KULI narika

Ko sem skorajda pohlepno prebiral imenitni zapis svojega priljubljenega nečaka Tiborja, so me spomini nehote ponesli dobra tri leta nazaj, ko sem se po čudnem spletu okoliščin kotalil po daljni Kitajski. Natančneje: po Šanghaju, Hong Kongu, pa tudi po večmilijonskih mestecih tipa Guangzhou in Shenzhen tam doli v provinci Guangdong. Glede na to, da sem se tam zadrževal kar nekaj dni in da tiste čase nisem izvajal omembe vredne gladovne stavke, sem se seveda občasno tudi hranil. Večinoma v družbi in pod modrim vodstvom mojega lokalnega žgoljota po imenu Wu, ki se mi je samoiniciativno dodelil za tolmača. 

Kitajsko hrano verjetno do potankosti obvladate iz kitajskih restavracij, ki se že tradicionalno bohotijo v vsaki slovenski vasi z več kot petimi prebivalci. No, to ni tiste vrste hrana, ki jo nudijo na Kitajskem. Kadar se med svojim obiskom nisem odločil, da bom grizljal pringlse in toblerone, sem bil največkrat deležen nečesa, kar je bilo zavito v nekaj drugega. Včasih pa tudi nečesa tretjega, kar je plavalo v nečem četrtem. V glavnem je bilo okusno in po vsem sodeč netoksično. Nisem pa bezal v kelnarje z vprašanji, kaj to pravzaprav je. In še manj, kaj je bilo, dokler je še migalo. Čemu bi človek po nepotrebnem rinil v depresijo? Še prerada pride sama. 

Precej sem se nasmolil v že omenjenem mestecu Shenzhen, kjer sta me žgoljo Wu in njegova znanka, po poklicu priležnica nekega ogabno bogatega Japonca, vlekla na večerjo v menda najbolj otmeno tamkajšnjo restavracijo. Po njunem nasvetu sem se odločil, da pohrustam porcijo race, čeprav sicer nisem zaprisežen ljubitelj Luftwaffe. Ampaq kot priznano flexibilna persona sem popustil. In popušil. Zadeva, ki mi jo je kelnar pritovoril, je precej bolj spominjala na kako od boga in ljudi pozabljeno fojbo kot na dostojen obrok. S koščicami sem se boril kakih 10 minut, nakar je zmanjkalo tudi moje pregovorne flexibilnosti in po intenzivnem, vendar diskretnem šepetanju sem prepričal Wuja, naj zame raje naroči karkoli, kar je bilo nekoč rogato in je govorilo »muuu«, lahko pa je bilo tudi brez rogov in je govorilo »gronk«. Tako se je tudi zgodilo. 

Da presenečenj tistega večera še ni bilo konec, sem poskrbel sam. Malce sem se namreč sprehodil po tisti zares veliki restavraciji in v nekem sicer zelo prijaznem atriju naletel na celo vrsto akvarijev in akvaterarijev. V njih pa je bila parkirana mrgolazen vseh vrst. Od najbolj benignih rib pa vse do kač, kuščarjev in žužkov, za moje pojme prav neverjetnih dimenzij, barv in oblik.  Vsa ta zakladnica proteinov je še prav dobrovoljno migljala po pičlo ji odmerjenem prostoru in čakala, da si kak gost zaželi obroka, neposredno povezanega s posameznim predstavnikom tega živalskega vrta. Verjetno ni potrebno posebej navajati, da sem jo rapidno podurhal na varno in se posihmal nisem več vračal v tanajbolj otmeno restavracijo Shenzhena. Sem pač barbar. 

Drugače pa Kitajci gojijo manijo, da prav poblaznelo sušijo vse, kar jim naivno in neprevidno prigomazi, pričofota, prifrči ali pribinglja pod pridne rumene ročice. Gosenice, kače, ribe, školjke, kuščarji, želve, alge, sipe, tiči, koreninice in sadje vseh vrst, ušesa, jeziki in penisi katerekoli živali, prav nič ni varno pred njimi. In potem vso to posušeno kramo prodajajo. V štacuncah ali pa kar na štantih, za katere nisem nikoli uspel ugotoviti, ali so lekarne ali trgovine s prehrambenimi artikli. Kitajci se namreč s tem futrajo. Poleg tega pa kramarji zatrjujejo, da so prav vse te zadeve neprekosljiv afrodiziak. In da pomagajo proti gripi. In proti platfusu. In proti vsemu. Sklenil sem, da jim bom verjel na besedo in verodostojnosti teh trditev nisem prepogosto preverjal v praksi. Ko bi vam mogel  v talele zapis pričarati blage vonjave, ki se širijo okoli omenjenih proizvodov, bi prejkone razumeli mojo odločitev. Vendar se pomalem nagibam k temu, da bi celo verjel trditvam kramarjev o zdravilnih učinkih vseh teh dobrot. Platfusa namreč nimam, gripo zelo poredko, občasno pa me celo popadejo prav intenzivne nizkotne strasti. Resda ne vsak dan, kakih dvakrat na mesec pa skoraj gotovo. Morda bi me bolj pogosto, če bi takrat pokonzumiral več teh kitajskih medikamentov, kdo ve… 

Proti koncu moram še omeniti, da sem med svojim vandranjem po čudoviti Kitajski nekaj časa bivakiral v hotelu, ki se diči z imenom nekega katoliškega škofa. Ime sem sicer pozabil, spominjam pa se, da so po stenah viseli prav čedni plakatki, na katerih je mrgolelo kitajskih pismenk. Žgoljo Wu, ki je vsestransko razgledan človek, mi je pojasnil, da gre za molitve. Obogaten s tem pojasnilom sem na podlagi oblike pismenk in svojih dotedanjih izkušenj uspel dešifrirati enega od napisov, nekako takole:

lordsprayerchinese1.jpg

Za ločila in gramatiko sicer ne jamčim, vsebinsko pa menda nisem daleč od resnice.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 1.10.2007 | 2 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

2 komentarjev

  1. 4.10.2007 ob 18:34, ana. pravi:

    hehehehehe, fenomenalno napisano!!… u be in my favs :D

  2. 9.10.2007 ob 17:44, Fritz pravi:

    Z užitkom prebrano in presmejano.