Danes sem malce versko blazen
Se zgodi. Najraje ob petkih, ko praviloma jem ribe. Ki jih sicer jem tudi ob ponedeljkih, torkih, sredah, četrtkih, sobotah in nedeljah. S to razliko, da sem danes (ko je na mojem koledarju petek) privlekel iz kevdra naslednjo nebulozo:
Bilo je lepo poznojesensko popoldne. Sonce je prizadevno sijalo na štilček sončne ure in s tem potiskalo senco časa naprej.
Na lesenem štokrlu v zavetrnem kotičku vrta je sedel bradat starec. Ime mu je bilo On. Bezal je v kupček gline, ki se je kdoveodkod znašel na mizici pred njim. V bistvu se je namenil narediti opico. Opice so se mu dopadle, ker so afne guncale. Imel jih je že cel kup. Ampak tistega dne mu ni šlo najbolje od rok. Spackal je nekaj, kar je bilo le približno podobno opici.
“Lej ga, zlodja…” je zamrmral starec sam sebi v brado.
“Aaaa??” se je zaslišal glas in iz bližnjega grmička je pokukala rogata glava.
“Šššššccc!” je starec nejevoljno zamahnil z roko.
In rogač se je vdrl v zemljo.
Starec je bolščal v svoj novi izdelek. Ni mu bil preveč všeč. Resnici na ljubo je bil videti dokaj klavrn. Šaka jada…
On se je počohal za ušesom. To je vedno počel, kadar je bil zamišljen. Seveda si je z glino zasvinjal košate bele lase. Pa mu ni bilo mar. Še vedel ni. Tuhtal je namreč, kako bi zretuširal svoje novo skrpucalo, da bi bilo čemu podobno.
Skomandiral mu je eno zadevo, ki ji je kar mimogrede rekel “obleka”. Pa eno drugo, ki ji je rekel “čevlji”.
Dvignil je svojo bogato oblazinjeno zadnjico s štokrla, stopil korak nazaj in ocenjeval učinek.
Hmnja….
Počesal je skrpucalo na prečko in spet ocenjeval.
Hmnja…. (spet!)
Sedel je na svoj štokrle in ihtavo zakopal roke do komolca v glino. Z besno naglico je produciral nova in nova skrpucala. In zraven je produciral še hiške. In jadrnice. In BMWje. In japonske avtomobile. Z vinjetami in brez. In mopede. In rampe za zapiranje mej. In piksne pira. In mesni doručak. In kupe podobnih, bolj ali manj uporabnih zadev. In na koncu je bil tako zmatran, da se je hotel nasloniti nazaj in je skoraj padel, ker štokrle seveda nima naslonjala.
“Mensch…!” je zagodrnjal in tako se je skrpucala mimogrede prijelo ime. On je bil namreč germanskega rodu. Vsaj nekateri zatrjujejo tako.
In potem si je On odšel umit od gline zasvinjane roke. Opazno je šepal, ker ga je dajal protin. Mimogrede je opazil tudi, da si je bil z glino zapackal lase. Skrbno si jih je umil s šamponom z izvlečki koprive in se, dokaj zadovoljen, napotil nazaj na vrt. Žarki zahajajočega sonca, ki so prosevali skozi njegovo sfenano grivo, so njegovi pojavi dajali nekakšen gloriozen videz.
Ko je On stopil skozi vrata, ga je skoraj kap. Na (nekoč rajskem) vrtu je vladal totalni kaos. Cela horda “Mensch-skrpucal” se je besno pretepala za mesni doručak. Istočasno je par skrpucal veselo nabrisavalo drugih skrpucal soproge. Spet tretji so kradli (skoraj izključno nemške) avtomobile, se zaletavali z letali v stolpnice in tako naprej. Z eno besedo: yeba!
On je za hip obstal kot prikovan. Potem pa se je grozno razsrdil. Konec koncev so bila to njegova skrpucala…
“Kurc vas gleda!” je zarjovel, se obrnil na peti in odvihral v nastajajoči somrak. In pri tem popolnoma pozabil na nadležno putiko.
In nedolgo zatem je skrpucalo po imenu Richard W. že uglasbilo nekaj na to temo. Götterdämmerung ali nekaj podobnega.
Jaz, vaš vdani narator, sem si pa po svoji stari navadi dovolil malce poblebetati. Kar tako, brez poante. Ali pa, če ravno sitnarite:
Konec koncev je tudi On zgolj človek.
