polderji

Kam izginjajo žombatistom prijazne naprave z enim samim knofom in s tistimi funkcijami, ki jih žombatisti potrebujemo? 

Moj telefonin bo crknil. Rabim torej novega. Po možnosti takega, da bom lahko koga poklical, da bo kdo poklical mene, pa da bom poslal ali prejel kak sms. That’s all, folks. Ampaq takih telefoninov ni več. Neizogibno dobiš zraven še frdamano kamero, MP3 in vse možne MMS, UMTS, GPRS, PMS in ostale hece, ki jih ne potrebujem, ne razumem in ne znam uporabljati. Pa seveda navodila v sedemnajstih meni nerazumljivih jezikih, vključno s tistim, ki naj bi bil slovenščina. 

Televizorji so podobna štorija. Še nedavno tega sem se izvrstno razumel s televizorjem, ki sem ga komandiral z enim daljincem, na katerem je samevalo obvladljivo število knofov. Danes imam v najboljšem primeru dva daljinca: enega za televizor_kot_tak in drugega za frdamani »amino«. Vsak od njiju se ponaša s po štiridesetimi knofi. 40 + 40 = cca 80 (ja, štel sem) Če tej vsoti dodam še najmanj 40 knofov DVD Video, DVD+R/RW, DVD-R/RW, MPEG4, DivX, XviD, SVCD, VCD, CD, MP3, Audio-CD, CD-R/RW, WMA, Jpeg, Kodak-Picture-CD predvajalnika + obsežno trilogijo navodil, mi lahko samo doktor matematike izračuna, koliko možnosti imam, da se bom zaplezal. Zlasti v nočnih urah, napol v komi in brez špeglov. 

Evo, pa smo pri urah. Obožujem staroverske ure z največ tremi cagarji. Ure, minute, sekundnik je itaq že šminka. No, danes ti hočejo po vsej sili uvaliti še 3 manjše številčnice z mikrocagarčki, ki začnejo poblaznelo laufat, čim prokleto čebulo narobe pogledaš, kamoli da bi se je dotaknil. In kažejo bogvekaj. Kako se to reč ustavi? In spravi nazaj v normalno funkcioniranje?

Posebna pasma so digitalne ure. Imam to smolo, da za zdravje malce tečem. In skoraj neizbežna deformacija tekačev je, da jih začne sčasoma zanimati srčni utrip. Tu vkorakajo na sceno takoimenovani Heart Rate Monitors. Recimo takile:

Zadeva ima toliko knofov in funkcij, da se ti zblede in ti našiba pulz v rdeče polje, ne da bi sploh tekel. Vsaj meni. 

Za primerjavo ena manj sofisticirana, ki si jo upam natakniti na ročico celo jaz:

To ni EPP. Je pa sporočilo naslednje vsebine:

Vzemite frdamane geplne, knofe in navodila in si jih nekam vtaknite. Če ne veste kam, si kupite GPS.

Pred slabimi tremi desetletji, torej še globoko v časih stare Yuge, sem se potikal po sosednji Italiji. Natančneje: po Reggio Emilii. Še natančneje: po zaselku z lepim imenom San Polo d’Enza. Službeno, kajpak. Trudil sem se, da bi od Italijanov izmolzel čimveč cekinov, oni pa so si seveda prizadevali, da bi jih izpljunili čimmanj. Tako namreč te stvari laufajo že od pamtiveka, kadar se igramo trgovino.

V (vsekakor preredkih) trenutkih, ko se mi ni bilo treba prerekati s pregovorno lokavimi in neverjetno škrtimi italijanskimi prijatelji, sem najraje pohajkoval po tistem zaselku in pasel svoje zvedave učke po kičastih izložbah. Šopingiral pa v glavnem nisem, ker mi z bornimi dnevnicami nekako ni zneslo.

No, enkrat me je pot le zanesla v trafiko po zavojček Samsona in Rizlo, pa po tiste bajne »fiammiferi multicolori«, ki si jih lahko prižigal na podplatu in bil taglavni frajer v rodni vasi. In sem si, čakajoč na Godoja, pomalem ogledoval vse sorte revije tipa »Fai da te«. Ena me je posebno pritegnila, ker je bila zapakirana v celofan, zraven pa cilindričen predmet, ki sem ga identificiral kot šminko. Pri milem bogu si nisem predstavljal, kaj zaenga hudiča se grejo.

Da ne dolgovezim: firbec je bil močnejši od mene, revijo sem kupil, jo vtaknil v potovalko in odvršal domov s službeno Lado 1200 Combi, ki mi je delala sramoto med vsemi tistimi zglancanimi italijanskimi macchinami. Prispel sem pa vendarle. In si seveda takoj zaželel domačega stranišča, kajti nikjer se tako sproščeno ne kaka kot doma. In ker je stranišče izrazito primeren kraj za branje, sem se spomnil kupljene revije in jo vzel s seboj.

No, morda je kdo od vas že uganil, da je bila revija jako skopa s texti. Zato pa je bila polna fotk precej razgaljene, izrazito abundantne tetice in enako razgaljenega, konjsko obdarjenega strička, ki sta po vsem sodeč nekaj demonstrirala. Dokaj dolgo sem zamišljeno strmel v šminko v eni roki, pa v revijo v drugi in na koncu mi je kapnilo, da sem pravzaprav kupil šminko, domnevna revija pa je bila v bistvu nazoren priročnik za njeno uporabo. Pa tudi za uporabo šminki sličnih cilindričnih predmetov ter udov. Heureka!

Malo sem še posedel, potem pa jadrno odplahutal do svoje tedanje zaročenke, ji podaril šminko ter s pomočjo priročnika vse razložil. Izkazalo se je, da je bil salamensko dober nakup.