polderji

… pa se speljem domov: crknjen sem ko pes.

Taki časi so. Lahko daš vse od sebe, rezultat pa ništa od ništa. OK, tistih 21 v nedeljo ne šteje, to pač zahteva 2 uri premikanja nog, pa gre…

Ampaq, samo za primer:

Vsi veste (ker sem o tem že pisal TULE), kako na jetra mi grejo multiknofski geplni. Ker se mi odkrito rogajo. Po drugi strani sem pa TULE priznal, da mi je z geplnom oboroženi svak na nek način rešil življenje. Kar pa spet ni slabo. In sem začel tuhtati, da bi vendarle premagal svoj odpor in si en tak rešilni gepl tudi sam omislil. Iz inozemstva, seveda, tam manj košta. In (logiš!) po netu, to je sploh fensi. Pri tem herojsko prikrivam svoj strah pred naročanjem po netu, ker je vedno treba vpisat milijon podatkov in se obvezno zaplezam. Da ne govorim o tem, da te vedno nategnejo, če plačuješ s kartico…

Kukrkol: že dva dni bluzim po netu. Ponudbe so sicer bajne in jih resnično mrgoli. Ampaq (!)

- za prve tri štacune sem kar takoj ugotovil, da lifrajo robo izključno v mejah Anglije (omejenci)

- istočasno sem ugotovil, da moj edini Bulldog, ki bi lahko zame nabavil gepl in mi ga enostavno poslal, že 6 mesecev ne dela več tam, kjer je delal dolgo vrsto let (seveda mi ni dal tanove telefonske cifre)

- pri drugih dveh štacunah sem se pretolkel skozi vse faze naročanja, nakar so me po emajlu prijazno obvestili, da sprejemajo izključno kartice, izdane v UK (fajn, ane?)

- pri tazadnji, ki mi je bila priporočena kot štacuna, ki ne komplicira, mi je nonstop javljalo ERROR in obilo razlag, ki jih seveda ne razumem. Običajno nisem trmast, ampaq tu gre pa že za principe. In sem klical gor v deževno Anglijo. Da mi nekdo po človeško razloži, kje ga biksam. Zvonilo sicer je, javil pa se ni nihče. Petkrat. Običajno ne preklinjam, danes pa me je sodelavka malce s strahom pogledovala. Pa po žveplu še vedno malo smrdi v pisarni.

OK, sem si rekel: v šesto gre rado. Samo še enkrat…

V osmem poskusu se mi je (jupidu!) javil prijazen striček in mi v povsem razumljivi angleščini, kakršne od Angleža niti v sanjah ne bi pričakoval, pojasnil, da ga sploh ne sekljam jaz, pač pa njihov server. In če hočem čez kako uro še enkrat poskusiti. Še vprašaš??!!

Hvala bogu, da je petek in da ima ta teden kar štiri sobote! Čau, pa držte pesti čez kako uro.

PieS: kaka ura je minila in danes mi frdamana štacuna, v kateri sem kanil nabaviti gepl, sporoča naslednje:

Hvala, ker ste držali pesti, brez vas mi nikakor ne bi uspelo

No, ko moj priljubljeni Schnuy tako prijazno dreza vame, naj povem, da sem včeraj odbezljal enaindvajsetko. V zadovoljstvo mi je, ker je prva ljubljanska. Zadnjih 12 let, odkar so izumili ljubljanski maraton sem namreč zavzeto lenuharil. Prizadevanja za čim debelejše maščobne obloge in čimvečje število poinhaliranih cigaret pa seveda puščajo bore malo časa za kotaljenje po sicer ljubkih stezicah v svrho nabiranja takoimenovane kondicije. Volje pa še bistveno manj…

Pozabil sem že, da je takle lauf v bistvu zelo simpl zanimancija. V glavnem: udeleženec se pojavi na startu, potem nekaj časa vdano premika noge in na koncu se udejani na cilju. Seveda, če mu vmes kaka od omenjenih nog ne odpade. Ali pa rit. Pa če ga ne zadane kap, če ne utone ali če slučajno v nekem hipu ne zarjove: “Ma, gonte se vsi skupi u qu… “ in pač odhlamudra nekam po svoje. Meni se ni zgodilo nič od naštetega. Morda precej tudi po zaslugi mojega svaka Pipija, ki me je, oborožen s sofisticiranim multiknofskim geplnom, na neki določeni točki opomnil, da čisto preveč galopiram. Kar sem vzel na znanje in preostali del proge odklipsal v tempu, ki mi je dovoljeval celo dihati. Pa tudi kako drobno, neobvezujočo ljubeznivost sem lahko mimogrede izmenjal z navijačicami ob progi. To spada v srčno kulturo.

Na koncu premikanja nog sem bil bogato poplačan s pogledom na svojo zvesto žabico Penelopo, ki je bila z rahlo zmrznjenim noskom videti nadvse mična. Nudila mi je suha oblačila, pa tudi polupčkala sva se malo.

Aja, pa Zokmajstr The Smile mi je ob prihodu v cilj stisnil rokó. S tem je pač treba računati.

Glede načrtov za prihodnost pa takole:

- lahko se odločim, da obesim superge na klin in spokojno odgnijem preostanek svojega lajfa

- lahko si zadam za nalogo izboljšanje doseženega rezultata na 21

- lahko pa se tudi odločim, da bo leto 2008 nadvse primerno, da po dveh desetletjih premora spet odlaufam en cel maraton

Občasno se primeri, da celo doživljajsko otopeli hropci tipa jakob jablonsky našpičijo ušesa. Kot denimo danes zjutraj, ko me je še vsega dremotnega presunila vest, da je renomirana tvrdka Lisca v zadnjem času povečala prodajo (če se prav spomnim) za celih 7%. 

Juhej! 

Glede na proizvodni program omenjene tvrdke  je seveda ob taki novici nemogoče ostati ravnodušen. In sem prav pohlepno čakal na nadaljevanje. Ampaq novinarji, šlampasti kot so, obvezno zamolčijo tisto najpomembnejše. In tako zdaj nimam pojma: 

- ali so vrli prodajniki uspeli denimo kakim Masajkam ali Hotentotkam, ki so vse doslej brezsramno razkazovale narodno bogastvo, dopovedati, da se to vendar ne spodobi in jim uvaliti šleper ali 2 nedrčkov 

- ali gre ta porast prodaje pripisati recimo (iz meni nejasnih razlogov) pogostejšemu menjavanju intimnega perila v domačih logih in gajih 

- ali se je Mati Narava v hipnem vzgibu odločila, da napravi (lastnoročno ali s pomočjo posebej usposobljenih estetskih mesarjev) že obstoječe uporabnice (recimo jim kar Špele) za kakih 7% bolj širokogrudne. In se je posledično ustrezno povečala dimenzija košaric in ne število prodanih kosov, kot bi kdo zmotno domneval 

Najbolj pri srcu bi mi bila tretja varianta in kanim pozorno opazovati, če se morda izkaže za pravilno. Nenazadnje tudi zato, ker Masajk in Hotentotk v naših rovtah ravno ne mrgoli in jih človek hudičevo težko kontrolira.

Hopla hopla, vse je res

Naš Šahrijar je fejst desc. Tak extra mogočen in vse ostalo, kar se za šahrijarje spodobi.

Me pa malo bega, zakaj hudiča hoče imeti okoli sebe evnuhe?

Pa zakaj je tako mahnjen na bajke? Šahrijare, zar ti ja ličim na Šeherezadu???

Menda ne bo daleč od resnice trditev, da se je »zadevščin«, ne glede na njihovo preprostost ali kompliciranost, moč lotevati na dva načina: 

- brez odvečnega pompa

- z obilo kokodakanja za vsak jajc 

(pri nas v rovtah velja mnenje, da je slednji način pretežno v domeni kur)

Ena bolj recentnih »zadevščin« v naših logih in gajih je famozni (proti)kadilski zakon. Kolikor se je na to skrajno simpl temo prekokodakalo in se še vedno neumorno kokodaka, je očitno, kdo se je loteva.  

Mogoče je trdo življenje krivo, da smo rovtarji ena hudo zarukana in za marsikaj prikrajšana pasma. Prikrajšana denimo za empatijo. Je že tako, da ne moreš od nekoga, ki po cel božji dan drvari v hosti, pričakovati, da se bo pod véčer poistovetil s kuro. In posledično kokodakanje kot argument v naših krajih nima neke posebne veljave. Ne glede na to, ali prihaja iz po tobaku smrdečih ali iz po vijolicah dehtečih kljunov.

Kot sem že omenil gospodu A. Noobyssu (in morebiti še komu): I feel very olympic today

Tudi ob upoštevanju dejstva, da je danes petek, da mi je koža bolj ali manj prav in da me ne zebe v noge, enostavno ne najdem razloga za takole bukoliko. Sigurno tiči v ozadju kaj izrazito zahrbtnega…

Kam izginjajo žombatistom prijazne naprave z enim samim knofom in s tistimi funkcijami, ki jih žombatisti potrebujemo? 

Moj telefonin bo crknil. Rabim torej novega. Po možnosti takega, da bom lahko koga poklical, da bo kdo poklical mene, pa da bom poslal ali prejel kak sms. That’s all, folks. Ampaq takih telefoninov ni več. Neizogibno dobiš zraven še frdamano kamero, MP3 in vse možne MMS, UMTS, GPRS, PMS in ostale hece, ki jih ne potrebujem, ne razumem in ne znam uporabljati. Pa seveda navodila v sedemnajstih meni nerazumljivih jezikih, vključno s tistim, ki naj bi bil slovenščina. 

Televizorji so podobna štorija. Še nedavno tega sem se izvrstno razumel s televizorjem, ki sem ga komandiral z enim daljincem, na katerem je samevalo obvladljivo število knofov. Danes imam v najboljšem primeru dva daljinca: enega za televizor_kot_tak in drugega za frdamani »amino«. Vsak od njiju se ponaša s po štiridesetimi knofi. 40 + 40 = cca 80 (ja, štel sem) Če tej vsoti dodam še najmanj 40 knofov DVD Video, DVD+R/RW, DVD-R/RW, MPEG4, DivX, XviD, SVCD, VCD, CD, MP3, Audio-CD, CD-R/RW, WMA, Jpeg, Kodak-Picture-CD predvajalnika + obsežno trilogijo navodil, mi lahko samo doktor matematike izračuna, koliko možnosti imam, da se bom zaplezal. Zlasti v nočnih urah, napol v komi in brez špeglov. 

Evo, pa smo pri urah. Obožujem staroverske ure z največ tremi cagarji. Ure, minute, sekundnik je itaq že šminka. No, danes ti hočejo po vsej sili uvaliti še 3 manjše številčnice z mikrocagarčki, ki začnejo poblaznelo laufat, čim prokleto čebulo narobe pogledaš, kamoli da bi se je dotaknil. In kažejo bogvekaj. Kako se to reč ustavi? In spravi nazaj v normalno funkcioniranje?

Posebna pasma so digitalne ure. Imam to smolo, da za zdravje malce tečem. In skoraj neizbežna deformacija tekačev je, da jih začne sčasoma zanimati srčni utrip. Tu vkorakajo na sceno takoimenovani Heart Rate Monitors. Recimo takile:

Zadeva ima toliko knofov in funkcij, da se ti zblede in ti našiba pulz v rdeče polje, ne da bi sploh tekel. Vsaj meni. 

Za primerjavo ena manj sofisticirana, ki si jo upam natakniti na ročico celo jaz:

To ni EPP. Je pa sporočilo naslednje vsebine:

Vzemite frdamane geplne, knofe in navodila in si jih nekam vtaknite. Če ne veste kam, si kupite GPS.

Pred slabimi tremi desetletji, torej še globoko v časih stare Yuge, sem se potikal po sosednji Italiji. Natančneje: po Reggio Emilii. Še natančneje: po zaselku z lepim imenom San Polo d’Enza. Službeno, kajpak. Trudil sem se, da bi od Italijanov izmolzel čimveč cekinov, oni pa so si seveda prizadevali, da bi jih izpljunili čimmanj. Tako namreč te stvari laufajo že od pamtiveka, kadar se igramo trgovino.

V (vsekakor preredkih) trenutkih, ko se mi ni bilo treba prerekati s pregovorno lokavimi in neverjetno škrtimi italijanskimi prijatelji, sem najraje pohajkoval po tistem zaselku in pasel svoje zvedave učke po kičastih izložbah. Šopingiral pa v glavnem nisem, ker mi z bornimi dnevnicami nekako ni zneslo.

No, enkrat me je pot le zanesla v trafiko po zavojček Samsona in Rizlo, pa po tiste bajne »fiammiferi multicolori«, ki si jih lahko prižigal na podplatu in bil taglavni frajer v rodni vasi. In sem si, čakajoč na Godoja, pomalem ogledoval vse sorte revije tipa »Fai da te«. Ena me je posebno pritegnila, ker je bila zapakirana v celofan, zraven pa cilindričen predmet, ki sem ga identificiral kot šminko. Pri milem bogu si nisem predstavljal, kaj zaenga hudiča se grejo.

Da ne dolgovezim: firbec je bil močnejši od mene, revijo sem kupil, jo vtaknil v potovalko in odvršal domov s službeno Lado 1200 Combi, ki mi je delala sramoto med vsemi tistimi zglancanimi italijanskimi macchinami. Prispel sem pa vendarle. In si seveda takoj zaželel domačega stranišča, kajti nikjer se tako sproščeno ne kaka kot doma. In ker je stranišče izrazito primeren kraj za branje, sem se spomnil kupljene revije in jo vzel s seboj.

No, morda je kdo od vas že uganil, da je bila revija jako skopa s texti. Zato pa je bila polna fotk precej razgaljene, izrazito abundantne tetice in enako razgaljenega, konjsko obdarjenega strička, ki sta po vsem sodeč nekaj demonstrirala. Dokaj dolgo sem zamišljeno strmel v šminko v eni roki, pa v revijo v drugi in na koncu mi je kapnilo, da sem pravzaprav kupil šminko, domnevna revija pa je bila v bistvu nazoren priročnik za njeno uporabo. Pa tudi za uporabo šminki sličnih cilindričnih predmetov ter udov. Heureka!

Malo sem še posedel, potem pa jadrno odplahutal do svoje tedanje zaročenke, ji podaril šminko ter s pomočjo priročnika vse razložil. Izkazalo se je, da je bil salamensko dober nakup.

~ kadar mi je nek zapis načeloma všeč

~ in mi ni škodljiv

~ in me izključno firbec matra, kaj se skriva spodaj

~ in vem, da sedanjega zapisa ne bo več, če ga enkrat sčoham dol

~ se mi seveda zastavi vprašanje

~ ali je smiselno?

~pol smo pa tam…