polderji

V vsekakor prekratkem mesecu dni, ko ste me neizmerno pogrešali, sem ime Jablonsky ponesel v svet. Natančneje: na Korziko. Skupaj z imenom je potovala tudi moja zadnjica, pa seveda vsi ostali deli telesa, ki so nanjo priheftani, kakor se spodobi. Omenjeni komplet sem marljivo svaljkal po vročem pesku, cmaril pod žgočim soncem, namakal v morju, da se ne bi prismodil, futral s pristnimi in polnomastnimi korziškimi dobrotami ter transportiral križem kražem po otoku s svojim zvestim mopedom. Ritem je bil ubijalski, vendar sodim, da bi ga (zagrizen kot sem) zdržal vsaj še nadaljnjih 50 let. Če bi me seveda kdo kaj vprašal. Kar pa je iluzorno pričakovati, torej sem spet tu. In da me ne bi melanholično razpoloženje kar scela pogoltnilo, si takole polglasno brundam: 

Though nothing can bring back the hour

Of splendour in the grass, of glory in the flower,

We will grieve not, rather find

Strength in what remains behind…