skopa s texti. Zato pa je bila polna fotk precej razgaljene, izrazito abundantne tetice in enako razgaljenega, konjsko obdarjenega strička, ki sta po vsem sodeč nekaj demonstrirala. Dokaj dolgo sem zamišljeno strmel v šminko v eni roki, pa v revijo v drugi in na koncu mi je kapnilo, da sem pravzaprav kupil šminko, domnevna revija pa je bila v bistvu nazoren priročnik za njeno uporabo. Pa tudi za uporabo šminki sličnih cilindričnih predmetov ter udov. Heureka!

Malo sem še posedel, potem pa jadrno odplahutal do svoje tedanje zaročenke, ji podaril šminko ter s pomočjo priročnika vse razložil. Izkazalo se je, da je bil salamensko dober nakup.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 9.10.2007 | 3 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

3 komentarjev

  1. 9.10.2007 ob 14:47, klimbra pravi:

    Pepe…….anke tu????????

  2. jakob jablonsky 9.10.2007 ob 18:47, jakob jablonsky pravi:

    Klimbrić, vsak si pač po svoje tolmači Bertoltove besede “knjiga je orožje itditd…”

  3. 31.10.2007 ob 12:13, žnofr pravi:

    Pička je orožje, našminkaj jo! :-)